Na srcu, se mi zdi,
En kamen mu leží.
Narodna pesem.
Zapustivši Obrhek, krenil jo je Mrtinek čez polje naravnost proti gradu Polesku. V tem hipu pa ni imel tistega veselega norčevavnega obraza, ki ga je ljudém prikupoval. Sicer navšvic zavihane obrvi so mu bile zdaj vpadle; strnile so se nad nosom v gubanice, in odvzele navadno pečat neumnosti in priprostote, ktera se je drugokrat brala ž njegovega lica. Usta so izgubila polovico svoje širokosti, ob kratkem, to ni bil več deseti brat, ki je v vasovanjih deklicam čudne reči pravil in prerokoval, ki je včasi med radovernimi možaki sedel, ko so kako modro ukrepali in razdirali. Večkrat je ozrl se okoli in okoli in vidé, da je sam daleč okrog, zatrepetale so mu ustnice in mislil je z glasno besedo.
Vsede se na kamen tik pota, izvleče izpod srajce debel podolgast šop v zamazano ruto ovit. Razvije iz nje več listov in je skrbno pregleduje. In polahko se Mrtinkove oči razmočijo in po rujavem licu prileze debela solza in kane v velo travo na tla. “Ljubezen vas je pisala, vé črke, roka, ki me je edino božala nekdaj; ljubezen vas je sestavila in vendar imate v sebi smrt, kazen hudobiji. Odpusti mi, draga mati! če nisem tvoje zapuščine rabil tako, kakor je bila tvoja volja, samo za svoj dobiček; odpusti, če sem dolgo misel imel, da moram ž njimi njega upropastiti, ki je tebe v nesrečo pripravil, ki ti je vzel mir, mir in še več. Umrle boste z menoj, ali poprej morate še vsaj drugim ljudém kaj dobrega storiti, poprej morate njemu spanec preganjati z oči, buditi mu vest — — —”
O daleč tam je zdajci zapazil Mrtinek moža, ki se je z motiko na rami bližal ravno po tisti stezi, ki je mimo njega držala. Naglo odbere iz svojih pisem eno, druge zopet zavije, skrije v nedrije pod srajco, vstane in s hitro stopinjo korači proti gradu Polesku.
Če pravimo proti gradu, ne mislimo s to besedo znamovati selišča, ki bi to imenovanje zaslužilo; kajti povedali smo že, da je bil Polesek nekdaj samo drugo bivališče gospodov slemeniških, pristava; govorimo le z ljudsko besedo, ki razločuje kmečka in gosposka poslopja in z neko spoštljivostjo meni, da se poslednjim, če tudi niso posebno odlična, vendar ne sme z navadno besedo hiša imenovati. Ne samo, da so že nekdanji stavitelji grada Poleska bolj potrebnosti in življenje pred očmi imeli, ko lepoto, — tudi zdanje posebno zanemarjeno stanje je imelo videz, da bi bil marsikdo to domovje z večo pravico imenoval puščo.
Na sprednji, to je zapadni strani, moral je človek skozi stara vrtna vrata ali bolje vrzel, ker lesa se je bila že davno polomila in je samo še na spodnjem vretenu visela. Plot okoli vrtne ograje je bil tu in tam raztrgan, segnite plotnice so mirno ležale križem preraščene v koprivah in hobatu. Ozka steza je peljala do vežnih vrat, znad kterih se je bil velik kamen, grb bogvedi ktere prejšnje rodovine, iz zida izluščil in padel na tla. Krivec, oskrbnik ali pristavnik v Polesku, kakor so mu ljudjé djali, odvalil je bil ta kamen samo toliko spred vežnega praga, da se ni kdo ob njem spodteknil. Zidanje ni bilo visoko. Grad je imel samo eno nadstropje; na širjavo pa ga je bilo precej, tako da je bilo veliko izb in shramb praznih. Zid je bil zunaj osivel, tako da je bilo videti, kakor da bi vse plesnovalo. Grad je bil krit s šibrami; tu in tam pa, kjer je bil sneg ali kjer je burja kako luknjo naredila, zadelana je bila streha z deskami. Hlevi in drugi podstreški pa so bili kriti s slamo, na kteri je rastel mah in staroletni tresek. Če ne štejemo nekaj kuretine, pisane mačke in lovskega psa, ni bilo v vsem Polesku več živali, ko dva repa, ena krava in mlad lep konj v hlevu.
