Srce je prazno, srečno ni.
Prešern.
Kvasovo pismo prijatelju Ferdinandu Bojanu.
Če ti še le zdaj, še le po več mesecih obljubo spolnujem, vém, da si prepričan, da je bilo kaj posebnega, ki me je oviralo, da ti nisem bil mož beseda. Večkrat sem že imel pero v roci, večkrat sem bil že napisal nekaj vrst tebi namenjenih; ali vselej sem vrgel pero in pisanje od sebe, ko sem videl sestavek pred seboj brez nog in glave. Zakaj ko sva se ločila, tí tjekaj kamor te spremiti nisem mogel, in jaz kakor prognan Dioniz iz Sirakuz v Korint tlako delat s topoglavimi otroki, tačas sem bil tak, da sam sebe nisem poznal. Tožilo se mi je po tebi, prav zelo se mi je tožilo. Kamor sem šel in koder sem hodil, nikjer mi ni bilo prav. In če sem se vprašal, kaj je prav za prav, česa mi manjka, nisem si mogel odgovoriti. Čutil sem se tako osamljenega tako nepotrebnega na svetu, da bi se bil res lehko sprijaznil s pregrešno mislijo: ko bi mi Bog smrt poslal, bilo bi morda še najbolje. Čemu sem pa tukaj, kaj je moja naloga? In v tacih trenutkih bi bil že skoro rad, da bi bil mogel misliti, kakor splošina tega sveta misli: tudi jaz sem eden, da jih je več, eden izmed tistih: fruges consumere nati.
In še zdaj nisem popolnoma na dobrih nogah, da-si se reč precej na bolje obrača. Ti se boš smejal. Vendar tebe in tvoje srce poznam. Tebi lehko povem, česar ne bi pravil nikomur. Ali vsega ti povedati ne morem, besede mi manjka. Čutim, čutim, ali kedar bi imel govoriti, tačas sem okoren in neroden. Upam, da boš ti izmed vrst bral, česar povedanega ne najdeš, kar bi ti pa jaz rad povedal. Nekaj je v meni, kakor hrepenenje po nečem neznanem, ki se mi pa vendar zdi, da že na pol imam.
Pa ti si pravi Kvas, rekel mi boš, kvasiš, da sam ne veš kaj. Prav govoriš, Nande moj, če tako praviš, jaz res še sam sebe ne razumem.
Spominjam se, da sem tudi tačas tako bledel, ko sva v samotni izbici odložila knjige in sva se pomenkovala o marsičem, česar ne bom nikdar pozabil. Spominjam se, da si me ti kakor stareji in modreji vedno zavračal in mi odgovarjal na moje večne tožbe: človek mora imeti toliko filozofije, da si dušo prosto ohrani vnanjih in notranjih stisk in težav. To sofistiko, ki si jo bil iz najinega prijatelja Horacija na posodbo vzel, končaval si vselej z mentorskim obrazom rekši: upanje, Lovre, upanje živí človeka, če ga že vse drugo zapusti.
Pa legal si — ne stoj! tako robato ti ne smem govoriti, ti se ne moreš legati — tisti modri poetje in blebetavci lažejo. Saj že upam in upam, kar sem se zavedel, da živim. In kaj mi je prineslo to upanje? Nič; konec vsega tega večnega upanja je ta, da hlapčujem, da sem priupal učeništvo na starem gradu. Ali bi ne bil tega lehko opravljal precej, ko sem se brati in pisati izučil? Čemu sem se tolikanj ubijal? Čemu sem si prizadeval slepca Homerja razumeti in druge prismojene in pametne besede nekdanjih razmotati si, čemu sem postopača Sokrata občudoval?
