Kdor pa hoče še peti,
Mora od kraja začeti.
Narodna pesem.
Dobra štiri leta pozneje je mlad mož nekega jesenskega popoldne peš koračil po kamenitem potu od Obrhka proti Polesku in Slemenicam. Do vasí se je bil pripeljal in pustil voz in voznika pri Obrščaku, sam se ni mudil, ni vprašal ničesa, govoril ničesa, kakor naročevanje, da naj se vozniku dá piti in jesti, kolikor hoče na njegov račun. Obrščak ni bil vajen gosposkih gostov sprejemati, zató se je čudil temu gospodu in skušaje obnašati se prav uljudno, bil je neroden in neumen videti. Zdelo se je staremu krčmarju, kakor da bi bil tega gospoda že nekje videl. Preštel je v svojem spominu vse oskrbnike bližnjih grajščin, tržaške hrastarje in druge kupčevavce, ktere je kedaj videl v vasi ali po semnjih, pa nobenega ni mogel najti, da bi bil tako čedno černo opravljen, da bi imel tako rujavo brado in bi bil tako mlad, kakor ta, ki ni mogel našteti veliko več ko šest ali sedem in dvajset let svoje starosti.
Med tem ko je krčmar tako premišljal in ni mogel ugeniti, prišel je mladi gospod blizo Skal. Tam je malo postal, naslonil se na svojo paličico in nekako otožno gledal čez sterme pečine. Koj pa so mu prišle druge misli in koračil je naglo dalje po stezi.
Prišedši iz ovinka in iz grmovja zagledal je pred seboj Slemenice. Solnce je nekako čudno obsevalo belo grajsko hišo, ki je ponosno in samotno izmed zelenega drevja molela svojo rudečo streho na kvišku. Ta razgled je bil res lep, našemu popotnemu pak je menda še posebno ugajal, zakaj vidno je bil ginjen, obstal je v drugič in djal pol na glas: “To je tvoja rojstna hiša! Tam si se rodila za-me, za-me se razcvela, tam sem čul tvojo prvo sladko besedo, da me ljubiš, tam si me čakala dolgo in dosti dni in si mi zvesta ostala. Tudi ktero grenko uro si morda imela zarad mene, in vendar je tvoja blaga duša vredna, da bi poznala le srečo in mir. Dom moje ljube! kolikokrat sem te videl v svojih sanjah in zdaj si mi v resnici pred očmí; zdí se mi, kakor da bi mi star ljub prijatelj roko molil.”
In kakor bi hotel srce utišiti, ki mu je nemirno tolklo v nedriji, prikrižal je na prsih in pod pazduho roke in gledal. S polja je bilo že večidel vse pospravljeno, lahna sapica je majala visoko odžeto strnišče po ravnini daleč tje do grada. In tam pod gradom je videl grajsko čedo na travniku, pastirja, ki je ležal na tleh, in psa, ki je kakor skrben varuh letal okrog rogatega krdela in zdaj to zdaj ono neubogljivo živinče oblajal in vračal. Na poslednji njivi pak je mrgolelo delavcev, ki so turščico rezali in znašali na kupe. Zdelo se je Kvasu — vemo, da ga je bralec že spoznal — da vidi tudi visoko postavo gospoda Benjamina, ki je stal sredi svojih hlapcev in tlačanov. In nehoté mu je na misel prišlo, kako se je ločil od tega moža in od tega kraja, kjer je bil srečen, srečnejši ko kje drugje v daljnem svetu. Kako bi bil tačas mislil, da se bode tako vrnil, povabljen, pričakovan! Kako bi bil mislil, da bo kedaj lastnik malega gradiča, ki ga je videl na vzhodnji strani!
Iz teh in enacih misli ga je prebudilo kričanje, ki ga je slišal za seboj iz grmovja: “Hej, pravim! Zgaga, bleda voda! Hej kozača!”
Ozrè se nazaj in zagleda znano podobo iz nekdanjih časov, namreč Kerjavlja. Mož je bil malo postaren, še slabeje oblečen ko včasi, pa še vedno tistega zabuhlega obraza, z malimi živimi očmí in čokatim životom. Gnal ali bolj prav vlekel je za seboj sirasto kozo, kteri je bila debela verv okoli vratú prevezana. V levici pak je držal polenu podobno palico, in ker se mu je koza z vsemi štirimi nogami upirala, postal je včasi in jo pretepel, potem pa zopet vlekel za seboj in klel: “Bleda voda, volk te potiplji, konjska smrt, da bi hudiča ne videl, hej! Jaz ti bom že dal pesje obisti in palico po rebrih, da se mi boš vedela izgubljati.”
Tako je privlekel Kerjavelj kozo do Kvasa.
“Kaj se ti je zamerila žival, da jo tepeš?” pravi Kvas.
