Pogovor vmes uname
Od modrih se jim glav,
Od sladkosti življenja
In od njega težáv;
In če se menim ž njimi,
Nobenemu ni mar,
Da nisem bil še v Rimi,
Na vojski še nikdar.
Fr. Levstik.
Ako je kdo sodil iz tega, kar smo dozdaj pravili o Kvasu, da bodemo Lovretu do konca te suhotne pravljice za petami, to je, da bomo najmanjša djanja njegova načrtali s tisto jezičnostjo, ki jo včasi občudujemo poslušaje naše stare majke, rojene v prejšnjem stoletji, ali da bomo tako vestno svojega junaka stopinje sledili v temotni preteklosti štirdesetih let, kakor sloveči angleški novelisti, ki vpeljevaje svojega viteza v kako izbo, celó ne pozabijo povedati, da je kljuko pritisnil, — kdor tako sodi, ta ni prave pogodil. Nikakor pa se s tem nočemo hvaliti, ker vemo, da ni taka obširnost reč, ktero vsak pisač lehko posnema, ampak da je tistemu, kdor jo hoče vpotrebljevati, posebnega božjega dara tako potreba ko ribi vode, in ta dar je — živa domišljija. Ker se pa s tako domišljijo pisavec te pravljice ne more ponašati in ker bi rad še nekaj poštenih možakov čisto stare korenine bralcu pred oči postavil, zapustimo za več časa svojega mladega prijatelja na Slemenicah, naj se seznanja in udomačuje, kakor mu drago, ter poglédimo doli v Obrhek, kmečko vas, ki dalje časa stojí, kakor bi kopa dedov, za vrstjo živečih, pomnila. Pot do tjekaj ne bo dolga, kajti komaj četrt ure ti bo treba, če malo urneje stopiš, in gospod stric Dolef so, kedar so se najbolj pijanosti opotekali, prišli v pol uri.
Nekteri gospodje učenjaki trdijo, da je za deželno zgodovino zelo imenitna etimologija lastnih imen starih krajev, mest, hribov, vasí. In ker je tudi slavni Šafařik med temi, verjamem tudi jaz, da včasi v kacem imenu kaj več čepí kakor samo ime. Zavoljo te vere sem že dostikrat, kar sem povest o desetem bratu izvedel, premišljal in djal sam pri sebi: Kaj vraga bi se dalo iz Obrhka po odmečku, pristavku, spremeni in predevku posameznih črk, po iznajdbi korenike v sanskrtu in materi staroslovenščini — izpeljati in skazati vsaj toliko, da bi Slovence za trenotek osleparil in preveril, da znam več ko hruške peči. Ali povedati moram danes, ko je čas, da bi svojo nevidezno učenost očitno pokazal, da nisem s svojo preiskavo nič dalje prišel, kakor da imam ponižno misel: Obrhek se pravi vasi samo zató, ker je stavljena ob vrhu na levici že imenovane doline, kjer je bil grajski ribnjak. Zraven te misli imam pa še drugo menj razvito, namreč to, da je pri vsej moji prizadetvi in preiskavi še zmerom mogoče, da je Obrhek ime dobil od tega staroslovanskega malika ali od onega božanstva, samo da sem jaz prekratkega pogleda in da imam premalo ali pa nič genijalnega duha naših starinarjev. Morda mi bo kak dobrovoljen starinoslovec pri mogoči drugi izdavi desetega brata tu iz zadrege pomagal ter mi pod črto tega lista napravil majhen komentarček.
