Skupaj midva sva sedela,
Nama lep večer je bil.
S. Jenko.
Drugo Kvasovo pismo.
Oho! za enkrat si se še zmotil, predragi moj! Sicer skazujem vso čast tvoji modrosti in razumnosti, ali tako ti jaz vendar nisem rekel med vrstami brati, kakor vidim iz tvojega odgovora, da si presodil mene in moje “pomanjkanje.” Da sem jaz zaljubljen! Da samo zavoljo tega tako enostransko opisujem svojega tovarša Marijana, ker vidim, da mi je na poti! Moj Bog! ne vem, če se norca delaš iz mene in iz mojih okolščin, ali pa se je tebi samemu kaj tacega pripetilo, česar v svoji porednosti mene obdolžuješ.
Po vseh besedah je videti, da tako od nje govoriš, kakor cigan od žametovih hlač, to je zmerom in najraji. To so tvoje besede in na dalje imaš skozi in skozi neko veselje nagajati mi in mi reči podtikati, ktere mi še na misel niso prišle, dokler nisem imel tvojega pisma v roci. Kar se omenjenega pregovora tiče, moram te opomniti, da nikakor ni na pravem mestu, čeravno je naroden. Kako se ti, hudoba, predrzneš mene ciganu primerjati in celo lepo deklico tisti reči, ki se v pošteni družbi celó ne imenuje. In ti, ki si meščan, ki bi moral vedeti, kaj je prav, kaj ne! Ko bi bil že jaz to izrekel, meni bi ne bilo tolikanj zameriti.
Premislil sem tvoje besede. Popolnoma se zlagam s teboj, da se mi zbuja čut, ali bolj prav potreba v srcu, ktere poprej nisem imel. Ali s tem, da trdiš, kakor bi bil tvoj prijatelj drugi del svojega srca tebi vzel in deklici oddal, pokažeš samo, da me premalo poznaš, da mojemu razumu in značaju premalo zaupaš. Toliko bi me pa vendar moj prijatelj imel poznati, da bi vedel, da ne bo Lovre Kvas nikdar ravnal samo tako, kakor mu bode srcé velelo, ampak da bode poslednje vedno podlagal oblasti zdravega uma in premisleka. Nikakor ne morem tajiti, da me srce ne vleče do hčere mojega gospodarja, — da, to moram izpovedati se tebi, predragi moj, — če je eno bitje na božjem daljnem svetu, za ktero bi se jaz z vsim mladostnim ognjem vnel, za ktero bi norel in gorel, kakor je kdaj kak človek mogel, — bila bi to enaka deklica, kakor je ta, ktere sem ti v zadnjem pismu omenil. Jaz sem si v nekdanjih in zdanjih sanjarijah svoj ideal precej visoko zastavil, čeravno nisem preziral pri tem, da se od človeka kaj božjega ne sme tirjati. Reči moram, da v vsem času, kar sem tukaj, nisem na njej ni najmanjšega madeža zapazil, vedno je tista krotka dobra duša, vesela in resna, domišljava in razumna.
Ali da bi si upal misliti z vso resnobo drugače na njo, kakor s spoštovanjem, tega ne smem, kajti razum mi velí, kaj je ona, kaj si ti?
Svet sodi človeka po tem, kar ima, kar je in kakoršen je. Svet je pa že star; torej tudi ta navada v starosti utrjena; kdor bi jo hotel ovreči, ta bi sam stal, kdor bi jej hotel ravnati nasproti, moral bi skalo v strm klanec valiti.
Ona je edina hči premožnega, lehko rečem bogatega grajščaka, imela bo lepo doto in da-si oče njen ni plemenitnik, ima vendar češčeno poznano ime.
In jaz! — nimam nič, ne veljam nič, nisem nič! Žalibog!
Ali bi ne bilo po tem tacem več ko nespametno, ko bi se jaz srcu in njegovim nagonom udal? Ali bi ne bilo naravno, da bi padel, ako bi tako visoko letal?
Vidiš, kako si ti te reči vse premalo premislil, predno si svojo trditev zapisal, da sem “zaljubljen.”
