Prišel je pobič lep in mlad;
Pa kaj mi je prinesel,
Prašala ga nisem, povedal mi ni.
Narodna pesem.
V zgornji sobi slemeniškega grada je bila mala druščina okrog omizja zbrana, ktero hočemo bralcu bolj na tanko predočiti, kar se tim laglje zgodí, ker je ni bilo več ko pet glav: gospodar z ženo, hčerjo in malim sinom, pa Marijan Piškáv, sin sosednjega lastnika na pristavi Polesku, komaj četrt ure od Slemenic.
Benjamin G* je bil meščanske rodovine; ni mogel torej ošabno šteti plemenitih prednikov, ki bi si bili v boji tako ali tako čast pridobili, tudi niso bili njegovi prededje še tako dolgo naseljeni na Slemenicah, da bi bil mogel gospod Benjamin svoj pridevek v starem kronistu Valvazorju brati. Pa imel je devet oralov zemlje, lepe bukove gozde, precej velik nograd, osem parov konj in celo čedo rogate živine — in to je bilo, s čimur se je grajščak več ponašal, kakor bi se bil mogel sklicevati na “šestnajst kolenov slovečih prededov” kakor plemenitniki znane severne dežele. Ko se naša povest začenja, bil je Benjamin že čez petdeset let star, kar so sem ter tje osiveli lasjé pričali; vendar čisti zrak, v kterem je živel od svojega dvajsetega leta, kar je šole popustil, ohranil mu je bil še neko mladenško krepost, vsled ktere je svojo nenavadno visoko postavo še vedno po koncu nosil. Obraz njegov je bil večidel vesel in to je veliko pripomoglo do tega, da lica in čela niso razorale tiste črte, ktere nam človeka starejšega delajo, kakor je v resnici. Nočemo segati v njegovo življenje nazaj, tu povemo le dve reči, namreč da je bil precej po zgodnji smrti svojega očeta vzel svojo zdanjo ženo, še bolj miroljubnega značaja ko on, dalje pa da je dolgove, ktere mu je bil oče zapustil, s tem poravnal, da je staro opuščeno pristavo Polesek z nekaj zemljiščem vred nekemu priseljencu, do tačas neznanemu gospodu Piškávu prodal.
Roditeljema nasproti je sedela deklica, stara kacih tri in dvajset let. Manica je bila prvorojenka in edina sestra mlajšega brata, komaj devetletnega Balčka. Postave je bila bolj očetove, kajti prej bi jo bil človek imel za veliko kakor majheno. Iz modrih očí je sijala neka mila neskrbna in malomarna melanholija, ktera je bledo lice še veliko lepše delala in skoro morala vsacega nekako čudno geniti. Njena rudeča usta so se le malokedaj nasmehnila. Pa ne morda zavoljo tega, da bi bila kaka skrivnost morila deklici mlado srce, to ne; sama ni vedela, zakaj se jej včasi smejati ne ljubi, ko se drugi smejó; sama ni vedela, zakaj ni vesela, da-si ravno si je morala izpovedati, da jej ne manjka ničesa. Oče je mislil, da izvira ta lastnost od tod, ker preveč bere; pa ker je ljubil svojo edino, izmed štirih rojenih pri življenji ostalo hčer neizrečeno, zató jej ni hotel veselja kratiti s kako prepovedjo. Gosti lasjé kostanjeve barve nad visokim čistim čelom, pravilno ustvarjen obraz in cela zrast jej je dajala nežno, čeravno ne posebno lepoto. Bila je nekaj časa v mestu, veči del svoje omikanosti in vednosti pak si je pridobila z lastno pridnostjo.
