Tak dedje nam bili
Pred stotino let.
Jak. Zupan.
Prišel bo en možiček!
Stara pesem.
Kerjavelj, mož, ki je poslednje besede govoril, zdi se nam tako imeniten, da ga natančneje narisamo in zató ž njim celo nov odstavek začnemo. Zakaj današnji Obrščanje, ki so bili tačas otroci, ko se je naša povest godila, trdijo, da niso razun desetega brata Mrtina Spaka nikogar za veče čudo imeli ko Kerjavlja.
Bil je ta mož že čez šestdeset let star, srednje velikosti, pa precej životen. Lica je bil zabuhlega, čela nazaj visečega in nekaj čudnega, pol škiljavega pogleda. Oblečen je bil po zimi v suknjo, ki je bila Bog vé kedaj vojaška in iz plavega sukna, kteri se pa zdaj iz množine poméčkov, zaplat in lukenj, z vlaknom in nitmi zapletenih, že ni poznalo, ktera barva in zaplata je prvotna in ktera je še le potlej pridjana. Hlače prtnenice so segale samo do kolena, kjer je Kerjavelj za malo péd bose kože kazal, ker so bile golenice njegovih čevljev že tolikrat udelane, da niso več segle do kolena in do stremen. Na glavi je imel klobuk s širocimi kraji, kakor ga sem ter tje današnji čas samo še v časi v starini ali na glavi čestljivega slovenskega deda vidimo, ki se ne da zapeljati neumnim nošam mlajšega sveta. Pa da bi Kerjavelj pokazal, da je svoje dni cesarja služil, torej kaj svetá skusil, imel je krajevec nad levim ušesom gori zavihan in na oglavje pripet, kakor nekdanji brambovci v francoski vojski.
Pravijo, da je lepše, če se človek nevednega kaže, kakor če laže. Zató bom tudi jaz naravnost povedal, da ima pričujoča povest med druzimi slabostimi ravno na tem mestu znamenito prazno lino, ktere nikakor ni bilo močí zadelati in zamašiti. Ni namreč znano, kje se je naš dedek Kerjavelj — rodil, ni znano kje in kako je pastirčeval in fantoval, kje in kaj so bili njegovi roditelji. Vém sicer, da bi bil mogel, ko bi bil bolj prepričan svetosti pisateljevega poklica, v krstne farne bukve iti gledat in to prazno mesto napolniti, tembolj ker je v istini rojstvo prvi pogoj, tedaj največi faktor vsacega velikoumnega djanja v človeškem življenji. Ali fajmošter obrške fare je čmerikav star gospod, s kljukastim nosom in srebernimi naóčniki, ta je, ne vém zakaj, najhujši sovražnik vseh novelistov, romanopiscev, dramatikov in druzih ljudí te ropotije; lehko si potlej misliš, da sem se bal moža spraševati za letne številke in osebne zadeve druzih ljudi, češ, ko bi pa dedec slutil, kaj bi jaz rad, gotovo bi me po hlapcu in kuharici vrgel plano.
Toda naj bo že Kerjavljeva mladost taka ali taka, to moremo za trdno povedati, da je bil pred desetimi leti smreko posekal, ktera je bila za prvi tram v hiši, ki si jo je Kerjavelj na pusti Obrščakovi njivi tik hoste postavil z lastno roko, in ktera še današnji dan stojí, da-si ravno namesto Kerjavlja samo miši in podgane v nji gospodarijo. Kerjavelj je smolo bral po hosti, ter jo prekuhaval in prodajal kmetom, da so si kola mazali. Zraven tega pa je imel še več lastnosti, ktere so ga daleč okrog seznanile. Skupek vseh teh lastnosti ga je pa po vsem ločil od desetega brata, kteri se je veliko ž njim pečal. Ljudjé namreč, ki so videli in vedeli, kako Mrtinek vse prevdari in vsako reč izvé in so ravno zato radi verjeli, da zna več ko drugi, — ravno tisti ljudjé so govorili, da ima blaženo lastnost, ki marsikoga stori srečnega v nesreči, — djali so, da je Kerjavelj dobra duša, samo malo neumen.