“Kaj?” pravi Kerjavelj in korači vštric Kvasa s svojo kozo — “izgubila se mi je bila. Že dva dni nisem videl te bêrdje potepilne. Pasel sem in čevelj sem šival, pa je je zmanjkalo. Za vraga je ni bilo nikjer. Koliko sem prestal zavoljo kleka! Dve noči nisem spal in obé noči se mi je senjalo le od koze in od koze. Jesti nisem mogel nič, ni kislega mleka ni kruhovca. Zmerom sem je iskal po hosti in po polji, klical in vpil: sirka ná soli, ná, sirka! Pa menite, da sliši? Jokal sem se po hosti, kaj pravim, jokal, da mi je sedem vrst solz teklo po licu, kakor da bi se ranjce matere ali moje Urške domislil. Pa menite, da se človek kozi smili? Ko bi se na meh drl, se jej ne smili! Čakaj, čakaj, ti bom že dal!”
In rekši se Kerjavelj zopet obrne in jame srdito natepavati po kozi za kazen, da mu je tolike nadloge in žalosti prizadela.
“Nikar ne tepi!” brani Kvas. “Žival nima pameti!” “Kaj!” rohní Kerjavelj. “Če vi mojo kozo zagovarjate, ki je pred Bogom in pred ljudmí poredna in pregrešna, niste nič bolji ko ona.”
Kvas se nasmeje moževi jezici.
“Ali mi veš povedati, kaj je na Slemenicah novega? Kaj počne stric Dolef?” vpraša ga, da bi govor na drugo napeljal, ob enem pa da bi zvedel kaj.
“Dolef? Kaj ste ga poznali? Pač, pač saj on je bil tudi gospod, ko je bil še mlad. Dolef je že tam, kjer muh ni, tri čevlje pod ježo, kakor je djal deseti brat Mrtinek Spak, ko ni bil še umrl. — Pa kaj ste popred djali, da koza nima pameti?”
“Umrl je, praviš? Ali je to res?” vpraša Kvas strmé.
“Deseti brat? Kaj pak da!”
“Dolef?”
“Tudi Dolef. Pri Obrščaku se je bil lansko zimo brinovca nalezel in je v snegu obtičal za svinjakom. Mesec mu je luč držal, svinje so mu pa za zadnjo uro krulile — Bog jim odpusti, saj jih je Obrščak že zaklal in jaz sem tudi dve klobasi od njih dobil, Dolef je pa zmrznil.”
Po tej vésti je Kvas resen postal in se zamislil. Pač žalosten konec za moža, kteremu je bil Bog dal obilo uma in druzih darov. — Tako Kvas ni slišal obširnega Kerjaveljevega razlaganja, da ima koza več pameti kakor človek, da se to jasno vidi na njegovi kozi, ki samo zarad slabe vesti noče rada iti za Kerjavljem, temuč se mu vedno ustavlja itd.
V svojem blebetanji je Kerjavelj omenil tudi desetega brata, kakor veljavno pričo da je res, kar trdi o kozji pameti. To je Kvasu naneslo misli od nesrečnega Dolfa na Mrtinka in da bi zvedel, v kakem spominu je njegov bratranec, vprašal je: “Ali je že dolgo, kar je deseti brat umrl?”
“Naj umrje, mrcina!” zagodernja Kerjavelj. “On je imel denar in pri meni je ležal in jaz sem mu stregel. Pa menite, da mi je kaj pustil. Nič! Pa jaz že vem, kdo je tega kriv.”
“Kdo?”
“Tukaj gori na Slemenicah je bil nekdaj — ni dolgo let tega, ravno tisto leto je deseti brat umiral — nekov maslé, goljuf in podpihovavec za šolmoštra, za tacega, ki brati in pisati učí in kaj vem kaj še. Tisti nepridiprav je bil zadnje dni pri Mrtinku in mu je odsvetoval, naj mi ničesa ne zapusti. Jaz vem, da je tako storil, da-si ravno sem ga za pet ran prosil, naj me v testamentu zaznamova. Ako bi ga je jaz še enkrat v pest dobil, ko bi mi pred oči prišel, jaz bi ga pomikastil in pretrl in pretepel, kakor se snop pretepe. V vodo bi ga vrgel, v globoko vodo, ali pa še ozmerjal bi ga, da bi me pomnil.”
“Ali bi ga poznal, ko bi zdaj k tebi prišel, Kerjavelj?”
“O kaj pak! Kakor srebern groš, tako bi ga poznal. Tolikošen je ko vi in tak, ves tak, samo brade nima take volčje podobe, kot vi. Pravijo nekteri, da mu je Marijan, ta ki se je tukaj na Stavnik, dve uri od tod, preselil in zdravnikovo hčer za ženo vzel, Polesek dal, zastonj, prav zastonj. Jaz pa tega ne verujem, zakaj dobro vem, da Marijan ni tako neumen, da bi kaj tacega zastonj dal. Sosebno pa tacemu malopridnežu ne, kakor je ta. Mar naj bi dal meni kaj ali pa komu drugemu, če ima preveč.”