Razun domačega, še nedoraslega sina je sedel na koncu mize kacih devetnajst let star mladeneč, Marijan Piškáv. Imel je eno tistih obličij, ki po eni strani lehko veljajo za lepa, po drugi pa se lehko o njih reče, da jim še nekaj manjka, česar se ne moremo domisliti. Zdravega, životnega mladenča je vsak na prvi pogled ugenil iz tega obraza; nasproti pak bi bil moral tisti, ki trdi, da se človeku z obraza bere, kako živi in misli, soditi, da je življenje in mišljenje Marijanovo kaj enolično. In res bi se tu posebej ne bil zmotil. Kakor sosed je bil skoro veden in večen gost na Slemenicah.
Sredi mize je gorela voščena sveča, in okrog svečnika so ležale raztrošene kvarte.
“Ali jih ne vržemo še enkrat?” praša mladeneč in zbira posamne podobe.
“Jaz sem se že naigrala,” reče Manica in potegne knjigo bliže. Videlo se je, da bi bila rajša brala.
“Kako moreš ven in ven v bukve gledati? Ves dan si v nje zamaknjena in še na večer se jih ne naveličaš,” pravi Marijan. Ker je bil v prvi mladosti njen tovarš v igri, torej star znanec in skoro bolj na Slemenicah domač ko na domu svojega očeta, zato jo je tikal.
“Jaz sem že tudi djala, da bi bila Manica doktor postala, ko bi bila Balček,” pravi mati na to.
“Ali jaz ne bom doktor postal, mama?” praša deček.
“Ti si premalo priden, vse drugo ti je bolj mar ko bukve,” pravi mati. “Le počakaj, kedar učenik pride, ta te bo že nagnal, da se boš pridnejše učil, ko si se do zdaj.”
“Učenik te bo ostro držal,” reče Marijan, da bi dečka podražil. Balček je verjel, naslikal si je v domišljiji učenika starega, grdega, ki ga bode uhljal in lasal, kakor je v vaški šoli videl, da šolmošter lasá kmečke fantine, in na jok so se mu ustnice napravile.
“Nič ne verjemi, Baldvinče! Če boš priden, ne bo ti nič žalega storil novi učenik. Midva se bova vkup učila,” pošepnila je sestra bratcu na uho in mu z lepo ročico pogladila rumene kodraste lase z lica.
“Kedaj pa pride?” praša Marijan.
“Danes bi bil imel že tu biti, kakor mi je pisal moj prijatelj profesor v Ljubljani, ki mi je to reč oskrbel. Bojé, da je izvrsten mladeneč in bil eden najpridnejših učencev,” odgovorí gospodar.
“Dobro bo to!” pravi Marijan. “Da bi le kaka mevža ne bil, imel bom potlej vsaj tovarša na lov. Lesic je letos dosti, v vasi doli je ena že precej kur odnesla. Pred sinočnim sem je bil šel čakat, dve uri sem na prelazu sedel, na zadnje pak mi je bilo dolgčas po noči samemu prežati, zebsti me je začelo, obesil sem puško čez pleča in sem šel spat. Ko bi bil še enega imel, pa bi bila lepega lesjaka dobila. Tudi zajcev je letos dosti, Bog vé kako je to, da je letos tako srečno in rodovito za žival.”
“Lovec ste, morali bi vedeti, da zató, ker je bila lanska zima prav gorka in je torej spomladi bilo veliko zaroda,” razlaga gospod Benjamin.
“Ali letos bode velik sneg.”
“Bog vé, morda pa ne,” odgovorí gospodar ter se nasloni na stol.
“Gotovo, jaz vem da bo,” trdi mladeneč, “gob je bilo letos vse polno, lešaj po hrastji je dolg zrastel, dežja je bilo malo po leti, žerjavi so že leteli — —”
“Bežite, iz tega vsega se ne dá nič posneti. Vi morate bolj pametno misliti. Pustite vraže Mrtinu Spaku in kmetom doli v vasi.”
Manica ni poslušala tega pričkanja, odprla je bila knjigo in jela brati, mati pak je imela z nekim šivanjem opravek.
“To niso vraže,” ugovarjal je Marijan in bil ravno namenjen svoje prepričanje dalje razpeljevati, ko pogleda hišina, stara Urša, v sobo in pri pol odprtih durih naznani, da je nek gospod prišel, ki bode najbrž hotel čez noč ostati.
