Biló ni godú, svatovšnje, semnjà,
Da tje ne bili bi vabili ga.
Prešern.
Marsikak ženin, ki je bil predpust zamudil, klel je in glavo podpiral na srédpostno sredo, da štirdesetdanski post dolgo trpí; marsikak mlad junak, ki je težko čakal tistega dne, ki mu bode izvoljeno nevesto na samošni dom pripeljal, želel si je v pregrešnem srcu, da bi sveta mati katoliška cerkev ne bila postavila prepovedi: ne obhajaj ženitovanja ob prepovedanem času.
Tako je tudi naš Obrščan Francelj Dražarjev vse postne dni težko čakal tistega pražnjega delavnika, vélicega ponedeljka, ki mu bo dovoljenje prinesel, da bi storil, kar je Mrtinek Spak rad pel:
En krajcar imam,
Ga fajmoštru dam,
Oznanim mu sam,
Da ljubco imam,
Poročil me bo,
Zvezal me ž njo.
Ali ravno ta Mrtinek, ki je te vsakdanje vrste popeval, izgovoril je bojé nekdaj modro besedo: potrpljenje je bolje ko medna hruška, bolje ko vsa mazila in zdravila, kar jih konjederka in zdravnik Vencelj premoreta. Da jo pa ta beseda desetega brata res vredna, da jo modro imenujemo, dokaže menda gotova resnica, da je Franceljnovo potrpljenje končalo se z ženitovanjem. In povedi nam kdo bolj vesel konec dolzih pričakovanj, bojaznosti in nepriležnosti.
Komaj so bili v cerkvi v spomin, da je odrešenik iz groba vstal, aleluja odpeli, pelo se je v Obrhku drugo aleluja v znamenje, da se mladi Dražar ženi in svatovščino obhaja.
Dražarjeva hiša, ki je to veselje doživela, res ni bila vredna enake časti kakor je svatovanje, zakaj po vsej pravici jo je deseti brat primerjal stari suhi in grbovi babi, ki se samo še ob drenovi palici po koncu drži in vendar noče umreti, ampak zavidljivo gleda na mlajše svojega spola, ki imajo glajše lice in še vse zobe v čeljustih. Ta primera — ki se bode, kakor le v gredoč omenimo, komu naših bralcev vegasta in robata zdela, ktero pa mi že iz ljubezni do svojega rokavnjača morda enostransko sodimo in jej višo ceno dajemo, kakor bi jo dajal kak mirneji mislec — ta primera se je nanašala na leseno ostenje, črvivo brunovje in opuščeno streho lesene Dražarjeve hiše. Vešči ljudjé so si pravili v Obrhku, da bi bila Franceljnova mati, stara tegotna Dražarka, ki je med lanskimi pasjimi dnevi popustila Obrhek in šla Boga gledat od obličja do obličja, kaj lehko popravila svojo domačijo, vzlasti ker so bile dražarske njive najbolje v obrškem polji, ko ne bi bila imela ženica priskutne navade vsak krajcar za žganje in bel kruhek potrositi. Znano jim je bilo, da se je bila ranjca te malo ženske navade navzela od svojega umrlega moža, ki se je bil v mladih letih pri brambovskih vojskah ob francoskem času s to božjo pijačo seznanil. Obrške sosede, ki so bile tako ljubeznjive, da so jo včasi obirale in čez zobe vlekle, bile bi jej še odvezo dale za to slabost, ali to, da dolgove dela in ne misli, kaj bo sinu Franceljnu pustila, to je bilo v njih očéh huje ko tisti mutasti grehi, ki se še ne vé, kaki so. Nobena izmed njih ni hotela očesa zasolziti, ko so lani sosedo pokopovali. Brž potlej se je slišalo, da bo Miha izpod Gaja, poglavitni dolžnik, prodal Dražarijo, ker mu Francelj, novi gospodar, ni mogel plačati, kar je imel Miha tirjati. In zdaj se je djalo, da je dolg plačan, pismo je bilo narejeno, Francelj s Krivčevo hčerjo oklican in zdaj je bilo pirovanje! Napravljeno smo imeli celo rešto kvant, kako so Obrščanke ugibale, kje je mladi sosed denar dobil; ali ker so menj imenitne, nočemo ž njimi častitih bralcev dolgočasiti. Pogledimo rajši v hišo, da-si je razkopana lesena in stara, tako dolgo ne bo na kup padla, da mi ven pridemo.