Že vem, kaj boš odgovoril, kako me boš oštel in me nehvaležneža pital. In da ne boš menil, da sem čisto izgubljen, moram ti povedati, da so vse to le besede, pol resne pol ne. Nekaj upanja mi je še vendar ostalo, čeravno moja vera na-nj ni tako neomahljiva, da bi s teboj mislil, da človeka živi. Zakaj ko bi bilo to res, bil bi zdaj pri tebi, bil bi srečen pri tebi. Tudi ne smeš misliti, da jih več ne spoštujem, teh starih modrijanov. Če včasi sanjarim, sanjarim zató, ker me nekako veselí, menda ker bi s tem rad praznoto napolnil, praznoto v svojem srcu. Dokler sem še pri tebi bil, imel sem vsaj enega človeka, ki me je ljubil in razumel, kteremu sem lehko vse zaupal, vse povedal. Še te imam v srcu, tvoje prijateljstvo je menda edina reč, kar me more navdušiti, kar me more tolažiti. Ali ravno to je tudi, ki me nekako tare; kajti prav zelo te pogrešam; jaz bi rad imel vsaj enega pri sebi, ki bi čutil z menoj in se ž njim še o čem drugem pomenil, kakor o dolgočasnih vsakdanjih rečéh. Ne more mi iz glave, kedar se tebe domislim, kitica priproste pesmi, ki mi jo je unidan pel eden mojih tukajšnjih čudovitih prijateljev, mavhar prav po božji volji, ki se desetega brata imenuje (če veš, kaj to pomeni); pel je:
Po hribcih je ivje,
Po dolih je mraz,
Al kje je preljubi,
Al kje sem pa jaz!
Pa to me domisli, da ti moram kaj povedati o svojem življenji in svojih novih gospodarjih in prijateljih — ali da tega imena ne skrunim — znancih. Iz tega, kar sem ti ravno kar pravil in tožil, bodeš morda posnel, da sem nezadovoljen s svojim okrožjem. Toda pohvaliti se moram, da kar se vnanjega življenja tiče, nisem do zdaj še boljšega imel in da so mi celó ljudjé večidel po godu. Menim, da že nekaj več sveta poznam, kar sem tukaj.
Moj gospodar, tako menda ti moram imenovati očeta svojega gojenca, moj gospodar je pol izobražen meščan, pol kmetovavec. Kakor prvega ga človek mora rad imeti. Tako prijazen in priljuden je z menoj, da si res v srečo štejem, da sem jaz, ki sem se težko in nerad pripravil in udal v to osodo, vsaj k tacemu možu prišel. Kakor kmetovavec je pa ves tak rusticus, kakor Horac svojega v lepem verzu slika: Immoritur studiis et amore senescit habendi. Zares jaz tacega človeka ne zapopadem, ki ima dovolj in več ko dovolj in vendar še vedno v tem tičí, kako bi pridobil še več. Moj gospodar je omikan mož, vé ti o vsem govoriti; kakor se kaže je tudi marsikaj bral, lepo knjižnico ima, marsiktero pametno besedo izgovori, ki bi bila vredna, da bi si jo dobro zapisal in ravnal se po njej. Ali najljubše mu je vendar govoriti od žetve in setve, žrebet in telet, kónj in volov in druzih enacih rečí. Pri najmanjšem delu misli, da mora zraven biti, vse ogleda in vse dela. Večkrat sem si mislil, ko sem ga zvečer videl vsega utrujenega, kaj ti je treba vse obleteti, tolikanj ubijati se, tolikanj trpeti in skrbeti! Jaz za-se menim, ko bi enkrat toliko imel, da bi pošteno utešil potrebščine tistega dela svoje osebnosti, ki ga telo imenujem, jaz bi nikdar ne mogel še dalje in dalje riti in pridobivati, ampak hotel bi živeti srečen in zadovoljen. Da feaškega življenja tu ne mislim, to že vém, da ti v glavo ne pride.