Velikokrat sem že premišljal, velikokrat sem na tihem tožil nad svojo osodo, ki me je tako nizko postavila. Ne da bi bil s tem nezadovoljen, kar mi je Bog dal, ne da bi se bil hudoval nad svojim rojstvom v malem bornem podstrešji, nikakor ne da bi me bilo sram, da sem iz najnižega ljudstva; le zavoljo nje, da mi je nemogoče na njo misliti, to mi je bilo bridko. Nočem ti prikrivati, da sem imel dostikrat hude boje, da sem potlačil take misli, in da me skrbi, bom-li imel moči dovolj zatirati čut, ki bi mene in njo nesrečna storila, ako prodere. Celó vraža me malo straši. Tukaj je namreč, kakor sem ti menda že omenil, čuden človek, prorokovavec deseti brat. S tem sem se bil sešel na prvem potu v grad in djal mi je z nekako vzvišenim glasom, da bom svoje stanovanje in življenje na tem kraji pomnil vse življenje. Čeravno ne dam nobenega groša na take besede, vendar so mi že dostikrat na misel prišle in menim, da je izrekovavec morda res videl mojo prihodnjo nesrečo.
Vsak si sam kuje svojo srečo; zato upam, da se bodo vse skušnjave ubile nad mojim značajem, kterega hočem in moram ukrepiti in utrditi. Ob pravem času čem paziti, da ne bo imel moj gospodar vzroka, spominjati se me kot nehvaležneža.
Pamet je boljša ko žamet, da kakor Sanho Pansa v pregovorih govorim, in pamet mi Bog ohrani, pamet in prevdarek, pa bo dobro!
Pa naj bo dovolj tega modrovanja; sicer boš porednež še iz tega svoje sklepe delal in me boš morda v prihodnjem pismu domislil na volka, ki se je ravno s tem izdal, da je tele snedel, ker se je preveč branil. Nič ti ne zaupam, sama nagajivost te živí.
Ker po psihologičnih postavah vsak od tega najrajši govorí, s čimur se pečá, ne smem se tudi jaz zvreči, ampak moram ti kaj iz svojega učeništva povedati. Moj učenec je kaj bistre glave in to me veselí tolikanj bolj, ker nisem tacega pričakoval. Spomladi bom že po malem z latinščino lehko začel, ker fantič je bil že precej pridobil od sestre, ki ga ima neznansko rada, predno sem jaz prišel. Če bodem kaj dalje časa tu ostal, upam si pravega mladenča napraviti iž njega. Za prvega me je bilo volje ostati le k večemu dve leti, ali zdaj se pomišljam in pravim, da če bo tako ko zdaj, ostanem tri leta. Ta čas bom prislužil lep kupec in potem se vidiva ti v zadnjem, jaz v prvem letu. Stareji moj učenec, stric prvega, pak je postal moj učitelj. Pred včeranjim me je bil zvabil, da sem šel ž njim v krčmo, kjer so mi kmetje veliko ponujali piti, samo na zadnje sem moral več praznih bokalov plačati. Ti na mojem mestu bi bil rekel: rad imam kmeta, dokler ga ne vidim; ali meni ni nič žal ni za denar ni za čas, ker sem se veliko naučil pri možakarjih.
Prijatelj, prijatelj, kaj bo iz mene! Včeraj, ko sem ti do tukaj pisal, govoril sem takó, precej potem sem se svojim mislim skoro bi rekel izneveril in danes, ko zopet pero v roko vzamem, moram govoriti drugače. Res je, predragi moj Nande, kar si trdil; res je, česar sam ne morem ali nisem mogel ni sebi ni tebi povedati: vsadila se mi je v srce čut, ki je več ko spoštovanje in prijateljstvo.
In kje je moj razum? kaj mi velí? Pravi mi, da ne ravnam prav, da sebi in njej nesrečo na glavo nakopavam, da svojemu prijatelju Marijanu krivico delam. Pripoveduje mi um, da je vsaka misel na njo nespametna, da njen oče ne bo nikdar dovolil, da bode nevoljen in jezen iztiral človeka iz svojega domovja, ki ni nič seboj prinesel, razun deset prstov na rokah in staro suknjo na sebi, ki je kakor služeč v njegovi hiši, — in si upa vendar oči povzdigniti do nje, do njegove hčere.
Kje je tista moja glava, tista moja trdna volja, ktero sem mislil da imam? Nikjer je ni, nikdar je nisem imel.
In jaz sem eden tistih ljudí, ki so ga navduševale besede starega pesnika, ki poje: če se svet pogrezne, v razvalinah ostanem mož nevstrašljiv, dosleden svojim prvim namenom in načelom! Ne, samo slaba trstika, tenka šibica sem, ki raste v hitrem potoku. Vsak valček, dve združeni mali kapljici jo zazibljete, vsaka lehka sapica jo zamaje in pošibi. Nestalnost, neznačajnost, to je podedval vsak Evin sin od svoje matere in jaz tudi nisem brez te podedíne ostal.
Pa stoj! ni res, kar sem tu izgovoril.