Obrhek, ves do kraja — s Kerjavljevo kočo vred, je imel dva in dvajset številk nad hišnimi vrati. Da so bile hiše po večini lesene ali samo ometane, da so bili posamni tramovi čeravno iz bukvine, vendar že črvojedni in črno zakajeni, da so bile nektere strehe, kakor se je iz zaréz na slémenu bralo, že petnajstkrat s slamo prekrite in je skoraj sploh že v šestnajsto tu in tam kaka luknja krovca prosila: to nam poterjuje že izrečeno verjetnost, da je bil Obrhek star. Obrščanje so bili pa tudi najboljše duše, kar si jih misliti moreš. Da-si ravno siromaški kmetavsi in revni ko jare miši, vsi do enega, kterega bomo še omenili, ravnali so se vendar po božjih in cerkvenih zapovedih; odrajtovali so fronke in desetino in biro, če je bilo le za žive in mertve mogoče, ob pravem času. Da-si ravno so možakarji včasi malo porentačili in pokleli, kedar so je ženice razjarile ali kedar je pri pipi tobaka govorica tako nanesla, da se je bolj možato podalo, če so vpletli hudiča ali vraga med poštene in mirne besede, da-si ravno so obrški fantinje, da bi staro navado in svojo čast ohranili, sešli se na večer sredi vasí, polegli so pod “velicim čampljevim drevesom” in kako staro pesem zakrožili; čeravno so ženice imele tisto čudovito lastnost, ktero je že pred več ko devetnajst sto leti pri Galijancih Julij Cezar našel — zvedavost namreč: vendar pri vseh teh slabostih so bili Obrščanje pobožneji ko vsi njih sosedje okrog in okrog. Vsak večer si slišal v posameznih hišah petdesetkrat ponovljeno češčeno-marijo z roženkranskim dostavkom; v sredi Obrhka pa je stalo leseno znamenje s kaj malo umetavno izrezljano podobo Križanega, kteremu so vaške dekleta na vsako spomlad glavo z venci in rožnimi kitami olepšale in pred kterim se je vsak vaščan mimo gredoč spoštljivo odkrival, spomnivši se na smrt in na fajmoštrovo besedo, tudi če je ravno šel od krčmarja Obrščaka ves vinski in težak.
Ta ravno imenovani mož je bil glava vse vasí in neovrgljivo zeló potreben za okolico, če smemo tistim zaupati, ki terdé, da človek najbolje stori, če nepotrebne, to je, ne živo živo potrebne denarje zapije, ali da lepše povemo, tistemu dobrotniku spraviti dá, ki mu sladke kaplje ponudi pokusiti. Že samo to, da je po njem imenovala se vsa vas, moralo mu je nekaj veljave pridobiti, kajti pravil je on in njegovi očetje, da je nekdaj na Obrhku samo njegova hiša stala in da so se drugi sosedje okrog njega naselili, to se vé, menda kmalo potem, kar je nehal bob v klasji rasti in se je v stročevje spremenil. Koliko imenitnejši mož je moral torej Obrščak biti, ker so zraven imenovane zgodovinske in imenske veljavnosti še druge reči pristopile, ktere so ga vzviševale nad vse vaščane. Bil je namreč krčmar in župan in po tem tacem naravni brambovec in zastopovavec vsega, kar je sosesko zadevalo. Njegova postava — bil je velik, rudečega lica, nosil je toliko trebuha, da se je dalo spoznati, da ne goni sam za brazdo voličev — ta je popolnoma pristovala k drugim lastnostim, vnanjim in notranjim. Premožneji ko drugi sosedje je kakemu revežu tudi včasih frakeljček na upanje natočil, in čeravno se taki dolžniki niso nič posebno kaj podvizali, da bi svoje dolgove poravnali, imel je vendar Obrščak vsaj toliko dobrega od njih, da so rekli: “nič napečen mož ni to.” Kedar je bilo za sosesko kaj govoriti, vstopili so se sosedje za Obrščaka in on je imel tačas samovoljo. Čeravno se ni bil naučil ni brati ni pisati — zakaj pred štirdesetimi leti so se ljudjé menj pečali za take rečí — izuril se je bil vendar toliko, da je po lastni iznajdbi zapisoval, koliko poličev je imel pri tem ali tem sosedu na dolgu. Obrščak je imel namreč v treh znamenjih vso matematiko in vso abecedo. “Kljuka pet, križ deset, kol enó, pa je XVI krajcarjev za en bokal.” To se vé, da je Obrščak te kole in križe tako napošev, zdaj majhne zdaj velike, zdaj na to, zdaj na to stran viseče zastavljal, da je ni živ krst več razumeti mogel, ko on sam. Ker pa je bilo tacih dolžnikov obilo število, kteri so na upanje pili, in ker je bil krčmar prepošten in prevesten, da bi bil s svojim pisanjem sebi in drugim zmešnjavo napravljal in od tega tirjal, kar je uni izpil, zaznamoval je Obrščak kovačevo vrsto na prazni strani stare pečati (druzega papirja ni poznal) z rogovilastim zaznamkom, ki je imel klešče pomeniti, grajskemu Dolfu je napravil v zapisnik nekaj črt, ki so hotele škrice pri suknji naslikati itd. drugi je drugo znamenje imel.