Na male kosce razdeljene in z raznimi semeni obsejane njive okrog Poleska, kakor tudi raznovrstna gospodarska orodja in vozovi, ki so bili zarujaveli in razvrti nakopičeni pod lopo, vse to je pričalo, da se gospodar ne peča sam s kmetijo, ampak da je zemlja v najemu.
Po vsem tem bi človek sklepal, da mora gospod s Poleska kaj ubožen biti. Ali vsi ljudjé v okrožji so vedeli, da to ni res, da gospod Piškáv in njegov sin imata tako življenje, kakoršnega si le želita; nekteri so celo terdili, da ima stari Poleskar toliko denarja, da ga v dveh dneh ne sešteje. To se vé, da so si veliko glave belili, kako je to, da mu je doma tako malo mar.
Pa saj so imeli še veliko druzega ugibati, česar niso mogli razumeti. Zakaj ta stari gospod, ki je bil v te kraje prišel s svojim še čisto mladim sinom, bil je kaj čuden mož. Za ves svet se ni zmenil. Da-si je bil že lep čas v tem kraji, ni imel nobenega znanja, nobenega prijatelja. Vsak dan, po letu in po zimi, hodil je dve uri po stezi ob svojem gozdu, ki se je čez velik klanec na vzhodnji strani raztezal. Če je kdo na teh sprehodih srečal in pozdravil starega in zamišljenega moža suhega obraza, majhne postave, črnikastega lica, v dolgi že oguljeni rujavi suknji, snel je dolgo svojo pipo, iz ktere je ven in ven kadil, iz ust ter je malo nakimal, govoril pa nikdar nič. Ko so ga enkrat kmetje poznali, jeli so se ga zató nekako bati, ter so se mu radi že od daleč ognili.
S komur je imel kaj opraviti, s tistim je besedoval samo toliko, kar je bilo potrebno. Za prvega je njegov sosed Slemeničan včasi prišel k njemu; ali tudi temu je gospod Piškáv kmalo videti dal, da mu ni nič dolžen in da ga ne vidi rad pri sebi. Zató se ga je tudi le-ta ogibal. Tolika je bila gospodova odurnost, da je nekdaj, ko je videl, da ga gospod fajmošter, častitljiv starček, gre obiskat, zapovedal Krivčevi ženi, naj reče duhovnemu gospodu, da ga ni doma. To se vé, da je Krivčevka sklenila roke, klicala Boga in vse svetnike na pomaganje, ker ni mogla razumeti, kako ne bi bil človek tacega posvečenega gosta vesel. Bala se je legati in je fajmoštru po pravici povedala, da je gospod domá in kaj da je rekel. Lehko se pa vé, da je Piškáv imel tudi od fajmoštrove strani potem za vselej mir.
Od kod je Piškáv prišel, tega ljudjé niso vedeli. Da je deželán, to se je dalo iz tega sklepati, ker je po božje govoril kakor drugi ljudjé, kedar se je menil s Krivcem ali kmeti, ki so mu najemnino plačat prinesli.
O poletenskih nedeljah je včasi jezdil v cerkev, pa le včasi. Tam je imel spredej klopico za-se plačano in je ves čas iz nekih črnih bukvic bral, ne ozerl se ni na levo ne na desno. Nekdaj je bil pozabljivši to knjigo v cerkvi pustil in kruljevi Mihelj, ki se je bil svoje dni pri kanonirjih v nemškem Gradcu brati izučil in je te bukve pobral in gospodu nazaj nesel, raztrosil je bil med ljudi, da niso pisane ni po nemško ni tako kakor kakošne navadne poštene molitevske. Iz tega so povzeli umni možjé v Obrščakovi krčmi, da je knjiga najbrž “koloman” ali tisto pisanje, ki se uči, kako se hudič — Bog ga nas varuj! — kliče v ris.