“Kako je to, da se hoče nekaj šopiriti s temi sploh znanimi izreki, morda bi me rad svoje učenosti prepričal,” bodeš rekel videvši, da sem te že dvakrat v teh vrstah razveselil, omenjevaje starega klasika. Ali tudi to sem še tukaj pridobil. Imam namreč starega študenta, čudovitega človeka, brata svojega gospodarja, za učenika in učenca. Ah, ko bi ga ti videl, tega postarnega, sesušenega, raztrganega in zamazanega moža, ko bi ga slišal, kako govorí vedno o pijači, ne nedolžni vodi, temveč o sladkem vincu in žganji, kako včasi celo mene pridobiva, da bi šel ž njim, kako pri tem vé navajati primerne in neprimerne latinske izreke iz raznih knjig — ti bi mislil, da imaš starega slovečega capeta Diogena pred seboj, ki mu druzega ne manjka ko poveznjene kadí, da bi va-njo zlezel in pa malo več ciniške filozofije. Zakaj, ko bi k temu kak Véliki Aleksander prišel in mu na izbíranje dal, kaj bi rad imel, izprosil bi si moj stari učenec rajši en frakeljc žganja, kakor pa da mu ne bi solnca zaslanjal. Učenca pa imenujem starega Dolfa (kako čudno naše ljudstvo imena za svoj jezik prekrščuje) zató, ker včasi zjutraj, ko na vrtu berem svojega in tvojega ljubljenca, pride k meni ter mi knjigo iz rok vzame in jame prestavljati, da se mu ne morem prečuditi. Koliko talentov je Bog ljudém razdelil, ljudém, ki te darove zakopljejo sebi in človeštvu na škodo. Nektero leto je že preteklo, kar ni imel knjige v rokah, veliko je med tem časom tacega doživel, ki ni v nikakoršni zvezi z izobraževanjem boljšega dela našega bitja, celó veliko je počel, kar bi bilo prelehko utopilo poslednje duhovne moči v njem, in vendar včasih, kedar mi bukve iz rok vzame, tako dobro zamotane reči v Horaciju pretolmači, da ne vem kaj bi mislil, ali imam genijalnega človeka pred seboj, ki je tudi njemu namenjene darove zakopal, ali pa so nekdanji učeniki vse drugače znali učencem znanosti prilastovati ko današnji pedantje in suhoparniki. Pa naj bo dovolj o tem, drugopot ti povém, če boš hotel, vso zgodovino tega čudnega “bisera v blatu.”
Ker sem ti začel obrisovati svojo okolščino, moram ti še druge spomina vredne osebnosti, s kterimi se tu pečam pred oči postaviti, da si boš potem moje življenje in vsakdanje početje posnel. Ker sem ravno z moškimi začel, ostanem dosleden in ti najprvo te v rudimentu naobrazim, da-si s tem še ne rečem kakor da bi imeli ti kako prednost ali bi mi bili bolj po volji od žensk. V obližji, komaj nekaj streljajev od mojega zdanjega stanovanja, stojí stara pol razpadena luknja, ki se gradič imenuje in je lastnija enega najnenavadniših ljudí, nekega starega bogatega hipohondra, ki ne terpí žive duše blizo sebe. Njegov sin Marijan je vsakdanji gost pri nas, po tem tacem tudi eden mojih novih znancev. Človek je iste starosti ko jaz, kaže se mi bolj prijaznega ko mi je ljubo, veliko mi ima pripovedovati, zdaj me zvabi in spravi tje zdaj sem, ali pri vsem tem ga nisem nič kaj vesel. Včasi grem ž njim na lov, ne tolikanj iz veselja kakor zavoljo tega, ker se ne morem odpovedati. Ti veš, da me včasi tista neslanost popade, da se zamislim v kaj in molčim. Te slabosti se še dozdaj nisem odvadil, kakor si iz tega razvidel, kar sem ti od kraja pravil. Moji tukajšnji ljudjé pa to mojo razvado razlagajo, da menijo: dolgčas mu je. Zató in ker so zares dobri ljudjé in bi mi radi ustregli, silijo me naj to in to z Marijanom vred počenjam. Tako se primerja, da sem večkrat kakor mi je ljubo s puško v hosti ali s trnekom na ribnjaku ali zdaj kar je sneg zapadel, nad tiči. V teh priložnostih pa moram spoznati si, da nisem za tacega prijatla ustvarjen, kakor ga mi je osoda tu pripravila. Dobra duša je, prijazen, veliko si prizadene, da bi me razveselil in jaz sam si dostikrat očitam, kako mu morem tako nehvaležen biti, ali kar je to je, pravega sočutja do njega mi popolnoma manjka. Saj veš, da sem včasi več ur lehko blebetal; s tem pajdašem pa mi dostikrat pogovor obtiči, besede zmanjka, nimam se česa meniti ž njim. Govorí veliko; ali vse njegovo mišljenje se plete o tem, kar mu je najbliže, in to mene ne more vezati. Ima še nekoliko izobraženja, čeravno veliko ne. Ta človek, kakor se mi po vsem vidi, je namenjen ženin najlepše deklice, kar sem jih jaz v življenji videl, hčere mojega gospodarja, Manice.