“Kdo bi pač po noči prišel?” djala je gospa, hitro svečo prižgavši.
“Nima biti kdo drugi, kakor učenik, saj ima danes priti, najbrž se je na poti kako zamudil. Daj napraviti sobo, večerjo in kar je treba, grem jaz doli.”
Rekši vzame gospod Benjamin luč svoji ženi iz roke in odide.
“Kakošen je ta gospod?” klical je strežajki Marijan.
“Ah gospod, mlad je in lep, prav lep,” djala je Urša in še enkrat pomolila glavo v izbo. “Prijezdil je in deseti brat je ž njim prišel; to pomeni, da je srečo v grad prinesel.”
“To ti je lepa druščina, kaj ne Manica, gospod učenik in capin deseti brat!” In kakor bi se bil Bog vé kako bistroumno odrezal, smejal se je mladi gospodič na vse grlo.
“Kaj ni Mrtinek takov človek kakor mi? Kaj si more, če ima malo menj pameti včasi. Tudi reveža ne smemo zaničevati. Morda je on boljši vodnik ko kdo drugi.”
Po stopnicah so se zdaj čuli koraki in Lovre Kvas je stopil s grajščakom v sobo.
“Le otresnite se teh premislikov,” govoril je gospodar, “tukaj smo na kmetih in sami domači. Ne gledamo vnanjosti in formalnosti, sploh boste nas našli kmečko priproste in malo meščanske navade v hiši. To vsak vé, da se človek po poti upraší in utrudi, vsedite se!”
Po tej prijazni domači sprejemi je bilo Lovretu nekako dobro pri srcu, in ko se je hotel izgovarjati, da je tako pozno na večer prišel in morda zarad tega neprijetnosti napravil, ni mu dal gospod Benjamin še besede izgovoriti in ga je precej seznanil s pričujočimi in svojo ženo, ki je preskrbevši potrebne reči zopet v sobo prišla. Malega Balčeka je naglo minil strah, ko je videl, da učenik ni nikakor tak, kakor uni stari doli pri fari. Ko ga je celó tako prijazno pogledal in mu obljubil, da bosta gotovo prijatla, ker vé, da bode priden učenec, razbistrilo se je popolnoma dečkovo obličje in ogledal je svojega prihodnjega učenika od nog do glave.
“No gospod Kvas!” spregovorí grajščak, ko je prebral Lovrova spričevala in priporočilno pismo od svojega nekdanjega prijatelja in Kvasovega profesorja, “iz vsega vidim, da je resnično, kar sem že prej od vas slišal, predno sem vas poznal. Preverjen sem, da če je komu mogoče našemu Balčku glavico zdramiti, bodete jo vi. Gledite in prizadenite si, da vam bode vsaj malo podoben nekdaj, in prepričali se boste, da bova s seboj zadovoljna.”
“Glavo ima dobro,” pristavi mati in ljubeznjivo pogleda na svojega ljubljenca, “lehko se bode učil, samo — —” hotela je reči: malo razposajen je včasi; ali ko je videla, kako jo je sinček za obleko cukal in proseče ozrl se va-njo, naj ga ne zatoži, nasmejala se je in ni končala stavka.
“Jaz si bom gotovo prizadeval na vso moč, da storim svojo dolžnost, in ker ima moj gojenec, kakor milostljiva gospa pravijo, dobro glavo in vem, da bode priden, imam najboljše upanje, da bova v dveh letih precej daleč prišla,” reče Kvas.
“Samo dve leti ste namenjeni pri nas ostati?” praša gospa.
“Da, dve leti, potem bi rad šel na više šole, kar bi bil že zdaj storil, ko ne bi bil imel nekih ovir, ali da naravnost povem, materijalnega pomanjkanja in malo slabotnega telesnega zdravja.”