Ni me majhen valček genil, ni me sapica premeknila! Rajši bom burne tirjatve človeškega srca primerjal goratim morskim valovom in hrupnemu viharju. Rajši se ti bom opravičeval, kakor obtoževal. Nisem še omamljen, ali otrpnjena je moč tolikanj, da kljuboval ne bom več dolgo, to vém.
Udati se moram, srce tako hoče, da, udal sem se že!
In kako bi se človek mogel ustavljati čuti, ki mu je mila, za ktero mu je sam stvarnik odločil velik del srca, ki je najblaža, najlepša izmed vseh potreb njegovega notranjega višega dela!
Pa zakaj ti pripovedujem vse te reči? Naj ti s hladno mirno kervjó povem najin včerajšnji pogovor in potem boš sodil, zakaj je drugi del tega mojega pisma različen od prvega. Reci na to, kar hočeš, jaz pravim samo to, na mojem mestu bi ti ravno tako ravnal. To se vé, marsikdo drugi bi se mi posmehoval, zató pa jaz te reči razkladam le tebi, ker ti poznaš mene in jaz tebe.
Včeraj popoldne sem se bil naveličal pisati. Mislil sem, pismo do Nandeta lehko jutri ali drevi skončam, zdaj pa naj se malo na prostem sprehodim. Ravno solnce je prav gorko sijalo, sneg se je po strehah topil; slišal sem v svojo izbico, kako se je drevje po vrtu veselo otresovalo zimskih bremen, ob enem: bil je najlepši zimski dan, kakor si ga le na deželi misliti moreš. Vzamem neko knjigo, bil je menda Katul in grem ven.
Konci vrta stoji ulnjak. Da-si bučele zdaj po zimi mirno v svojih panjevih spé, zahajam vendar skoro vsak dan tjekaj na klopico sest. Ne bom djal, da me mika na to mesto le solnce, ki ravno tú-sem vsako popoldne posebno toplo sije, ne, mar ti resnico povem, tudi zató hodim rad tjekaj brat, ker dostikrat nahajam tam Manico, s ktero se kaj pomeniva. Pa da si ne boš mislil, Bog vedi kaki so ti pomenki, moram ti povedati, da se nisva še nikdar druzega razgovarjala ko najpametneje reči, nikdar do — včerajšnjega dne.
Vselej sva imela pogovore, iz kterih sem jaz veliko koristnega pridobil. Ne vem, če sem ti že povedal, ali ne, da je ta deklica izobražena in razumna bolj kakor vsaka ženska, kar jih jaz poznam. Dostikrat sem se jej čudil, ko je govorila o Šekspiru, o italijanskih in nemških klasikih bolje, kakor bi bil ti govoril. Posebno rada ima Valvazorja, pozna iž njega našo domačo zgodovino skoro do pike in ker me je dostikrat osramotila s tem, da sem bil v tem gotovo potrebnem znanji tako neveden, poprijel sem se bil še jeseni našega zgodopisca in sem ga do dna pregledal samo njej za ljubo, da sem mogel o tem govoriti. Pesmi našega menišiča Vodnika zna iz glave in kedar začne kako deklamovati, zdi se mi za trikrat lepša, kakor če jo berem.
Vsedel sem se bil na klop pred ulnjak. Bil sem nekaj nemiren, sam ne vem prav zakaj; morda so me ravno besede pekle, ki sem je bil ravno za tebe napisal. Nisem imel nič veselja do branja; vendar da bi se razmislil, odprem knjigo. Naletel sem nesrečno mesto v svojem Katulu, zakaj kar mi je prvo v oči prišlo, so bile besede:
Odi et amo. Quare id faciam fortase requiris.
Nescio sed fieri sentio et excrutior.
Precej teh besedí sem imel zadosti. Zdelo se mi je, da so zá-me in ná-me narejene. Zaprem knjigo in začnem — vest izpraševati. Kolikor bolj sem premišljal tisto tvojo opombo v poslednjem pismu, toliko bolj sem se preveroval, da si me prav spoznal, da je res, česar si sam nisem bil v svesti. Ali sklenil sem še enkrat tam pred ulnjakom, da se hočem premagovati, da še tebi ne povem, kaj je prav za prav v meni, ker zdelo se mi je, da bom laglje zatrl vsako ljubezen, ki ni na pravem mestu, ako se nikomur ne odkrijem, ako še sam sebi tajim resnico, ktere hladna pamet ne odobrava.
Dolgo sem menda tako sedel; solnce se je bilo že bliže na zahod pomeknilo, hladneje je bilo postalo na mojem sedežu.