Nočem poskušati, kako bi ti na papir narisal njeno podobo, zakaj beseda je okorna, pero bi jo bolj kazilo kakor slavilo. Celó ko bi bil slikar, ne mogel bi temu obrazu vdihniti tiste blagosti in tiste srčne dobrote, ktero človek spozna, ako je bil nekaj časa ž njo vkup. Zares menim, da omenjenemu srečnemu mladenču zavidam ta biser, kterega morda ne bo tako vreden, kakor zasluži in zató morda ne vé in ne bo vedel, kaj bo dobil na svetu. Tu vzor lepše polovine človeštva, in tam suh navaden človek, ki morda še ne čuti globlje kakor vidi, ki ima morda ozke in oméjene misli o pozemski sreči — ali ni to nasprotje? Nasprotja pa se po naravnih in logičnih postavah ne strinjajo ne vežejo. In vendar mi povedó ljudjé, da se mislijo tu vezati, da meni gospod slemeniški dati svojo hčer Marijanu.
Ko sem sam te razmere opazoval, prepričal sem se zdaj, da je resnica; zdaj pa se mi je zopet zdelo, da ta reč še ni tako gotova. Marijana nisem mogel nikdar nič prašati o tem, še govoriti ne morem ž njim o tacih rečéh, sam ne vem zakaj. Vidim, da sta si kakor dva stara znanca, da se tikata kakor brat in sestra; ali nobenkrat ju nisem še dobil v kakem bolj skrivnostnem in živem pogovoru, vzlasti pri njej nisem videl nikacega znamenja gorečega čuta do njega. Mislil sem, da deklica razumno misli, da se njeni zdravi pameti nepotrebna in neumna zdi vsakošna sentimentalnost in vnanje skazovanje, da je torej v tem podobna priprosti slovenski materi, ki goreče ljubi svojega odraslega otroka, pa ga ne poljubuje, ne objemlje, ampak rajša pod tršo skorjo zakrije blažno ljubezen. Drugekrati pa, ko sem s svetom in sam se seboj nezadovoljen kje v kraji sedel in me je zalotila in sva kak pogovor pričela, sprevidel sem, da sem tu napečno obsodil; sprevidel sem, da ima deklica zraven svoje vse razumnosti celo nekaj romantičnega mišljenja. Lehko povzameš, kake sklepe sem iz tega delal gledé omenjene reči. Napeljal sem včasi govorico na-nj, omenil sem njenega častivca; pa nikdar se noče z menoj o tej razmerici meniti; vselej se mi utegne s tem, da resnobna postane in začne o druzih rečéh govoriti, ali pa se nekako čudno in ljubo nasmehljá, da ne vem ali hoče reči: kaj ti mar moja zadeva, ali pa misli naznačiti, da ljudjé brez nje številijo.
Po vsej pravici boš djal, kako je zopet to, da se po starobabje védečen vtikam v rečí, ki bi me imele toliko brigati, ko prédlanski sneg. Jaz moram reči: mea culpa, res sem nespameten. Človek nima včasi kaj delati, pa si take uganjke zastavlja. Tako menda tudi jaz ugibljem, ker imam preveč časa. Moj učenec je ljub, priden fantič, bojí se me in rad me ima, tako da se prav dobro razumiva. Ker mi vse o pravem času stori, kar mu naložim, prekladati ga pa nočem, ostaja mi precej praznega dneva. Če teh ur ne presanjarim v svoji izbici, grem na vrt, kedar ni premrzlo in tam v kolibici včasi najdem gospodičino pri — bukvah. Ko ne bi že druzega imela na sebi, že to, da posebno rada bere, móralo bi me, da bi jo častil. Zakaj jaz mislim, da je že to znamenje dobrega srca, če kdo ljubi poezijo ali lepoznansko berilo. Le pomisli, kako sva med seboj včasi prav sodila tiste izmed svojih vrstnikov, kterim ni bilo mar za drugo, kakor da so ustrezali raznim telesnim potrebam, kterim je vsako branje mrzelo, izvzemši morda kake posebno domišljijo budeče spise, ki so jim le zato dopadali, ker so jim bili po mesenosti v rodu.