“To je zató, ker ste bili vedno v ozidji in ste se morda preveč trudili z ukom in podukom, kar se vé da ne tekne zmerom tako telesu kakor duhu,” djal je gospodar. “Ali tu pri nas na deželi imamo ves drug zrak kakor v mestu, zató boste pri nas zdravi ko riba in ker ste mladi, ne odide vam univerza, tudi če se pogodimo s časom še za dalje.”
“Boste videli, gospod učenik!” spregovori Manica, “da pri nas ni tako dolgočasno življenje, kakor si morda mislite in kakor se vam je na prvi pogled zdelo. Sosebno ker ste po noči prišli, niste videli, kako lepo okolico imamo. Tukaj pri nas se boste učili lehko naravo in ljudi poznavati; zakaj po mojih mislih je malokje toliko originalnih nevsakdanjih značajev ko v našem okrožji. Če Bog da, privadili se boste tako našega življenja, da ostanete tudi več ko dve leti.”
“Beži no, Manica!” djal je Marijan, ki je bil med tem kakor doma veliko pipo izvlekel in tobak napravil, neprašaje za nikako dovoljenje in vstal, “misliš, da je gospod Kvas — tako se menda pišete če sem prav razumel — ravno tak ko ti, da se mu bo ljubilo cele ure poslušati neumnega brnjavsa desetega brata ali pa Kerjavlja tiste prazne kvasiti ali tiste nore pesmi peti ali kamnoseka Matijca ogledovati, kako v leščevji sedi in nič ne govorí, beži! Midva bova rajša hodila rakov lovit, zajcev gonit, lesjaka čakat. Pa se bomo že še zmenili, deset je ura. Lehko noč!”
Rekši odide Marijan. Lovre je iz vsega predomačega obnašanja mladenčevega sodil, da je najbrž Maničin ženin, da-si ravno se je čudil, kako nasprotno mišljenje se vidi med njima. Ni si mogel reči, da bi mu bil mladeneč po všeči, zato tudi precej za prvega ni imel pravega sočutja do njega. Bil je malo v zadregi, ko ga je gospa prašala, kako mu kaj sosed dopade.
Govorica se je pletla še nekaj časa o raznih rečéh. Po večerji pak, ktero je bila nova njegova gospodinja hitro za-nj pripravila, razšla se je družina spat in Lovre je dobil prijazno sobo z razgledom na vrt. Svoje rečí je našel že tam. Da-si ravno truden, vendar ni šel popred spat, predno je vredil in razložil knjige in obleko, kterega vsega blaga žalibog ni imel veliko. Izbica in pohištvo je bilo priprosto, ali Lovre še v svojem življenji ni imel tako prijaznega in prijetnega stanovanja.
Premišljevaje razne skušnje in dogodke današnjega dneva vleže se v mehko posteljo s sladkim občutkom trudnega človeka, ki je dan preživil popolnoma zadovoljen ž njegovim koncem. Komaj nekaj ur popred so ga še obhajale bridke misli, tožil je nad svojo osodo, ki mu ni dala veliko več ko revščino, ki ga je drvila že blizo od praga njegovih željá k tujim ljudém, — in zdaj je bil srečen, kajti vedel je, da so ti tuji ljudjé dobri. Že davno je bil odpravil svojo kratko večerno molitev, pa zaspati ni mogel, težko ga je stalo misliti nocoj na milo svojo staro mamico in na Boga, razne podobe, ktere je po dnevi imel pred očmi, vrstile so se mu v spominu. Zdravnik Vencelj, posamezni udje grajske družine, miloglasne besede Maničine, prelepa njena podoba — ah kako srečen mora biti ta Marijan, ki je menda ženin njen — čudna prikazen deseti brat, njegove proročne besede — vse se je mladenču čudno vrtelo po glavi in ko je naposled zadremal, vezale so se te misli v čudne sladke sanje.