Zbrana je bila v hiši lepa druščina ljudi! Če rečem, da so jim godci godli, razume se že samo po sebi, da so bili vsi vesele in židane volje; zakaj godci in mala nebesa — to ste pravemu Slovencu dve misli ali dva razumka, ki ju ne more vselej naravnost ločiti.
Ženin in nevesta, vsa v veselji, sta sedela za mizo, upehana od plesa. Krivec in Krivčevka sta bila tako dobre volje, da že od svoje svatovščine semkaj ne tako. Vzlasti je bila poslednja, da-si ravno sicer skopa, na današnji dan vse predrugačena. Dostikrat je vstala izza omizja, jemala razne potvice in mesene jedi iz skled in je nosila tjekaj k peči, kjer je na ostanke prežala vsa nada prihodnjega Obrhka, otroci obojega spola ubožnih in premožnih Obrščanov. Med to krdeljo je sedel tudi naš prijatelj Kerjavelj in se je mestil s kostmí, ki so mu od vseh straní na obiranje letele od mize.
Cvet vsega društva pa so bili poglavni naši znanci, Kvas, deseti brat in Dolef, da-si so se razno obnašali. Kvas je tiho sedel na oglu in opazoval ljudí in navade. Kmetje, sosebno starešina Matevžek, ki je v kotu sedel in nektero neumno in smešno razdrl, imeli in šteli so si za veliko čast, da je svatovščina imela gosposkega gosta. Zató so pa pokladali najtolsteje in najlepše prigrizljeje pred-enj.
Deseti brat ni hotel med gosti sedeti. V svoji navadni obleki je stal sredi hiše, zdaj pa zdaj se glasno zakrohotal, in kedar so godci kako novo ubrali, vzdigoval je nerodno bose noge, metal je visoko od sebe in s peto bil ob tla, kakor bi hotel plesati.
O Dolfu je malo druzega povedati, kakor da je imel kupico vedno med prsti.
“Naj Kerjavelj pije! povedal nam bode, ali je res hudič na svetu,” pravi starešina Matevžek.
“O res, to pa to, saj sem ga jaz presekal, na dva kosa sem ga presekal!” zavpije Kerjavelj vesel, slastno povžije dar iz kozarca in brž je bil pripraven svojo povest praviti.
“Od svoje žene naj pové, zdaj smo na ženitovanji!” — zavpije deseti brat.
“Kaj je bil kdaj oženjen Kerjavelj?” praša Krivec.
“O bil bil!” odgovori Kerjavelj, “sveti Kozmes mi jo je bil dal, Bog mu daj dobro, vsi sveti so mi jo pa vzeli, mojo Urško, Bog jim te grehe odpusti, jaz jim jih ne bom nikoli pozabil, kaj menite!”
In nakremži se Kerjavelj in se namrda, nabere lice v čudovite gubance, razvleče usta na široko, stisne oči in si jih začne brisati s pestjo ter zatuli čudovit jok, da so se nekteri smejali, nekterim pa se je začel smiliti.
“Nič ne jokaj, brate!” tolaži ga deseti brat, “tvoja Urška ni bila latvice kislega mleka vredna. Zakaj bi tulil in solze pocejal za-njó.”
“Kaj lažeš!” srdi se Kerjavelj.
“Povéj rajši, kako sta se seznanila, koliko časa sta bila vkup,” pravi Krivec.
“Kako se bova seznanila!” odgovorí Kerjavelj, “jaz sem djal tí, ona je djala tí, pa je bilo vse. Jaz sem za pečjó ležal, pri Bučarji je bilo, pa trebuh me je bolel.”
“Zakaj ga nisi ozdravil tako, kakor kozo?” vpraša deseti brat.