Prebravši popis krčmarjeve osebe, vém, da častiti moj bralec pričakuje zbrano družbo okoli tega poštenjaka, vzlasti če se še domišlja naše posebne pravice, ktere sem od kraja prvega poglavja opomnil.
Popoldne je bilo okoli treh, ko so sedeli Dolef, deseti brat Mrtinek, dva kmečka možaka pri enem, dva druga — eden mlad čeden fant okrog dvajsetih imenovan Francelj Dražarjev, eden pa več ko še enkrat toliko star Miha izpod Gaja — pri drugem vinu. Ker je krčmar videl, da imata poslednja dva sama med seboj govoriti, mešal se je le bolj med prvo druščino.
“Jej, naj te vrag!” djal je eden kmečkih možakov Matevžek — “gospod Dolef, kaj je zdaj v vašem gradu novega, kaj? Tako je vendar-le res, da ste dobili novega šolmoštra, sami zá-se, posebej. Enega sinova ima gospod slemeniški, ta vaš brat, pa učeniku daje jesti in piti in — kaj bom drugače govoril: dobro vá-se in dobro ná-se mu preskrbí in še denarja mu bo dal vem da, in kaj bo iz vsega tega? Nič!”
“Denar bo potekel,” pravi drugi.
“Vidva tega ne zapopadeta; molčita rajši!” djal je Dolef.
“Kaj bi vraga ne vedel?” huduje se Matevžek. — “Ali nisem svojega paglovca celo zimo zaganjal k šolmoštru, da bi ga bil kaj izučil? Po svetem Urbanu — to se vé sem moral pastirja imeti, potlej je s šolo preč. Pa sem bil undan, ko sem prešiče v mestu prodal, kupil mu ene bukvice, češ naj bo fant v cerkvi na branje molil, da ne bo stal kakor trot pred Bogom. Ali kaj menite, da je znal brati! Hudirja je znal, namalanega! Beri kaj iz bukvic, djal sem mu v nedeljo popoldne. Pa se je pripravljal ko bolni iz postelje, tako zbiral besede in tolkel in jecljal, kakor bi kislo repo jedel iz škrbaste sklede. In ko mi je undan berič pečat prinesel, zakaj nisem peska na cesto napeljal, še razločiti ni mogel, kdaj je dan postavljen, da se imam pri gosposki zglasiti. Šember te vzemi, sem djal, po kaj sem te pošiljal vso ljubo zimo k šolmoštru, ko se nisi naučil nič in si še veči telek, ko jaz sam. Mar bi bil jaz fanta doma imel, da bi mi bil prejo vil v klobčiče! Zató jaz pravim, grajski gospod mora imeti čudno pamet, da našemu farnemu šolmoštru biro daje, ko mi vsi in še več, potlej si pa še sam enega vzame in ga sam plačuje.”
“Kaj ne veš, zakaj tako dela?” pravi krčmar.
“Zakaj?” pravi mož.
“Ko bi ti imel tako kopico denarja, pa bi ravno tako delal.”
“Ta je pa resnična” pristavi drugi izmed možakov. — “Ko bi jaz ali ti hodil po ajdovi setvi od kozolca do kozolca s velicim poveznim vozom in z žrdjó, in bi vsak deseti snop izpulil in tako nektero razstávko pšenice, ki so jo drugi ljudjé pridelali, domu napeljal, i, menim da bi potlej denar trosil in razmetal.”
“Le pijte, pa molčite!” reče Dolef, kteri ga je že v možganih imel, da so mu oči vkup lezle, potem je z glavo pritrkovaje začel peti z onemoglim glasom:
En starček je bil,
Je vince rad pil,
Je glažek izpraznil,
Je druz’ga nalil.
Ali modri možjé iz Obrhka se niso dali motiti z gospod Dolfovo pesmijo, ktero so slišali že nektero in nekterokrat.
“Pritožili se ne bomo čez-enj” pravi krčmar, kteremu je na misel prišlo, da bi utegnil gospod grajščak izvedeti, kako se je v njegovi hiši zaničljivo o njem govorilo.
“Bog obvaruj!” djal je drugi izmed sosedov, ki je bil Obrščaku nekaj grošev dolžen in se torej ni spodobilo, da bi bil na nasprotni strani stal. — “Dober gospod je, on bi ne mogel uboščeka s palcem v oči dregniti, kakor kdo drugi.”