Mati njena, že precej priletna ženica, je gospodinja skozi in skozi. Vse hrame in predale v pohištvu mi je že razkazala in razložila, tako da sem se že včasi dolgočasil, ker ne morem trditi, da bi me malenkosti zanimale: kako roža iz tega in tega semena zraste, kako se to in ono orodje rabi, kako se korenje za seme prav sadi in enake reči. Pa majka je dobra, skrbljiva za-me, kakor bi bil njen sin in varovati se mi je, da je ne žalim s tem, ko bi pokazal se nepazljivega ali malomarnega v tacih imenitnih in potrebnih pogovorih.
Veš, da imam jaz tudi kmeta rad, ker sem sam iz prvote bil kmet, ker sem sam kakor deček že za brazdo plužne držal. Med prostimi kmečkimi možaki čuješ včasi izvirno in tako modro misel, da se je ne bi smel noben modrijan sramovati, čuješ primere in govorne podobe, ktere reč tako do dna in tako živo pred oči postavljajo, kakor malokteri poet zna izraziti izlege svoje domišljije in glave. Kmet je po tej moji misli tudi šola mislečemu človeku. In zavoljo tega svojega načela rad zahajam med ljudstvo. Imam tudi že lepo krdelo znanih originalnih mož, ktere opazujem in včasi od njih kako poberem. Rad bi ti popisal na kratko tudi le-te, ali ti si ne mara premalo demokrat, meščanska kri ti vre po žilah, meščanstvo pa je prelaz na boljarstvo. Utegnil bi se malo nasmehniti moji priprostosti, kakor bi to ti imenoval.
Razvidno ti je iz vsega tega, da bi bil na mojem mestu vsak pošten in zmeren človek srečen in tako zadovoljen ko mačka na peči, če dovoliš da ti robato povem. Jaz si tudi včasi trudim preveriti samega sebe, da mi je dobro, ali vselej ne gre. Kakor sem ti od kraja pisma povedal, manjka mi tebe, Nande! manjka mi svesti, da sem sam svoj gospodar, na pravem mestu in pravem potu do namena, ki bi mi bil po volji. Zakaj mi je Bog naklonil, da moram v najlepši dobi svojega življenja za tujo mizo sedati, to mi ne gre v glavo. In vendar moram koj pri tej priči izpovedati se, da ne bi rad tega mesta popustil, ko bi mi prilika ponujala se, celó ne tako brž, ko bi mi kdo odprl pot na univerzo, ktere sem še pred malim časom tolikanj želel. Kaj ne, da se me je poprijel deseti naglavni greh “confusio,” ter se me drží kakor laščec. Odpiši mi kmalo. Željen sem videti, kako me boš obral in oštel. Za zdaj te Bog poživi, podajam ti roko čez hribe in doline.
Tvoj Lovre.
Pripis: Ravno sem zgibal to kroniko mojih sreč in težav, ko mi pride stara naša hišina povedat, da je gospod Vencelj (okrajni zdravnik, poštena duša, eden izmed prvih mojih znancev v tem času babilonske sužnosti — Bog me ne kaznuj, da tako neumno govorim) s svojo hčerjo prišel v grad in da po meni praša. Predno torej te vrste, ki bodo tebe videle, zapečatim, menim da ti moram še to imenitno novost povedati. Omenjeni otec gospod Vencelj kaj radi govoré o svoji hčerici, večkrat so mi jo obljubili pripeljati. Radoveden sem kaka je, zato grem precej doli. Ko bi bila taka, kakor — — pa zdrav!