O eni lastnosti se pa niso mogli možakarji zediniti. Eni so namreč djali, da je za druge ljudi skop, drugi pa da ni. In res je včasi ostro tirjal od kmetov, kar mu je bil kteri na najemščini dolžen; včasi je pa zopet pravil kakov berač, ki se je bil po nevedoma v Polesek zaletel, da je pri gospodu le-tam dobil tak dar vbogaime, kakoršnega še živ dan ne.
Star pregovor hoče vedeti, da se otroci radi po starih zvržejo. Ali pri Piškávovem sinu to ni veljalo. Marijan je bil ves drugačen ko njegov oče. Kakor je oče večno doma tičal in sam v sé zamišljen preživel pri tobaku, vinu in starih knjigah zimo in leto, tako je človek Marijana dobil, kjer je hotel, samo doma malokdaj. Ako ni s puško in psom taval po gozdu za zajcem in lesico, bil je v gradu na Slemenicah ali v vasi v tovaršiji, ki mu nikakor ni bila enaka. Pa ker je hotel veselo družbo, ni imel kje izbirati. Zató pa so mladenča kmetje veliko v čislih imeli in stari so z mlajšimi vred povdarjali: to je pravi gospod. Nobeden vaških fantinov ni znal boljše spevati navadnih, dostikrat ohlapnih in obaltnih popevk in zdravic, ko grajski Marijan. Da-si tudi si še sam ni bil prav za prav v svesti, kaj ga veže na Slemenice, pogodile so bile vendar stare žene — in malo je bolj modrih na svetu kakor so bile obrške babnice —, da bo grajsko Manico vzel.
Ker sta bila po tem takem oče in sin malo vkup, misli se lehko da zveza med njima ni bila najoža. In zares je bilo čudno videti, kako malo se je stari gospod pečal za djanje in nehanje svojega sina. Če je cele dni preživel zunaj doma, ni ga zvečer še prašal ne, kje je bil. Isto tako, kakor z druzimi je tudi s sinom — le redkokdaj kaj več govoril. Le do petnajstega leta je moral Marijan vsak dan ob gotovi uri doma biti; tačas ga je oče učil brati in pisati in početke najimenitnejih znanosti, tako da je bil Marijan po vrhu izobražen. Ali po petnajstem letu je oče pustil učenje in sinu je bilo to popolnoma po všeči; kajti ker ni imel do uka nikakoršnega veselja, zdele so se mu tiste ure, ko je moral očetu nasproti sedeti in v dolgočasne knjige zreti, najpusteje v svojem življenji. Govoril ni stari ž njim nikdar drugače, ko nemško. Kaznoval ga ni še v otročjih letih nikdar drugače, kakor z osorno ostro besedo. Vendar se je Marijan tudi te same besede tako bal, da si ni nikoli upal niti ugovarjati mu.
Da-si je bil vzrastel mladeneč tako popolnoma opuščen, brez ljubeče matere in po očetovi neskrbnosti živel čisto po svoji glavi in volji skoro v vsi svobodi, ne bi bil tudi njegov sovražnik reči mogel, da nima dobrega sercá. Zakaj če tudi ni od očeta nikdar očitnega znamenja ljubečega sercá in ljubeznjive besede prejel, ljubil je vendar pri vsem tem starega kakor sin, in ko je bil stari Piškáv preteklo zimo nevarno zbolel, postal je mladeneč celi čas njegove bolezni ves drugačen človek in res po sinovsko skerbel za-nj. Bil je že od otročjih let vajen videti očeta pod to osornejo skorjo in ker ni nikdar veliko premišljeval, zato mu še na misel ni prišlo, da bi mogel njegov oče drugačen biti kakor je bil.