Ko se je Lovre drugo jutro zbudil, bil je velik dan. Solnce je prijazno sijalo skoz njegovo okno. Čudil se je, kako da je tako trdno in dolgo spal, kar ni bila sicer njegova navada. “Ljudjé si bodo mislili, da sem Bog vé kak zaspanec in nemarnež,” djal je in naglo na noge skočil. Ura je bila že osem. Obleko je našel očejeno in pripravljeno. Hitro se opravi in odpre okno.
Zdaj še le je mogel natančneje ogledati kraj in lego gradú, svojega novega stanovanja.
Slemenice so stale na nizki višini. Vrt z gostim sadjem preraščen, kterega je sinoči le na pol videl, razprostiral se je po rebri posebno lepo na južno stran. Precej za vrtom pa se je začel travnik ob obeh platéh malega potoka, ki se je daleč po vedno oži dolini med vrbovimi grmi vil in bleščal v jutranjem solncu. Tudi velika samotna lipa, ki je ponosno na samem raztezala široko razraščene veje, dala se je s strani zapaziti. Konci dolzega žleba se je potok nalival v širok ribnjak, ki je bil malemu jezeru podoben. Na obe platí ribnjaka pa se je vzdigovala strmina, na desni strani gosto preraščena, na levi pa gola, kamenita tje do vasice, ki se je na vzvišenini stojé okolici kaj lepo podajala. Med gradom in vasjó je bila majhna podružna cerkvica z ograjenim pokopališčem, ktero so bili nekdanji slemeniški gospodje postavili. Proti vzhodu čez vrt in čez travnik pak je Kvas videl posamno veče domovje; vendar ker je stalo tik hoste in se ni veliko videlo iz drevja, zató ni mogel razsoditi, ali je hiša premožnega kmečkega moža ali pa gradič. Visoki mecesni in redno nasajene lipe so kazale na gradič. To je bil Polesek. Ko je tako skozi okno gledal, zapazil je desetega brata, bosega in opravljenega ko včeraj, ki je izza konjskih hlevov prignal konja, kterega je on včeraj jezdil. Imel je veliko batino v roci in ker je konj počasno stopal, vsipaval ga je neusmiljeno prek reber po dolgem. Prišedši mimo okna je zagledal Kvasa, namežikal z očmí, na čuden smeh široka usta raztegnil in zavpil: “Dali so mi gospod, da bom zver tiral Peharčku nazaj, hi! Pa ta božja stvar tako hodi ko polž na vlaku. Kerjavlju jo bom dal na popravo, tako-le!” Pri zadnji besedi zopet loputne z gerjačo po konji. Kvas ni vedel, ali bi se smejal ali jezil nad neusmiljenim človekom, kterega je še nekaj časa z očmí lovil.
Stara hišina je pokukala v izbico in vidé, da je vstal, poklicala ga k zajutreku, ki ga mu je na mizo postavila. Ob enem mu je pravila, da so drugi že zunaj, “gospod pri ljudéh, ki češplje tresejo na gornjem vrtu, gospa na sušivni jami in gospica doli po vrtu hodijo.”
Četrt ure potem je bil tudi Kvas na vrtu. Naproti mu pride Manica. Danes se mu je še veliko lepša zdela. Vošil jej je dobro jutro in ona ga je prašala, kako mu kaj dopada na Slemenicah, kako je kaj spal in druge čisto navadne reči, na ktere je Lovre rajši odgovarjal, ko dostikrat na še tako važne. Precej pri tem razgovoru pak je čutil, da ima gospodičina nekaj v sebi, kar jo veliko više postavlja, in ravno zató je bilo vse njegovo obnašanje skoro nekako boječe. Gospodičina je to menda sprevidela, kajti govorila je ž njim kakor s starim znancem prosto in domače.
Ob to prijetno druščino pripravi Kvasa človek, ki mu je bil dozdaj še neznan, ki je pa naravnost iz grada prišel in moral biti torej domač.
“Glejte, tu pride naš stric Dolef,” reče Manica in ko se je mož približal, djala je, “stric! to so gospod Kvas, naš učenik.”