“Zato ker se nisem domislil. — Trebuh me je bolel; kar pride Bučar in mi pové, da je Hrvatom, ki so prešiče čez hosto gnali, ena tacih žival v travo polegla.”
“Crknila!”
“Kaj lažeš, ni bila crknila, samo hoditi ni mogla več. Jaz nisem imel kaj jesti, pozabim trebuh in grem živinčeta iskat. Tam pri cesti je bilo stegnjeno. Jaz poprimem za prednje noge, — takole, — potegnem vso žival čez hrbet, eno nogo čez eno, drugo čez drugo ramo, zadnje so mi pa doli pod hrbtiščem po mojih nogah opletale in rivec je čez mojo glavo naprej molil, takole! Težko sem nosil, grozno so me slabosti obhajale, pa mrak se je delal in trebuh me je bolel. Tačas sem Boga klical na pomaganje, ali nič ni izdalo. Kar mi je na um prišlo: ti Kerjavelj, danes je svet Kozmek in svet Domen, to sta bila dva konjederkina brata, sta ljudi zdravila in dobra dela doprinašala; prosi ju, onadva ti bosta pomagala, da boš imel menj težave s prešičem. In ko sem roke povzdignil, spustil sem po nevedoma obe gnjati, prase mi je zmuznilo po hrbtu na tla, rivec mi je še klobuk posnel. In potlej sem prosil svetega Kozmeka, naj mi pride na ramo pomagat ali naj pa vsaj eno živo dušo pošlje, ker sam nisem mogel praseta zopet na ramo spraviti, kakor je pred bil.”
“Ali te je zaslišal sveti Kozmek?” prašajo eni.
“Kaj pak, da me je,” odgovorí Kerjavelj. “Komaj sem jezik za zobe djal od molitve, že sem zagledal eno žensko, ki je mimo prišla.”
“Stara beračica je bila!” reče Mrtinek.
“Kdo pravi! Kako bo stara, saj še šestdeset let ni živela do tačas! Kako bo beračica, kaj me je vbogajme prosila kaj-li? — Jaz pravim: ti, ženska, Bog te je ustvaril, Bog te je dal, pomagaj mi na ramo! In brž je poprijela prešiča za eno bedresce in mi je pomagala vleči na ramo. Jaz pa sem brž djal: to je dobra ženska, to bi ti vzel. To sem jej naravnost povedal, z oči v oči. Ona pa ni djala nobene slabe besedice, samo z brado je pokimala in do dobrega sva se zmenila, da je njej Urška ime, da se meni Kerjavelj pravi, da ona ni nikjer doma, da imam jaz hišo, in vse je bilo pri kraji. Za doto je nisem vprašal; pa sem vendar videl, da ima eno vrečo in nekaj v nji, Bog vé kaj je bilo.”
“Oves!” pravi Mrtinek.
“I, kaj še! Jaz trdim in mislim, da je bilo kaj boljšega tam notri. Pa naj bo že kar hoče, jaz bi jo bil rad imel, kakor še nihče ni človeka rad imel, ko bi gosposka, duhovska in deželska, ne bila samo zato na svetu, da ljudém nagaja in sitnosti dela. “Urška! kar z menoj pojdi, mrak je že,” tako sem jej djal in šla je z menoj v mojo hišo. Postlal sem posteljo v hiši za-njo, sam sem pa v vežéh ležal. Šest tednov je bila pri meni, to je od svetega Kozmeka do vseh svetih. Dvakrat sem bil pri fajmoštru in sem lepo prosil, obete in obljube delal, ali vse zastonj; ne smeš se ženiti, so mi djali in vse so čvekali, da sem nor, da nimam nič in Bog znaj kaj še. Kar so ta gospod govorili, djal je tudi uni gori na Slemenicah. Molil sem na vseh svétih zjutraj pri prvi maši tri očenaše in dve veri na čast vsem svetnikom in svetnicam, prosil sem vse verne duše v vicah, da bi omečile fajmoštru srce in gospodu malo premisleka vdihnile, da bi mi dovolil, česar ga bom šel še v tretje prosit. Res, po maši pravim: svet križ božji, da bi vse dobro izteklo! Ko sem se vstopil tje pred moža, začel sem moledkovati in prositi, kakor ne bom sv. Petra na poslednji dan nebes prosil.”