“Kaj se vama meša? kaj sta šlevasta ali še le bosta? Kaj pa odgovarjata na tisto, kar vaji nihče ne praša! Jaz nisem djal, da ni dober, pošten mož, ali pameti nima prave, pameti!” trdi svojeglavo Matevžek. — “Jaz bi mu tudi z oči v oči to povedal, kaj se bom torej bal, če me stric Dolef sliši ali ne. Saj smo možjé, ne nosimo moderca, ampak kamižolo in vemo, kedaj je čas molčati, kedaj govoriti in na uho pošte prenašati. Kaj ni res, gospod Dolef?”
“Kaj pak da ga bomo še en bokal, še en bokal, še en bokal” blebetal je Dolef in z glavo vedno bliže mize prihajal. “To pa to, dolžen sem že — koliko sem že? Nikomur nisem nič zapil, otroke sem vse preskrbel, ki nisem nobenega imel. — Še en bokal!”
“Saj še tega nismo izpili!” pravi krčmar.
“Še en bokal!” ponavljal je Dolef vedno.
“Vidite, tega je že verglo, za danes ga ima dovolj božjega darú,” — reče Matevžek, ko je Dolef izza mize vstal in kolovratil se na klop k peči, tam nekaj cunj si vkup zdrgnil za zglavje in se zleknil po klopi.
“Kaj mu pomaga, da je gosposke matere sin! Kaj mu pomaga, da vé več ko vsa naša vas, da je ranjki gospod poprejšnji nekteri tolarček vrgel za-nj iz mošnjička? Vse je bilo tako, kakor bi jaz pšenico vsega letošnjega pridelka v gnoj zakopal. Saj je tak človek, da-si ravno dosti vé in zna in ima ime, in suknjo nosi na sebi, — še zmerom menj vreden, ko jaz ali pa ti Obrščak, kaj ni res! Za koliko je bolji ko moje babnice petelin. Petelin moje babnice — že dostikrat sem djal, da ga bom s krepelcem pobil ali pa Kerjavlja najel, da ga mi bo ustrelil — petelin druzega ne dela, ko škodo na božjem svetu in to je: na dvoru mi vse razbrska in razkoplje, med seno mi tistega perja nanese, da po zimi junci kašelj dobodo, in ječmen mi pozoblje. Za drugo ni na svetu. Tako tudi ta gospod Dolef za druzega ne tava pod solncem, kakor da nič ne dela, da travo tlači in da vino, dar božji,” končuje.
“Glej vraga, kako jo je dobro razpeljal, kakor bi pravljico pravil. Vém, da še Mrtin ne bi bil bolje povedal.”
Čudno se je zdelo možém, da deseti brat ni govoril danes nič in se je vedno obračal na drugi konec mize, kjer sta ona dva sedela in se menila.
“To sem vam jaz samo zato postavil, da boste videli, da je res neumno otroke učiti branja, pisanja, in vrag vé kakove copernije se še učé. Ta človek je modre učene glave, pa je bolj neumen ko-ti Kerjavelj! ki ne veš nič, nà pojdi pit!” Ta poslednji ogovor in konec moževe modrije je veljal starcu, čisto samo svoje nenavadne postave in podobe, ki je bil v hišo stopil in se mizi približal.
Ali predno je Kerjavelj prijel kupo, da bi radodarnemu sosedu odpil, prigodí se nekaj, kar je storilo, da je moral oči drugam obrniti, da-si je bil že suhoten po grlu skozi in skozi doli. Kakor je torej bil kaplje želján, moral je pogledati desetega brata, svojega prijatelja, ki je ravno v tem trenutku spel se izza mize, za pedenj više vzrastel kakor je bil sicer velik, strahovito očí okrog sebe metal in naposled zarohnil nad starejim izmed spodnjih dveh pivcev:
“Ti Miha izpod Gaja! nisi vreden, da za mizo sediš. Ti si oderuh, tebe bomo dali h konjederki v službo; vrgli te bomo na smetí, če se brž brž ne pobereš ven! Ven!”
Tisti, kteremu je to veljalo in njegov sosed, sta vzdignila glave po koncu. Priletnemu Mihatu so se grbe na licu pomnožile in barva se je v zeleno spremenila, ko je videl, da ga podí Mrtinek ven. Obledel je iz jeze in sramote, da ga tak človek hoče iztirati iz družbe in ni ga bilo volja iti; nasproti pa je bil toliko babjeveren, da se je bal z desetim bratom prepira, kteri bi mu lehko napravil, da mu bodo krave krvavo mleko imele in druzih urokov veliko. Tudi morda ga je vest toliko pekla, da ni niti šel niti ne prec odgovoril, zakaj ne gre.