Novi prišlec je bil precej prileten in suh ko sama kost. Po vsem svojem zunanjem opravku ni bil nikakor podoben, da bi bil ud grajske družine. Po špičastem koščenem obradku so rastle zapuščene in zastarane ščetine, ktere so zmršene in nerazčesane pričale, da je lastnik imel jih samo zató, ker je bil prezanemaren, da bi je bil obril. Čelo vrhu globoko ležečih mrečih očí bilo je visoko pa nagrbančeno, kolikor se je dalo razvideti izpod nekdaj belega, zdaj pa orumenelega in raztlačenega slamnika in ravno tako razkuštranih, sem ter tje že osivelih dolgih las. Obleka ni določila, ali je gospod Dolef star krojač ali rokodelski popotnik, kakoršnega na veliki cesti srečaš z uprašeno culo na plečih, ali drugi deseti brat. Oguljena suknja, na komolcih že skorej votla, zapeta do brade, segala je komaj do tistega ne imenljivega telesnega dela, kteri pri sedežu in tepežu največ terpí. Hlače so bile dolge, ozke in na drobnih koščenih nogah vendar še preohlapne, vzlasti od spodej, kjer so se rujavih čevljev dotikale, blatne in s peto pohojene.
“Salve, prijatelj, ste prišli? No dobro, da ste prišli. Midva se bova še le kaj zmenila, dva študioza, eden mlad eden star. Deklina le pojdi, ti ne razumeš nič tega, kar se midva lehko meniva.”
Rekši izvleče iz žepa malo kmečko pipico in zamazan mehur tobaka in si jo natlači. Manica odide po vrtu, popred pa nekako smejé se pogleda Lovreta, ki je strmé gledal tega moža in ni vedel, kako bi odgovoril; ni vedel, ali je prav razumel ali ne, ko je djala “tu pride naš stric.”
“No, vidim se vam kakor kak “vacuus viator” kakor Latinec pravi, ne vem že kteri, ali Ovid ali Virgil ali Horaci. Pa to nič ne dé, če človek dolgo živí, vse mu pride v koš. Včasi smo bili že drugi ljudjé, “fuimus Troes,” veselo smo živeli, pili in peli, da nikdar tega in Adolf, svojega očeta drugi sin, ki bi bil imel tolar vrh glave vrezan dobiti in črn talar, ni bil zadnji. Pa zdaj so vse tiste urice k niču. Povejte mi, moj tovarš, kaj bo iz vas, kam se boste obrnili, ko ste filozofijo in fiziko dognali?”
“Ne vem še, nisem se še določil,” odgovorí Kvas.
“V seminar ne?” praša stric Dolef in tlečo gobo v tobak potakne.
“Najbrž da ne.”
“Pa zakaj ne? Glejte, ko bi se jaz ne bil premislil in bi bil to, kar so moj ranjki oče menili, da bodem, bil bi zdaj ves drugačen trebušček izredil, kakor je ta-le. Dekan bi bil in še kaj več. Pa to se vé, ko bi pijače ne bilo na svetu, bilo bi marsikaj drugače. Ko bi se pes ne bil za grmom zamudil, pa bi bil zajca vjel; tako bi bili moj oče bolj pametno storili, ko bi bili še nekaj malega časa živeli. Ko so umrli in je ta moj brat gospodarstvo prevzel, ta Benjamin, tačas je Dolef dobil po oporoki nekaj petic več v roke in halo! Kakor bi vraga spustil, bilo je vse naše. Štirje pravi tiči smo bili: jaz, neki Logar, Vesel, pa neki baron Fric Frik, in mi štirje smo imeli groše in ves svet je bil naš pri poličku. Jeminej, to so bile urice! Na starem trgu je bila lepa Nežika, tista nam je točila do štirih čez polnoč. In pili smo ga dan na dan. Drugo jutro sem vselej prišel ves zaspan v šolo. To je bilo zadnje leto, v prvi klopi sem sedel, — imeli smo zgubanega profesorja, ki je vedno palico nosil pod pazduho na ulicah po letu in po zimi, ta je imel latinsko. Jaz sem bil popred zmerom priden in to mi je potlej, ko sem samo pil, tako prav prišlo, da sem ravno tako shajal, ko drugi, ki so zvečer do desetih v bukvah čepeli. “Quid tu censes?” je prišla vrsta ná-me in Dolef se je vzdignil iz prve klopi, malo bled in krvavih očí pa vendar še čvrst, in se je tako odrezal, da so vsi strmeli. In na večer smo spet in spet pili. To so bile urice! Povejte mi, ali je današnji dan še kaj veselega sveta?”