“Ali te niso uslišali?” vpraša Krivec.
“O pač!” pravi Kerjavelj. “Naveličal se me je sveti mož poslušati in mi je nazadnje rekel, če ti gospod v gradu in soseska dovoli in če imaš ženo s čim preživiti, naredi kar hočeš, pa kesal se boš. — In jaz sem vesel šel domú. Domá pa je bilo zaprto. Urške ni bilo nikjer. Reva je bila pobegnila, nikoli več je nisem videl.”
“Ali se ti kaj toži za-njó?”
Kerjavelj se v jok spustí in pripoveduje: “O pač se mi je tožilo. Že leto in zopet leto je minilo, Urška je bila že najbrž umrla in jaz sem še včasi mislil, kako lepo bi bilo, ko bi mi je ne bili vsi sveti vzeli. Tisto jesen sem bil dosti pridelal, lahko bi se bil ženil. Krompirja sem imel poldevet naramnih koš, korenje mi je bilo dobro obrodilo, vsaka luknja ga je bila polna. Kaj menite, kedar so vrata zaškripala, vselej sem mislil: zdaj-le pa moja rajnca Urška gre.”
Komaj je Kerjavelj izgovoril in debelo solzo otrnil, ko res vrata zaškripljejo, ali namesto ranjce Urške je prišel v hišo le Marijan. Vsi so veseli pozdravili gosta, samo desetemu bratu je lice zatemnelo; vsedel se je tje k godcem, vgozdil koščeno brado med palec in prste ter tako naslonjen tiho sam za-se ždel, na nobeno prašanje nič odgovoril in nikamor pogledal.
Tudi Lovreta je malo rudečica oblila, ko je Marijan, potem ko je skoro vsacega svata posebej ogovoril in vsacemu napil, prisedel se zraven njega in djal: “Kaj ste tudi vi prišli?”
“Ravno skozi vas sem šel in zvabili so me v hišo,” odgovori Kvas. “Dobro je, če je človek včasi med dobrimi ljudmí vesel in si malo priproste stare navade ogleda.”
“To ste prav govorili; posebno za vas je dobro, da ste včasi veseli, saj tako vedno doma čepite, nikjer vas ni videti! Nikar mi ne zamerite, tako se mi zdi, kakor bi se me hoteli malo ogibati. Popred v prvih časih, ko ste na Slemenice prišli, prišli ste včasih k meni, šla sva na lov ali kam drugam, da je čas minil. Jaz sem vas bil prav vesel, ker sem vsaj imel enega pajdaša. Ali zdaj že dober čas se mi pozdeva, da ste se jako spremenili, kar ogibljete se me.”
“Nikar me napačno ne sodite, prijatelj!” pravi Lovre in malo barvo spremeni, ker je bil primoran ugovarjati temu, kar je vedel, da je resnica. “Saj veste, da nimam nikacega razloga, da bi se vam odtezal. Jaz sem čuden človek, nisem za družbo, vem da sem vas že dostikrat dolgočasil s svojo tovaršijo. Morate mi tedaj odpustiti, če nisem tak, kakoršen bi moral biti in kakoršni so drugi ljudjé. Vsak človek, pravijo, ima svoje slabosti in jaz jih imam največ. Sam čutim, da bi se moral dostikrat drugače obnašati in drugače ravnati, pa — ne morem.”
“Bežite! to so neumnosti. Bodite kakor je drugi svet. In če vas nisem kedaj razžalil ali če vam nisem kaj storil, nikar se mi ne skrivajte, kedar pridem na Slemenice. Zares se mi včasi tako zdí, kakor da bi vas ne bilo v soseščini. Če pridem k vam, vas ni, če Manico vprašam kje ste, ne vé mi povedati ali mi pa noče povedati, kakor bi jej bili prepovedali. Dostikrat sem se že namenil, da vas bom zató izpovedal in ravno prav je, da sem vas dobil.”
“Prav storite, da me oštejete!”