Mil in prijeten glas me iz te sanjarije prebudí in ko kviško pogledam, vidim njo pred seboj.
Vem, da sem bil rudeč ko rak. Na pozdrav nisem mogel besede odgovoriti. Stala je pred menoj, lepša se mi ni še nikdar zdela.
“Zdaj sem vas pa motila v kakih sladkih mislih. Tako ste bili vtopljeni, da mi je bilo na mar, tiho odtegniti se. Samo ženska zvedavost, kaj ima pač tak mlad gospod, ki se mu veselo širni svet odpira, da glavo podpira in resno tu sedí, kakor bi bili vsi dobri ljudjé pomrli,” djala je ona in se vsedla ne daleč od mene na klopico.
Jaz se posiljeno nasmehnem, odgovoriti nisem vedel kaj.
“O, na vse zadnje vam še rudečica v lice udarja. Že vidim, da sem vas še zalotila, ko ste kake svoje prijetne skrivnosti premišljali. Ali se dadó ugeniti.”
Njena veselost je bila nalezljiva. Hitro me je minila otožnost, udal sem se v ta pogovor in sem jej rekel: “Pač težko, da bi ugenili, kaj mi je ravno po glavi rojilo, in ne bom tajil, da ima tudi nekaj skrivnostnega v sebi.”
“No čedalje bolj sem védečna. Vidite, kako hitro uganem, kaj vam je! Kar z lica sem vam brala. Morda bi se še dalje prišlo od splošnega do posebnega. Kolikrat se sme ugibati? Postava je trikrat.”
“Če tudi večkrat rečete, ne boste do pravega prišli...”
“Le stojte! najprvo mi povejte, ali so bili vaši spomini ali vaša premišljevanja, kakor rajši hočete, vesele ali žalostne vrste?”
“Kakor se pogledujejo,” odgovorim jaz — “saj veste, da imajo vse reči dve strani — eno svitlo in eno temno, ali...”
“Nič, nič! že se mi odtegujete, pa mi ne uidete z lepo. Pa nič ne dé, če tudi hočete naravnost odgovarjati, vse eno vam pridem do konca, le čakajte. — Trikrat je dovoljeno! — Potem pa morate biti tolikanj možat, da se boste udali, kedar resnico zadenem.”
“To vam prav lehko obljubim,” djal sem v svesti, da sama na sebe ne bo prišla. Čisto nič mi pa ni bilo dobro pri srcu, čeravno sem se drugekrati enaki nagajivosti lehko smejal.
“Začela bom od zgorej. Prijateljstvo je vam po vaših lastnih besedah, če se prav spominjam, ena najviših in najblažih idej. In ker ste tako srečni, kakor ste že pravili, da imate pravega dobrega prijatelja, moram najprej misliti, da ste se njega spominjali. Mar ni tako?”
“Samo en del ste ugenili. Pač mi je bil tudi prijatelj v mislih, ali poglavitna oseba on ni bil,” rečem jaz.
“Že dobro, kaj pa hočete še več. Precej v prvič en del, v tretje pride morda vse. Zares ne mara, da se bom tako prevzela, da bom sama preverjena svojega bistroumja in se bom sama hvalila. Le tiho! Vi, gospod učenik! ste prav slabo odgovorili, ker ste se na dveh krajih odkrili, prvič da sem en del ugenila in drugič ste rekli, da prijatelj ni glavna oseba. Iz tega poslednjega posnemljem, da ste na osebe mislili in tako imam zdaj dva držala, kterih se lehko poprijemljem.”
“Ne, dovolite gospodičina!” djal sem jaz, “prvo ni bilo nič napečno. Da ste en del ugenili, to sem bil primoran povedati, ker ste me ravno pred na možato besedo priverili, da se moram udati, kedar resnico zadenete. Drugo je bilo pa že menj premišljeno.”
“To je veliko, če človek tudi svoje slabote spozna. Ponižnost je lepa čednost. Drugekrati bi vam take nepremišljenosti ne odpustila; ali zdaj imam toliko samopridnosti, da vas prav rada odvežem zato, ker je meni na korist,” reče ona.
Ne vem, če sem jo popred še kedaj videl tako veselo, kakor v tem razgovoru.
“Kdo bi si bil mislil, da znate iz vsake besede sklepe delati,” pravim jaz.
“O to je spet slab poklon in znamenje, da vi mojemu umu malo zaupate. Le tiho, ne dam vam popraviti te pregrehe. — Zdaj veljá v drugič. Kakor dober vojvoda grem precej v središče sovražnikovo. Morda ste mislili na kako podobo, ki vam je še ljubeznivejša ko prijatelj, o kteri mi pa dozdaj še niste ničesa pravili.”