“O, še se najdejo!” odgovorí Kvas — “toda jaz sem tacih veselic malo skusil.”
“Verjamem, verjamem” pravi Dolef in hitro tripote na gosto dima potegne, da bi spet pravil dalje o svojih uricah. “No ljudjé so se sprevrgli; nemara, da že ni več pravih pivcev. Glejte, kako se svet spremeni, tempora mutantur! Tisti moj tovarš Frik je bil svoje dni tak, da je vinski kar denar trosil — trosil, zastópite; no, zdaj pa ljudjé povedó, da je neki na Štajarskem sodnik in si je tako prelevil poprejšnjo kožo in pamet, da ga ne pije kaplje več in da si je že veliko premoženja naskoparil. Samo jaz sem še stari ostal in bom ostal najbrž do groba. Včasi sem že rekel, da bom popustil pitje, ali ne gre in ne dá se. Kamor se človek enkrat vpreže, tam mora voziti po suhi in blatni cesti. ‘Vino pellite curas’ bere se v Horaciji, če se ne motim.”
“Dobro pamet imate, da niste še pozabili tacih izrekov. Ali ste še potlej kaj pečali se s knjigami?” praša Lovre.
“O kaj še!” odgovorí Dolef. “Kar so ranjki oče umrli, pustil sem ves uk. K vojakom sem jo bil pobrisal, pa je nisem mogel daleč prignati. Djali so, da sem vedno pijan, pa pijan sem bil malokdaj. Res sem ga zvračal, kakor tisti v pesmi:
En starček je bil,
Je vince rad pil,
Je glažek izpraznil,
Je druz’ga nalil,
ali znal sem ga tudi nositi. Kar so mi bili pa oče pustili dote, tisto je šlo z vragom; pa naj gre v božjem imenu, saj mi mora brat Benjamin kot dajati do smrti in pri tem se še vendar včasi kak božjak vloví, da je za požirek brinjevca.”
“Ali če človek preveč pije, prikrajša si življenje in človek živí zato, da sebe in druge srečne stori — —”
“Le tiho, le tiho, že vidim da majhno filozofa v vas tičí in da bi me radi spreobrnili. Pa saj veste, kedaj se pijanec spreobrne: kedar se v jamo zvrne. Zakaj tega ne skrivam, da sem pijanec; kakor sem vas videl, precej sem vam povedal, da me boste poznali. Jaz tudi vem, da bi morda bolje bilo zá-me, ko bi se ne bil te navade navzel. Ali kar je, to je in mir besedí! Zató me ne bo nikoli nihče slišal, da bi mu rekel: pijančuj, ampak pravim zmerom: varuj se vraga, delaj tako kakor me slišiš, ne tako kakor me vidiš. Pa se bova že še kaj pomenila od moje šole in druge rečí. Zdaj grem doli v vas, če imajo kaj za primáko za suho grlo. Če ste kaj učenih bukev prinesli, bodeva jih enkrat skupaj pogledala in še enpot se bom pomladil in se še marsičesa domislil.”
Lovre je še precej časa gledal za starim, kako je koračil čez vrt. Noge so se mu že opletale, na gosto je že stopal, vse je opominjalo na to, da ni daleč tisti čas, ki bode konec storil življenju tega moža, in vendar mu je bila strast še tako živa! Pač čudna reč to, da more človek drugače ravnati, kakor mu razum velí, razum — največa moč v njem!