“To zopet ni nič! Vi mi morate obljubiti, da se boste poboljšali in da boste prišli precej jutri zjutraj k meni in potlej jo bova udarila kam v hosto ali pa kam drugam, kjer bova vesela.”
“Prišel bom, ali povedati vam moram, da to pri meni ni tako lehko mogoče, kakor pri vas. Jaz imam svoje dolžnosti, vi ste sam svoj gospodar. Jaz moram sam sebe in druge učiti, če hočem kaj veljati kedaj na svetu in če hočem to zaslužiti, kar sem zdaj.”
“Kdo bo zmerom v tistih bukvah ril in dolg čas prodajal. To je le za včasi, če že mora biti. Kar se pa fanta tiče, ki ga morate podučevati, vem, da vam ne bo gospod Benjamin nič rekel, če ga včasi pustite in greste pol dne ali pa cel dan z menoj z doma. Bom že jaz govoril ž njim.”
“To se ne bi spodobilo.”
“Spodobilo! Saj vas vendar nima nihče navezanega! Ljudjé tudi niso tako spotikljivi na Slemenicah, da bi se človek brž zaletel, če ga ni ene pol urice domá. Zató pridite jutri k meni, precej zjutraj ali bom pa jaz vas prišel iskat. Samo da se mi ne skrijete, sicer bom res verjel, da sem vam nekaj naredil, ali da me ne morete videti, kar bi mi pa prav žal bilo. — Čakajte, bova se že še zmenila, jaz grem enkrat z nevesto plesat.”
Ravno so bili godci eno ubrali in Marijan je popustil svojega soseda, da bi se vvrstil med kmečke stare in mlade plesavce.
Kvasa je ta pogovor z neskrbnim mladenčem čudno genil. Ni mogel dalje tu ostati, vleklo ga je ven na samoto, imel je veliko premišljati, česar tukaj med veselimi ljudmí ni mogel.
Vstal je izza ogla in razmišljen šel proti vratom, pozabljivši celó zahvaliti se priljudnim ljudém za pogostovanje. Med vrati ga je zagledal Marijan, hitro popustil svojo plesavko in čudé se prašal: “Kaj že greste? Zakaj ne počakate, da bi šla vkup?”
“Imam še delo danes popoldne,” odgovorí Kvas brez premisleka, da ravno laž izgovarja. “Saj vas jutri zjutraj obiščem.”
“Le gotovo!” kliče Marijan za njim.
Da-si ravno je človeška natora taka, da se težko ločimo od kraja, kjer veselje prebiva, primorani smo vendar dostikrat v življenji drugače ravnati, kakor nam velevajo željé. Tako popustimo tudi mi, če tudi neradi Dražarjevo hišo in spremimo svojega Lovreta; popred pa moramo še to opomniti, da ako bi se kteri izmed bralcev našel, da bi bil rad še Kerjavljeve neumne spomine poslušal, kar pa ni verjetno, da tedaj Kerjavelj ves tisti božji dan ni nič novega povedal razun stare pravljice od hudiča na novo preoblečene.
Počasno je koračil Lovre od vasi po obrobji proti Slemenicam.
Veliko je iz zadnjega pogovora z Marijanom pozvedel, kar ga je v srce zabolelo. Sprevidel je, da ima ta mladeneč blažo dušo, nego jo je kedaj pričakoval, pri tako vsakdanjem človeku, kakor se mu je Marijan iz prva videl. Res je bilo, da se ga je on sam ogibal, ker mu vest ni dala po prijateljsko in kakor si je on mislil — po hinavsko bratiti se s tistim, kteremu je najlepšo reč vzel, — ljubezen.
Da je Marijan Manico ljubil, to je bil iz vsega za gotovo izvedel. Da-si ravno namreč ni deklici Marijan sami nikdar nič o tem govoril, obnašal se je vendar proti njej tako, kakor bi se vse samo ob sebi razumelo, česar ni izgovoril. Ker je vedno samó med prostim ljudstvom živel, navzel se je bil menda tiste natore, ktero med našimi ljudmi vidimo, da se vsako razkazovanje in očitovanje kacega notranjega globljega čuta zatira. Da se je zastran svoje prihodnje namišljene neveste rajši zmenil z njenim očetom kakor ž njo samo, pripomoglo je veliko tudi to, ker je čutil, da ga deklica, kar se tiče duha in dušnih zmožnosti, daleč presega.