In vendar Kerjavelj ni nič posebnega počenjal. Smolo bral, kislega mleka gospodinj v vas prosit hodil, smolno olje prodajal po dva krajcarja funt, vranam in vrabcem nastavljal, veverice streljal in pekel in jedel, crknjene prešiče po okrožji pobiral in doma za predpustno slanino in slaščico sušil, zvečer k sosedovim za peč hodil sest, pravil tam vselej in vsak večer, kako je morski strah, hudirja na barki, videl ko je bil vojak, kako je kozo ozdravil, da ni več v pšenico hodila, kako je “štatljivemu” konju navado odpravil itd. — nič druzega ni revež počel. To pa gotovo ni bogvedi kaj. In vendar so ga neusmiljeni jeziki raznesli za neumnega ali vsaj malo prismojenega. Ker so vedeli, da je Kerjavelj dobra duša in rad ustreže, imeli so ga za Jurčka in nalašč govorico napeljali na hudirja, na kozo in na take rečí, da je le mož pozabljivši, kako je to stokrat že v raznih spremembah pravil, še enkrat isto reč ponovil. In če je ubošček malo drugače zategnil, če je danes djal, da ga je bilo strah, ko je hudiča na kose sekal, jutri je pa rekel, da ga ni bilo nič strah, brž so ga djali na osla in ga na laž stavili. Da, nekaj jih je bilo, ki celó niso verovali, da je bil Kerjavelj kedaj morski vojak, ampak so hoteli vedeti, da ni v svoji vojaščini dalje prišel, ko gori do sorškega polja nad Ljubljano in da jo je tam kakor bojazljivec skrivaj pobrisal. Pa to so bili menda le hudobneži, ki nikomur nič ne verujejo; zató menim, da bode bolje, če midva z bralcem vzameva Kerjavljevo za resnično.
“Takó ti praviš, Kerjavelj, da se temu Mrtinku ne sme od karsibodi govoriti?” pravi kmet Matevžek.
“Kaj še! Ne sme se ne!” vpije Kerjavelj, ki je imel zraven naštetih še to dobro lastnost, da je glasno govoril in besede vlekel.
“K tebi rad zahaja, pravijo,” dostavi Matevžkov sosed, “ti že veš, kaj mu je nevšečno. Kaj praviš, zakaj noče o tem gospodu s Poleska nič slišati, pa vendar eni vedó, da sta znana? Kaj ti kaj pové?”
“Nič ne pové!” odgovorí Kerjavelj.
“Če je hudiču zapisan, kar jaz mislim, ker ima zmerom denar, da-si ravno živí kakor čuri-muri božji volek v travi, brez dela, — vém, da se kaj pomenita od vraga,” pravi Matevžek in čez ramo pogleda soseda, krčmarja in mladega Franca, ki se je bil tudi bliže pomeknil.
“Saj ga ni hudiča, kdo ga je pa videl?” pravi krčmar in namežika drugim gostom, kakor bi hotel reči: zdaj ga imamo, poslušajte.
In res je bil Kerjavelj na enkrat ves živ.
“O to pa to! Hudir je pa hudir.” Rekši se stegne po mizi, pomakne klobuk nazaj in z glavo pritrkovaje pravi: “saj sem ga jaz presekal, o polnoči sem ga presekal, na dva kosa.”
“Povedi nam, kako je to bilo.”
“Takole: jaz stojim ob enajstih na barki za stražo pa — —”
“Pred si pa rekel, da o polnoči,” seže mu France v besedo.
Kerjavelj se ni dal ni temu ugovoru, ni smehu motiti, ampak je svojo terdil in djal: “O enajstih je bilo, to še dobro vém. Sam sem stal, megla je bila in tema, kakor v rogu. Zeblo me je, pa sabljo sem imel. Dremoten sem prihajal; zató sem začel tjekaj po morji gledati.”
“Kako si po morji gledal, ko je bilo tema?”
“Naj bo tema, saj sem imel kresilo in gobo in drva, pa sem zakuril. — Kar gori v jamborji nekaj pravi: vrr, vrr, vrr! Jaz gledam, gledam, — — ni bilo nič! Spet dremoten začnem prihajati. Le počenem tje na tla. Kar se barka tri pota zaguglje sem ter tje. Jaz gledam, gledam, poslušam, — ni bilo nič! Kar nekaj sem po morji pride po vodi in z nogami pravi: comp! comp! comp! Jaz gledam, gledam — kar vidim, da hudič gre!...”
“Kako si pa vedel, da je hudič?” praša eden nevernih poslušavcev.
“Kaj ne bi vedel! Ali ni imel rudečih hlač, zelene kapice, kosmatih tačic in take nohte na prstih, ko uni-le kavlji pri vagi?”
“Ali te je bilo kaj strah?” praša krčmar.
“Kako me bo strah, ko sem britko sabljo v rokah držal? — No, potlej je tista pošast ali tisti peklenski škrat plezal gori ob barki prav na glas: škreb! škreb! škreb! Kakor je na vrh prišel, pa se ti je z oči v oči meni nasproti postavil. Sveta mamka božja sedem križev in težav — sem jaz djal — pa sem zavzdignil britko sabljo, pa sem zamahnil, pa sem čez glavo ubral in loputnil: lop! — pa sem ga presekal, samega hudiča sem presekal, na dva kosa!”
“Kako pa véš, da si ga presekal?” praša Francelj.
“Kaj ne bi vedel, saj je dvakrat padlo v morje; prvič je reklo: štrbunk! v drugič pa se je slišalo: štr—bunk! Pa reci potlej, da ga nisem presekal, da ga nisem na dva kosa presekal.”
“To je res, da si ga! Ná pij, ki si tako dobro delo storil,” pravi Matevžek. “Ali ti še koza kaj na Obrščakovo njivo uhaja.”