Razun gospodarja in sina je bilo na Polesku še troje glav prebivavstva. Ko se je bil namreč gospod Piškáv naselil na Polesek, poprašal je po kacem človeku, ki bi mu bil za postrežbo in oskerbovanje tacih vsakdanjih reči, za ktere se sam ni hotel pečati. Čevljar Andrejček, po svojem orodji Krivec imenovan, ki je s svojo ženo poprej v vasi osebenkoval, bil je tako srečen, da je v Polesku dobil dve izbi in velik kos njive zato, da je njegova žena in pozneje njegova hči Franca gospodu postregla, on pa včasi okrog hiše pogledal, zvečer vrata zapehnil, očedil in otrebil kar je posebno vpilo iz nesnage in nereda. Iz vsega, kar je bralec okrog Poleska videl, pa se da posnemati, da se je oče Krivec bolj brigal za svoja kopita in šila, kakor za snažnost in red grada Poleska. Zato je bila res za-nj in za njegovo pristavnikovanje velika sreča, da se stari in mladi gospod za drugo nista dosti zmenila, če je le Krivčevka vsak teden dvakrat mesa in tobaka prinesla iz bližnjega trga in če je konja očedil in psa napasel.
Stari gospod Piškáv se je bil tega popoldne ravno s svojega sprehoda vrnil in je v svoji zgornji sobi sedé mirno vlekel iz svoje dolge pipe. Na mizi je stala steklenica vina in prazna kupica zraven kopíce razmetanih bukev. Soba ni imela nobene lepote in ko bi ne bilo velikanske z bukvami založene omare, na kteri so vse križem stale male in velike posode iz stekla in druzega blaga, prazne in “z belimi, rdečimi in črnimi vodami napolnjene” kakor je pravila Krivčevka, bila bi skoro prazna. Stene so bile gole, samo tam omari nasproti je visela podoba, na platno naslikana mlada ženska. Krivčevka je menila, da je to mati božja in to jej je še nekaj tolažilo srd, da gospod nima ni moleka za roženkranec, niti “britke martre” v svoji izbi.
V tej sobi je torej sedel gospod s Poleska, ko je nekdo nerodno na vrata potrkal. Nevoljno se je staremu premračilo čelo, kajti ravno zdaj mu je bilo posebno neljubo, da bi ga kdo motil. Ali predno se je oglasil, odprla so se vrata počasno in v sobo stopi — sključena postava, Mrtinek Spak. Bil je Mrtinek v tem trenotji svojega imena popolnoma vreden, kajti res je bilo na njegovem obrazu nekaj spačjega, vražjega brati. Stopil je pred starega sicer čudno v dve gube zvit, ali nikakor ne z isto spoštljivostjo in boječo pohlevnostjo, s ktero se niži človek bliža višemu; temveč v svitlem njegovem očesu je sijala neka divja iskra in okrog ust se je videl zaničevaven smehljej.
“Kaj hočeš zopet?” praša stari in vstane s stola.
“Jaz sem pač vedel, da ne pridem prav, kedar že pridem. Ali tako vprašati sina uboge Majdalene, to ne gre,” odgovorí deseti brat in še bolj ustne raztegne. — “Svoje rojstvo zastavim — in sam Bog vé, kako grozno bi neki gospod rad, da bi to stavo izgubil, ko bi bilo mogoče he! he! kaj ne? — svoje rojstvo zastavim, da pred toliko leti, kolikor jih jaz štejem v življenji, kar ga je poštenega mestnega in potepinskega, — ne bi bila uboga Majdalena Strugova verjela, da bo doktor Peter Kaves nekoga, ki ga tačas še ni bilo na pozemskem svetu, tako malo prijazno sprejel.”
“Ne vém, kaj čvekaš, tu vzemi pa pojdi!” pravi gospod Poleščan in mu porine nekaj tolarjev.