Da pa jo je ljubil bolj goreče, kakor bi bil človek sodil iz vnanjosti njegove in iz obnašanja proti njej, razvidelo se je iz tega, da skoro ni dan minil, da ga ne bi bilo na Slemenicah.
Manica je Lovretu sicer naravnost povedala, da jej ne bi bilo nikoli mogoče Marijanu zaročiti se, tudi ko ne bi bila njega nikdar poznala, vendar se Lovre ni mogel nikoli popolnoma utolažiti. Vselej kedar je prišel mladeneč v grad, umeknil se mu je s poti, nekaj zavoljo tega, da ga ne bi videl, nekaj da se ne bi izdal.
Da mu je poslednje dobro šlo izpod rok, sprevidel je danes. Neskrben je Marijan povsod drugod iskal vzrokov, zakaj se mu novi prijatelj odteza; le prava reč mu ni na misel prišla. Smilil se mu je ta prijatelj, očital si je veliko, ali pomagati si ni mogel.
Po vsem soditi, bilo je očitno, da Maničin oče dobro vé za Marijanovo nagnjenje do svoje hčere in da ga je volja dovoliti kdaj zakonsko zvezo z dedičem premožnega soseda, morda tolikanj rajši, ker si je mož želel, da pride lepa lastnija Polesek, nekdaj s Slemenicami zedinjena, zopet v prvo rodovino nazaj, čeravno samo po ženskem rodu. Še več; Manica je skoro za gotovo vedela, da sta oče njen in mladi Poleščan že govorila o tej reči. Ali nikdar jej ni bila prilika dana, da bi odkrito svojo misel povedala. Oče jej ni o tem govoril, bodi-si ker je mislil, da še ni čas zato, ali pa ker je menil, da se vse to vsled znanja med mladima človekoma od otročjih let že samo po sebi ume. Marijan pak se je obnašal proti namišljeni svoji nevesti bolj kakor star prijatelj ali skrbljiv brat, kakor pa kot ljubeč ženin. Nikdar ni bilo to, kar se je v njegovih govorih nanašalo na take razmere, toliko jasno, da bi bilo deklici po spodobnosti mogoče naravnost odgovoriti, kar bi bila sosebno po zadnjem seznanstvu z Lovretom gotovo storila.
Lovre je Manico in njen značaj predobro poznal, da bi se bil za-njo bal; ali vendar je imel nektero uro, v kteri so ga otožne misli obhajale, misli, ki so kakor nezgodne oblačice zdaj pa zdaj zaslanjale jasno lepo solnce njegove sreče. Saj ni imel ničesa druzega za-sé kakor ljubezen; vse drugo je bilo njemu nasproti. Kolikokrat bode še solnce vzhajalo in zahajalo, predno mu bode samo mogoče odkrito povedati to, kar bi se zdaj ne samo predrzno, temveč marsikomu še smešno zdelo, da je oči obrnil previsoko, da je sam sebe pozabil.
Marijan je bil, kakor je sprevidel, pri vseh svojih slabostih, vendar dobra duša. Poprijel se je bil Lovreta precej od kraja, in vse skozi kazal gorkeje prijateljstvo do njega, kakor ga je mogel Lovre povračevati. Da je torej tega človeka spodrinil, da je on kriv vseh bolečin in nesreče, ktero bode ubogi mladeneč občutil, kedar izvé, da se njegovo tiho upanje ne bo spolnilo, ker je drugi na njegovo mesto stopil; vse to se je Lovretu zdelo kakor greh.
Sicer je v tacem prevdarjenji veliko razlogov in veliko reči našel, s kterimi se je sam pred svojo vestjo zagovarjal; ali popolnoma srečen in miren ni mogel biti. Menil je, da Marijanu vendar le veliko krivico dela in to je bil tudi eden poglavnih vzrokov, zakaj se ga je ogibal.