“Ali si me slišal? kaj sem djal?” vpije Mrtinek.
“Pa zakaj?” vpraša Miha s svojim zopernim glasom.
“Zató, ker smo tukaj sami pošteni ljudjé, tí pa si mrcina pasja, oderuh! Ti pojdi h konjedrcem in rabeljnom za hlapca, ne pa med poštene može za mizo. Poglejte možjé — obrne se deseti brat do druzih — tukaj sem dolgo poslušal, kaj imata ta dva in Bog oče me udari, če sem še kaj tacega slišal. Za štiri tedne odloga prosi ta vaš sosed Francelj. Vsi veste, da temu hudirju denarja ni treba. Pa zakaj ga tako tirja, da se še z jokom ne da preprositi? — zakaj Francelj je res jokal pod pestmi, le pod očí ga pogledite. Zató ker mu méni domačijo prodati, ker vé da ga bodo potlej v vojake vzeli in da bo potlej lehko za njegovo deklico hodil v svojem šestdesetem letu, palica ga potiplji! Kaj počnemo ž njim? Ali ni prav, da se naprvo izkida izpred nas?” — “Aha, dobro govoriš Mrtin!” oglasí se Kerjavelj in izpije glaž. Drugi možjé pak so molčali na Spakovo vprašanje in sicer iz raznih razlogov. Krčmar Obrščak se ni hotel Mihatu zameriti, še manj pa desetemu bratu, ker je dobro vedel, da če z enim potegne, druzega ne bo več blizo. Izmed pivcev pak je bil eden Mihatu v rodu po krvi, drugi pa po mošnji; torej sta oba namuzovala se tako, da se ni vedelo, ali odkimavata ali pritrjujeta.
“Ven bom šel, ali berači me ne bodo podili!” pravi Miha.
Deseti brat pak je stopil izza klopi in z močjó, kakoršne v njegovih koščenih udih ne bi bil nihče pričakoval, ubere Mihata za vrat in ga z lehko zvleče izza mize do vrat, ter ga sune venkaj.
Krčmar, ki se pri vsem tem ni genil, djal je zdaj: “Prav, saj ta skopuh ne da tako dosti več skupiti ko nič.”
Kakor bi se ne bilo nič zgodilo, tako se vsede Mrtinek zopet za mizo.
“Nič se ne boj, France, pa vesel bodi, plačala bova tvoj dolg, hiša ti ne bo prodana in ljubico boš imel. Jaz vem za zaklad; drevi ob poldesetih v Leznecu bodi; na križišču posedi, da jaz pridem —” pošepta Mrtinek mladenču na uho, vdari potem ob mizo in ves spremenjen zavpije: “No, kaj ste umolknili? Poprej ste godli in klopotali, da so me po eni plati ušesa bolela. Zdaj naj kdo kako obaltno zarobi, da se nam kri razgreje. Le pijte, danes je moj dan, jaz dam za-nj kolikor more kdo piti.”
“Mrtinek, jaz bi rad nekaj prašal,” pravi Matevžek.
“Le migaj z jezikom, pa se ti bo govorilo. Vse se sme prašati, samo to je druga reč, ali se če odgovarjati ali se neče,” odgovorí deseti brat.
“Glej ljudjé pravijo, da ti hudir sam — Bog nas varuj in sveti božji križ — denar donaša, zató se ti ga nikoli ne zmanjka,” pravi Matevžek.
“V kakošni postavi pa dohaja k meni, ali v mačji koži, ali s kozlovo brado, ali z oslovsko peto? Kaj pravijo?” pravi deseti brat in se tako zasmeje, da je bila Matevžka res misel, za resnico verjeti, kar je prašal v šali.
“Polsedmo brazdo pod zemljo ga ima vrag zakopanega — tako so včasi pravili — in ti ga menda najdeš, zató ker si deseti brat.”
“Tako pravijo? Ali ti verjameš ali ne verjameš?” praša Mrtin s smehom.