“Ne veste? I, kaj kratke pameti bi bili! Saj je že dolgo tega, kar sem vam vse to skazal in, če hočete, bodem vam danes še enkrat. Ali danes nisem prišel brnjat, ampak kupčevat. Kar ste ondukaj na mizo vrgli, to ni zadosti. Človek ima tudi svoje veče potrebščine, če prav hodi okoli kakor potepin, česar mu ne bi bilo treba, ko bi nekteri ljudjé bili ljudjé.”
Stari je bil obledel. Vsedel se je na stol in glavo podprl. Precej pak se je zopet po koncu sklonil in djal nekaj prijazneje: “Zakaj mi ne daš mirú? Pojdi, da te videl ne bom, in dobil boš, da boš pošteno živel. Povedi, koliko hočeš; vse boš imel, samo pojdi iz tega kraja; daj mi pisma, z zlatom je plačam. Saj veš, da se te lahko iznebim, sodniji te bom prepustil — — —”
“O kaj še!” — zakrohoče Mrtinek — “papir je v mojih rokah, ta bo varoval mene, vas ne. Zdaj ponujate denarja, ali moja mati je v nadlogi umirala, kje je bil tačas ta vaš denar? Ne boste se me iznebili ne; vém, da imate ondi-le nekaj, ki bi me spravilo tjekaj, kjer je ona, ali tudi jaz imam tacega mačka (pokaže samokres izpod srajce), tako za samo brambo ga nosim, ker vém, da se včasi čudeži lehko godé. Živeti pa jaz ne morem niti nočem drugače, kakor sem se privadil. Ko bi vas bil popred našel, morda bi se bilo naredilo, zdaj je preč. Pa vendar, da ne boste rekli, da sem prišel samo nagajat in neljubih spominov budit, zató vam prodam to-le popisano plat. Glejte, tu se govorí o nečem, kar bi vašemu Marijanu v eni noči sive lase napravilo, ko bi izvedel, da mu je grdi capin, kterega samo po strani pogleduje in zasmehuje, celó po krvi bliži, kakor kdo misli razun vas in mene. Koliko mi daste za-nj?”
Gospod Piškáv se stegne in pogleda. Moral je pisanje spoznati, kajti segel je hitro po njem. Ali Mrtinek ga ravno tako naglo odtegne in pravi: “O, ne tako! Vidite, da nisem tako hudoben, če sem ravno znorele matere sin. Dve sto križatih in nič več vam ne bo preglavice delalo, da ste kedaj poznali Majdaleno Strugovo! Ali drugače ne, ko iz rok v roke.”
Molčé gre stari do omare, izvleče vrečico in jo dene na mizo, potem pa hlastno pograbi listino.
“Zdaj se boste oddehnili! Morda vam bo še mogoče utajiti, ko bi se kedaj prigodilo, da bi jaz hotel kaj trditi, kar bi vašemu Marijanu malo časti delalo, morda, ha! ha!”
Rekši spravi vrečico pod srajco.
Staremu se je moral nek spomin zbuditi, ki ga je vsega prevzel; zakaj zginila je topa merklost ž njegovega obličja, tresel se je na vsem životu in glas je bil mehek, proseč, ko je djal: “Sin! —”
Deseti brat se pretrese pri tem ogovoru.
“Sin! pusti me, naj umerjem vsaj v tem miru, umrl bom kmalo. Ne onečasti mene in Marijana in — sebe! Daj še drugo iz rok, kar imaš v rokah, da ne bo pričalo o nekdanjosti — —”
“Priče so zmerom dobre, nekaj moram imeti od matere za spomin, od nesrečne matere,” ugovorí zamolklo Mrtinek.
“Pusti to življenje,” pravi dalje stari, “pojdi v druge kraje, jaz te bom preskrbel, samo da sin ne izvé, da — —”
Dalje ni mogel govoriti. S tresočo roko nalije kupo in jo desetemu bratu porine.
Že je Mrtinek z eno roko segel po pijači, z drugo pod srajco, kamor je bil prej skril zavita pisma.