“O nič več ne, zdaj sem jo že ozdravil, kozo, že dobro dolgo let je tega,” pravi Kerjavelj in prazno kupo na mizo postavi.
“Kako si jo ozdravil?”
“I kako! kri sem jej spustil, pa se je popravila. Jaz sem imel s kuho opraviti, moral sem paziti, da se mi smola v loncu ne vžge; zato nisem mogel zmerom v kozi očesa imeti. Ti Obrščak si mi vedno žugal, da mi jo boš vzel, če bo v škodo hodila. Kaj je bilo početi? Zaprte nisem mogel imeti, varovati in vračati zmerom in zmerom nisem utegnil. Čakaj me vrag čak! ti bom že eno naredil, kozača, da ne boš ven in ven gobca v ograjo tiščala! Pa sem vzel véliki nož ter sem ga nabrusil na ós in sem se vlegel na trebuh prav tiho za mejo tam pri vrzeli, kjer je žival noter hodila. Kaj ti pride! En gobec trave namuli pa odtrga: hrst! Zopet namuli — tačas se pa jaz stegnem in: šop! porinem nož kozi v bedro. Kri je tekla, kakor v turški vojski, in vpila je uboga Dimka, kakor bi jo na meh drl; jaz sem pa djal: čaki! zdaj te ne bo več v škodo.”
“Ali ti je crknila potlej?”
“Kaj še! Kakor jej je tista pregrešna kri odtekla, ki jo je zapeljevala, potlej je ni bilo več videti v škodi in zdaj vém, da nima nihče bolj pohlevnega živinčeta.”
“Kaj meniš, da je hudobija v krvi?”
“To je da!” vpije Kerjavelj. “Slaba kri sama stori pri živali in pri človeku, da se greh dela. To sem jaz od učenega Hrvata zvedel v vojacih, na barkah sva bila vkup. Tam na morji imajo take igle, da puščajo vsacemu, kdor je uporen, razposajen, hudoben, poreden in pregrešen. Zato sem pa še jaz kozi puščal.”
“Kolikrat so tebi puščali?” vpraša Francelj.
“I te zgaga prekanjenska! kedaj sem se pa jaz kaj pregrešil? Nikoli!” odgovorí Kerjavelj malo hud. “Klin se s klinom zbija, vino z vinom, glavo za glavo, tako pa tudi hudobnost s hudobnostjo. Ali sem vam že pravil, kako sem Bučarjevemu konju poštatljivost odpravil?”
“Nikoli nisi še pravil!” odgovoré sosedje, čeravno je vsak izmed njih to pravljico že Bog ve kolikrat slišal.
“No s pomladi unega leta, ko je bil lan pozebel, sejal je Bučar oves po lanišči. Ker je bil hlapec — tisti Urh je tačas služil Bučarja — nekaj obolel in je v stanici ležal, ni mogel za brazdo hoditi. Bučar pride pó-me in pravi: pojdi, Kerjavelj, pojdi boš namesto Urha ene tri kraje povlekel. Jaz grem precej. Bučar mi vpreže tistega sirastega konja, ki ga je prédlansko spomlad konjederec vzel, pred brano in jaz poženem: ti hóte! Dvakrat sva šla po razboru gori in doli. V tretje pa poženem: bistahor po sredi! Pa ni tel iti po sredi, le v rázbor je silil, mrha. Cukam za vajeti, cukam, vpijem, pa na zadnje se mi pošast še vstavi in se ne gane. Ko bi bil imel nož, prec bi ga bil popravil, kakor sem kozo, kar porinil bi ga bil tje v tisto suhoréber. Čaki me čak! pravim in odpnem vago, pomerim in mu z viškoma eno tako po rebrih prisolim, da se tri rebresa zlomijo.”
“Kaj te ni Bučar nič oštel, ko si konja končal?”
“Kaj še, saj sem mu rebra spet zravnal.”
“Kako?”
“Kar še enkrat sem loputnil, pa so kosti zopet nazaj stopile.”
Vem, da bi bil Kerjavelj tisto popoldne še nekter izmislek svoje modre in misleče glave sosedom povedal, ne samo kako se žival po novem zdravi, ampak še druge izkušnje, postavim, kako je svojo mačko voziti učil, kako je ponočne tatove, ki so okrog njegove koče lazili, za vselej odgnal, ko ne bi bil krčmar v tistem hipu zagledal, da dva mlada gospodiča s puškami čez pleča gresta mimo hiše in sicer Marijan s Poleska in novi grajski učenik. Vedečni možjé so pa vendar hoteli videti, kakov je poslednji in so se skozi okno stegnili. Kerjavlju ni bilo mar gospode; ali kakor so ljudjé trdili, da je neumen, domislil se je zdajci prav po pameti, da bode treba kmalo plačevati, denarja pa ni imel, ker je bil ravno za sol in za tobak dal polšest krajcarjev. Zagodrnjal je nekaj, da ima doma “molzovo kozo,” da mora torej iti molst ter se je tiho izmuzal iz izbe, da ni nihče prav vedel kedaj.