“Ravno to sem te hotel prašati, ali smem verjeti ali ne. Djal sem, če boš ti potrdil, i nu potlej bi utegnil drugače misliti. Na tiste coperne babe, rojenice, strahove in mrliče, ki nazaj zahajajo — jaz ne verujem, ker jih sam še nisem videl. Hudič mora pa vendar biti, saj je v štirdesetdanskem postu Boga skušal; v tej skušnjavi se pa tudi vidi, da ima denar pod oblastjo, ker obetal je tačas bogatije in lepotije vesoljnega sveta. Zató sva se že z babo unidan menila — — pa Mrtinek če ne boš zameril, da ti naravnost povem?”
“O nič se me ne boj! Tebe ne ugriznem, ko bi že tudi koga.”
“Nu! — z babo sva se menila od tebe in sva ugibala, kje toliko denarja doboš, da tako rad za vino daš, beračem pomagaš in da se čudno vidi...”
“Kako je to, da sem sam razcapan in ongáv, jeli?”
“I nu res, da si še čevljev ne privoščiš, čeravno bi lehko take nosil, ki bi bili gori do pregiba.”
“Mar do pod pazduhe,” zasmeje se Mrtin, “ali čakaj bom še jaz tebe eno prašal: ali véš, kaj je deseti brat?”
“To je res, da vem,” odgovorí Matevžek, “ali ti Mrtine nisi tak, ko drugi deseti bratje, od kterih pripovedujejo stari ljudjé. Ko so se moja ranjca mati možili, bil je tudi en tak na svatovščino prišel kakor ti, ves neumen pa vsegavedež. Pa nihče ni vedel, kdaj je stopil v hišo; na enkrat je stal tam pri godčevski mizi. Tačas je moji materi prorokoval, koliko in kakove otroke bodo dobili, in vse se je zgodilo, kar pové, da je bil res deseti brat. Pa ko se je klobas in plečeta najedel in nekaj v mavho nabral, ni ga bilo več videti v tem kraji. In kdor še o kacem desetem bratu vé povedati, vsaki pravi: prišel je in šel ...”
“Kaj sem pa jaz?”
“Je! tega ne pravim, da nisi deseti brat; jaz menim le, da si drugačen ko so drugi taki zato, ker imaš denar, ki ti ga sam vrag bruha iz sebe ali vedigabog kje ga dobivaš.”
“Nič naj te to ne skrbí,” odgovorí Mrtinek nekaj resnobneje. “Če misliš, da sem koga okradel, skaži mi; če sem koga oplahtal, naj me toži; če je pa pošten denar, pa tiho bodi. Glej cesarska podoba je gori vrezana na tej petici ko na tvoji; zato pij, hudirja! Ko bi tudi za vragov denar pil, kaj zató; vino je božji dar iz Obrščakovega soda.”
Toda Matevžkovega soseda, kteremu je pijača napita stala, stresnilo je nekaj čudno po vseh udih, ko je nesel kupo na usta, kajti verjel je na žive in mertve, da je to vino res s podzemskim škratovim denarjem plačano. Ker je mislil, da bi utegnilo v želodcu ostati ali kake gliste v njem zaroditi, zlil je po obradku in naprsniku pol kupe in le drugo četrt je izpil. Matevžek pa ga je bil že nekaj v glavo dobil; zató se ni samo čisto nobene vinske vraževine bal, temuč je celó hotel pogovor z desetim bratom dognati, kajti dolgo si je že obetal, da mora neke čudnosti in nenavadnosti iz samih Mrtinkovih ust razjasnjene slišati.
“Ti Mrtinek! ker vidim, da sva danes pri poliču in da nič ne zameriš, prašal te bom še eno. Ali sta res vidva z gospodom na Polesku, tistim tihim, zaprtim človekom prijatelja? Pravijo, da je on tudi vragu zapisan — —”
Matevžek ni mogel dalje govoriti, ker ga je stari dedček Kerjavelj vedno pod mizo z nogo becal in silno z očmí migal, da naj molčí o tej reči. In res se je Mrtinkovo lice čisto spremenilo, ko je slišal gospoda s Poleska omenjati. Položil je dve petici na mizo, vteknil pipo v usta, vrgel prevezane čevlje čez ramo in počasi šel ven.
“Ali niste mogli molčati!” jezi se Kerjavelj. “Kaj je bilo treba blebevsati od Piškáva, morski strah te postrašil? Kdo bo za vino dal? Nalašč sem prišel les-kaj, da bi ga enkrat pil čez dolgo, ko večni kraj; pa mi ga odženete. Bog se vas usmili! Že toliko dni je med nami, pa ne veste, da se ne sme ž njim govoriti, kar človeku v glavo pade.”