“Zarotim te za ljubezen tvoje matere — —”
“Ljubezen!” — krikne Spak in zopet se mu oko divje zabliska — “ljubezen, ne, ne, ljubezni vi niste imeli, ne iskre ne! Obnorela je! Ne dam, ne pijem iz te kupe, morda je kaj tacega v nji, kar je njen stric pil, kar mu je doktor Kaves piti dal!”
Rekši se obrne in izleti iz sobe ko burja.
Na smrt bled in zelen strmí stari gospod za njim in ustnice trepečejo: “Tudi to vé!”
Oskrbnik Krivec je med tem v spodnji izbi na nizkem stolu sedel, pred seboj je imel razloženo svoje čevljarsko orodje ter je žvižgaje tolkel podplate. Sivi dolgi lasjé so mu nagajivo padali po grbavem licu, na kterem je bila vtisnjena vedno vesela in neskrbna natora. Ko si z žuljavo smolnato roko obriše sitno lasnato zbrav s čela, zagleda na pragu desetega brata.
“Ohej! le noter, le bliže deseti materin sin! Kako ti je kaj? Kaj mi novega poveš?” zavpije in vzame pol dodelan čevelj med koleni.
“Tebi ne morem nič novega povedati, ti si že star, vse ti je že v koš prišlo, samo grob ti bo še nov,” odgovorí deseti brat in vrže svoje čevlje na klop. “Volk te podiši!” pravi zopet čevljar “čemu pa brusiš golo peto po pesku in po strnišču? Tako mi ne boš nikoli nič zaslužka naklonil, zakaj po tem tacem, bo samo Bog tvoj čevljar, ki ti bo vselej druge žive podplate pripel, kedar boš te shodil in skvedral.”
“No, jaz menim, da imam zadosti dobrega čevljarja, če sva z Bogom pobogala se za podplate.”
“To je res, železna opetica se zvrne in raztepe; živa božja koža pa ne z lepo. — Ali kaj mi boš novega povedal? Ljudjé govoré, da včasi komu za srečo poveš, kakor ciganka; meni pa nočeš in ne privoščiš nikdar kaj tacega. Daj, daj, zini!” priganja Krivec in žebelj, ki se mu je bil zvrl, iz čevlja puli.
“Ti si star, moli in pokoro delaj, če hočeš. Sreča se samo mlajšim pripoveduje.”
“Vidiš, kako te prav uči,” dostavi Krivčeva žena v izbo stopivši.
“Ti grdún ti, če ne boš druzega povedal, ko od groba in smrti in starosti in molitve in pokore, nesnažna žvirca, zahvalil se ti bom s kopitom čez glavo,” huduje se čevljar.
“Le molči, smolè stari! ali mi pa še rajši povedi, kdaj boš hčer možil, saj jo bo ongav Francelj doli iz vasi vzel, ne?”
Krivcu se na enkrat vedro lice zresnobi.
“Od Franceljna se jaz nimam kaj meniti; in če nečeš, da bi se mi zameril, še ti ne govori o njem. — Kam jo bo pa vraga djal? Ko bi bil jaz vedel, da ima na svoji hiši toliko dolga, zares ne bi bil pustil svoji deklini ne ene besede govoriti s fantom. Saj si že slišal, da mu bo Miha hišo in zemljišče prodal.”
“Ne bo mu je — ne,” odgovorí Mrtinek.
“Sam je tukaj-le pravil,” potrdi čevljar. “Jaz sem nekaj vinarjev na stran položil, zató pa nočem, da bi šla deklina brž po poroki z mavho po svetu. Zato tudi tebi svetujem, nikar jej ne nosi nobenih pošt od njega.”
“Kaj pa, ko bi Francelj denar dobil? Ko bi skopuha plačal?” praša Mrtinek in oprtí čevlje, da bi odšel.
“Kje ga bo dobil? Na posodo, to ni nič. Drugače ko bi mu ti povedal, kje so na sveti večer tolarji cvetli, ha, ha!”
“Kdo vé!” pravi deseti brat.