Nande moj! kje so besede, da bi ti povedal, kako mi je srce bilo, ko je ravno ona to izgovorila! Kako mi je kri šla v glavo, kako se mi zagrnilo pred očmi, kako mi je splaval vsak pomislek tistega razuma, vsled kterega do tedaj sam sebe nisem poznal!
Da-si mi je zastavila ono prašanje, kakor v šali in s svojim ljubeznjivim smehljanjem, zazdelo se mi je, da se jej je glasek malo tresel, da se jej je lice malo oživilo, oko hotelo pobesiti se — in prijatelj, to mi je bilo dovolj, kakor blisk me je prešinila misel, da bi mi ona lehko vračala tisto čut, ki sem jo jaz čutil pa zatiral.
Nisem v tem hipu mislil, kaj sem, kaj imam, nisem mislil na njenega očeta niti na svet, ena misel je prodrla in zatrla vse druge, in to je bila ona.
Ne morem povedati, kaj sem govoril, kako sem se obnašal, ali nerodno ali vdvorno; le to vem, da me je bila glava popustila, da je srce govorilo namesto nje, da sem jo za roko prijel, da mi jo je pustila, da sem jej povedal več, kakor sem sam vedel do tedaj.
Pa morda si še preveč upanja delam. Odgovorila mi ni namreč še nič. Ni imela časa.
Kakor osoda človeku od rojstva do groba nagaja, ni tudi meni prizanesla, ni mi pustila, da bi bil slišal brž včeraj tisto besedo, za ktero dam kri in življenje. Prišel je bil tretji človek, ki je vsemu konec storil.
Ne smeš si pa misliti, da je bil ta nepotrebni tretji človek kak razjaren oče ali srdit tekmec, bil je hvala Bogu bolj neškodljiv dobrohoten človek, priprost berač ali moj “deseti brat,” ki ni druzega hudega napravil, kakor da mi je ona roko iz roke izpulila in za uljnakom izginila. Vselej sem tega človeka rad videl, ali včeraj bi ga bil, kakor neljubo pričo, najrajši vrgel čez deveto goro.
Bojim se sicer ne, da bi me izdali, ali vendar me je nekako pretresnilo, ko me je ta čudni mož domislil tiste noči, ko sva bila v prvič vkup, in ko mi je prorokoval, da bom grad in grajske ljudi pomnil vse življenje. In kako bi mogel tega večera pozabiti, ko bi tudi že druzega nič ne doživel več! Razloži mi, kako je ta človek vedel, kaj me čaka? Od kraja sem mislil da je nor, večkrat sem pa že imel priliko prepričati se, da je popolnoma pri umu. Zdelo se mi je, da ga to nekaj posebno veseli, česar je en del videl, da-si ravno si ne morem misliti, kaj bi tega mavharja vodilo, da se tolikanj za-me peča. Zakaj že večkrat sem ga zagledal na raznih krajih naenkrat za seboj ali pred seboj.
Govoriti nisem potlej mogel več ž njo na samem.
Davi pri zajutreku se jej skoraj nisem upal v obraz pogledati, pa kmalo sem se prepričal, da se zna vse drugače zakrivati ko jaz. Kakor je ona govor poprijela, ne bi bil živ človek na to misel prišel, da je bilo med nama v poslednjem času kaj posebnega. Kmalo smo govorili, kakor vselej.
Prašal boš morda, kaj zdaj mislim.
Naprej! Storil sem veliko stopinjo, nazaj mi pač ni več mogoče. Skušal bom sebe, svoje oči in srce toliko čuvati, da bode ostala skrivnost samo moja in njena. Ali učiti se hočem iz vseh močí. Morda mi boste glava in pridnost, ki ste me že do te stopinje spravile, pomagale, da bom čez nekaj let mogel stopiti pred njenega očeta.
Ali Bog vé, če mi ni še poprej kaj druzega namenjenega. Saj se osoda človeku naglo premeni. Še tako dolgo človek tistih misli ne ostane, kar bi eno pismo spisal, kakor imaš živo pričo na meni in pričujočem listu. Na enkrat, v enem skoku sem se predrugačil.
Zdrav, prijatelj! Kakor hitro se mi bode kaj imenitnega pripetilo, zvedel boš po drugem pismu. Čeravno boš iz vsega tega presodil, da je za enkrat sangvinizem mojega temperamenta prevladal, vendar vem, da me ne boš grajal, zlasti ker bi nič ne pomagalo, kakor lehko previdiš.