“Stoj no, kam pa kolovratiš?” vpil je čevljar, ali Mrtinek je bil že duri za seboj zaloputnil in videl ga je, kako je široke stopinje delal čez dvorišče.
“Glej-ga, stari!” šepetala je Krivčevka svojemu preljubeznjivemu, “to je vendar pol čudesa! Nikoli nihče si ne upa k našemu gospodu, ta Mrtinek je bil pa otodi dober čas gori. Kaj praviš, kaj je to?” In to čudo, kakor tudi Mrtinkove besede o možitvi njune hčere sta mož in žena v dolgem zaupljivem pogovoru obravnovala, kterega pa ne ponavljamo bralcu zavoljo njegove dolgosti in navadnosti.
Mrtinek je gredé skozi vrt, kjer je Krivčeva Franca v gredi nekaj okopovala, postopil k njej ter rudečeličnemu dekletu nekaj tiho povedal, kar jej je še bolj razvnelo obraz.
“Kaj ti veš!” djala je.
“Bodeš že videla! Predno bo pust —” Mrtinek ni skončal. Zagledal je nedaleč Marijana, ki je prihajal po stezi. Na očesu se je desetemu bratu videlo, da bi se mu bil rad s pota ognil, pa bilo je že prepozno. Zató je oči v tla pobesil in hitro stopal po potu Marijanu ravno naproti.
Ko sta se srečala, stopil je deseti brat z eno nogo v stran in ni pogledal niti ogovoril Marijana ter hotel dalje.
“Kaj si pa zopet iskal tod okoli?” praša ga Marijan. Deseti brat mu je bil edini človek, ki ga ni mogel videti, da-si sam ni vedel prav za prav zakaj.
“Tebe že ne, za druge ti pa nič mar!” odgovorí Mrtinek.
“Bodem videl, če mi nič mar, berač potepivni!”
Mrtinek ga hudo pogleda, kakor bi ga hotel z očesom prebosti. “Berač! — Kedaj sem tebe kaj prosil? Bogá moli, da ne boš kedaj še veči berač ko jaz. Bog vé, kdo med nama ima zdaj-le več v rokah ti ali jaz.”
“Še enkrat naj te vidim, da boš tod lazil, pa ti bom puško stolkel na buči,” pravi mladeneč in zavihtí kovano kopito svoje risanice.
“Poskusi! Pri Bogu je milost potlej,” odgovorí deseti brat s pomenljivim smehom ter sam med seboj godrnjaje koracá dalje čez polje.
Bodi-si da je Marijan Piškáv, površno izobražen, z drugimi ljudmi vred veroval, da ima ta Mrtinek Spak res nekaj čudesnega in vražjega na sebi, ali pa da se je v tem hipu vkljub svoji srčnosti in nevstrašljivosti res bal tega človeka, ki je bil vsaj njemu nasproti že odvselej potuhnjen in nekako prezirljiv; nekaj ga je pretreslo, kesal se je, da ga ni na miru pustil in šel svojo pot.
Potok, ki teče čez slemeniške travnike in potem dalje mimo Obrhka, izvira v severji komaj dobre pol ure od velike lipe v odstranskem zatišji izpod hriba, preraščenega z brezjem in jelševjem. Ravno mimo skal, z robidovjem prepletenih, izpod kterih se tiho kaplja za kapljo pririne in potem v ozki stružici z lahnim šumom eno drugo dalje in dalje podí: tam mimo skal drží malo uhojena pot, kravji stezi podobna, čez hribe. Hodijo tod Obrščanje in drugi iz obližja malokdaj. Le kedar se kak gospodar napoti peš v daljni semenj po voli in hoče najbližo pot čez hribe ubrati, krene jo tod-tje. Skoro nikoli pa nobenemu na misel ne pride, da bi po noči sam šel mimo samotnega znamenja, vegastega križa in “grmade,” ki že od nekdaj tu stojí in je vsled pravljice in raznih ostrašljivih rečí, ktere je ta in oni tu videti hotel, med narodom na slabem glasu. Bil je namreč na tem mestu pred več in več leti nek kramar ubit. Ker je pa nesrečni mož moral imeti kakove male grehe nad seboj in neznan tolovaj ni za maše dal, strašil je ubiti kramar nektero mesečno in temno noč po brezji in celo doli na travniku je včasi kdo mislil videti dolgo črno podobo s krošnjo in podkovano grjačo stati med vrbovimi grmi.
V tem glasovitem kotu tedaj bi bil tistega večera človek videl desetega brata, kako je pod robidovim grmom čepé s klinom jamo v zemljo kopal. Mesec se je bil ravno prikazal izza vzhodnjih hribov in obseval samotnega človeka pri njegovem neznanskem delu tik lesenega križa.
Bilo je mrzlo. Mrtinku so se tresla kolena in večkrat je prenehal, odložil svojo nespretno leseno kopačo in si mel roke, da bi prste ugrel.
“Vrag! dve pedi globoko, zadosti je, kaj bi zmrzoval!” zagodrnjá kopač, izvleče iz nedrija vrečico, odvozlá motvoz, vzame nekaj denarja ven, drugo pa vrže v izkopano kotanjo.
“To bo zaklad!” pravi in se zasmeje tako na glas, da se lastnega jeka ustraši. Vstane in gleda okoli. Le vodica je lehko šumela pod njim in razun njega in drevja na pol podrte podobe križanega Zveličarja ni bilo čuti in videti ni živega ni mrtvega. Kotanja je bila kmalo zasuta. Vrh prstí položi Mrtinek travnato ježo in potem zagrne mesto z odrastleki robidovega grma.
“Ná, leži do jutra večer, da te s Kerjavljem in Franceljnom za doto vzdignemo in, če ima škrat toliko močí, da bo cvenk in žvenk v žeblje ali oglje spremenil, naj bo, to veselje mu že privoščim.”
Potem nasadi svoj veliki klobuk na glavo in obuje čevlje. Ko gre mimo križa, vstavi se in reče: “O moj Bog ne bodi mi hud, kedar bom na sodnji dan stal pred teboj; ne bodi mi tačas tako malo milostljiv, da bi me na levo posadil zavoljo tega, da sem norije uganjal po tvoji zemlji! Saj si mi dal s pametjo tudi neumnost, saj si vedel, kakov bom in kako se mi bo godilo, predno si me ustvaril.
“To se vé, morda mi boš enkrat djal: če si hotel dobro storiti, zakaj si pri tem ljudi zapeljeval, da so na vraže verovali. Jaz vém, da je ta bosa, ali ravnam se kolikor toliko po tvoji besedi, ki si djal: kar desnica dobrega stori, naj levica ne zná. Ljudje ne smejo vedeti, da bi jaz lahko kaj imel; v grob bom seboj nesel, kar vem in imam. To pa drugače ni mogoče. — Morda ni prav, da ga imam v strahu, ki bi mu imel vsaj zato zahvaliti se, da sem na svetu. Tudi morda ni tebi po volji, da tako živim, da ti kazen iz rok jemljem, pa — jaz ne vem, če morem drugače. Daj mi še nekaj časa tavati po zemlji in s tvojo pomočjo še pokoro storiti, da me vzameš v nebesa k materi. In morda bo še on, ki ga večkrat spominjam, kaj ima na vesti, napravil toliko kesanja in pokore, da mu bo tvoj sv. vratar odslonil vhodišče v raj in se tam sprijazniva.”
Po tej izvirni molitvici se Mrtinek počasi pomika ob potoku proti vasi. Ob dolenjem potoku so neki vaški tihotapci rake lovili. Ko je Mrtinek zagleda, mahne jo proti njim in se že od daleč oglasí s svojim hreščečim glasom pevaje znano pesem:
Na mrzlem studenčku
Je deklica prala,
Je prala je prala
Je tiho jokala,
Jokala jokala,
Je reva grenko!