“Ali pa veš, da je tisti šolmošter, kakor mu praviš, tako malopriden, Kerjavelj?”
“Vem, vem. Pa čegav ste pa vi in od kod ste, da mene po imenu poznate?” vpraša Kerjavelj zvestó.
“Iz Dunaja pridem.”
“Kaj me tam poznajo? Glejte-si no! To bom pa pri Bučarji povedal, drevi na preji. I, lehko je, da, je že tako! Slišali so menda tudi na Dunaji, da sem jaz tisti Kerjavelj, ki je bil pomorski vojščak in je hudiča razklal, na dva kosa razklal. Kaj ne da? Glejte, glejte! Bog zna, ali tudi cesar vé za-me ali ne? Kakošen je neki cesar? Ali sta kaj govorila kedaj?”
Lovre se nasmehljá. Da more tudi Kerjavelj svoje slave — to se ve da žalibog le namišljene — vesel biti, tega ni vedel.
“Kako vam je pa ime, gospod? Rad bi vedel, da bom znal povedati,” pravi Kerjavelj.
“Lovre Kvas mi je ime in oni Polesek je moj.”
Kerjavelj debelo pogleda, ustavi se s svojo kozo, debelo in velikansko roko dene Kvasu na ramo in pravi ves v veselji: “O! kaj ste res vi? Ste že vi! Ste že! O! bolj sem vas vesel, kakor da bi svojo ranjco Urško videl, ki sem jo rad imel. Bog vam daj zdravje! Raca na vodi, konjska smrt, hudiča ne videl, — zmerom sem dobro o vas govoril in hvalil sem vas, kamor sem prišel, pri Bučarji in Obrščaku in v hosti pri smreki, ko sem smolo drl.”
“Ali nisi popred, ko me nisi poznal, drugače govoril?”
“Kaj? Jaz slabo govoril, grdo govoril? Ni res, kdo pravi! Vprašajte, kogar hočete, vsak bo vam povedal, da sem vas hvalil. Kaj ne, da mi boste pustili po vaši hosti kako smreko zasekati, da bo rajša smolo cedila? Saj nočem tako zastonj. Ampak črevlje vam bom zakrpal zató in dobro vam je bom zašil. Če je treba še tako velik župánec ali zaplato na-nje prišiti, jaz znam. Glejte, kako sem svoje dobro okrpal.”
Še več tacega je Kerjavelj pravil, predno sta prišla do razpotja, kjer se je Kvas obrnil proti Slemenicam, Kerjavelj pa proti hosti domú s svojo zopet najdeno kozo, ktero je iz gole ljubezni zdaj pa zdaj lopnil po boku.
Kolikor bliže je Kvas gradu prišel, toliko počasneje je korakal. Raznovrstni čuti so ga premagovali. Srce mu je bilo polno. Zdelo se mu je, kakor bi bil še le včeraj tod hodil. Vsak grmiček, vsak jarek ga je domišljal, kaj je nekdaj tod sprehajaje se mislil in čutil. Hrepenenje, da bi videl njo, pospeševalo mu je stopinjo, pa zopet je koračil počasi in zdelo se mu je, kakor da bi ga nekaj težilo.
Gospod Benjamin je bil ž njive zagledal tujega gospoda iti proti gradu. Šel je tedaj k potu in gostu nasproti. Ko sta se sešla, spoznal ga je brž. Vesel ga je pozdravil in mu pomolil roko.
Spraševal ga je po prvem srčnem pozdravljenji to in ono in zvedel, da je svoje učenje srečno prestal, da je zdrav, da je poslednje pismo prejel itd.
“Gospod doktor! pojte gori na dom. Manica je doma in mati. Jaz imam še nekaj svojim ljudém povedati, potem pa koj pridem in pomenili se bomo na drobno in več,” djal je grajščak.
V gradu je Lovre zvedel, da je Manica v svoji sobi. Deklica je sedela pri neki knjigi, ko je Lovre stopil préd-njo. Ko ga je zagledala, vstala je s stola, vskliknila, podala mu roko, oko je govorilo, kipeče veselje jej je zvezalo jezik, izgovorila je samo njegovo ime in v tem imenu je bilo povedano vse, vse! Še le ko so pritekle po lepem bledem licu bliščeče, vroče solze, oznanovavke nečesa neizrekljivega, prišle so besede, vpraševanje in odgovarjanje.
In pol leta, pol dolzega leta pozneje je poštenjak Kerjavelj sedel sredi vaških otrok in beračev na Slemenicah v družinski izbi in se dobro mastil v jedi in pijači. Zakaj bila je svatovščina, na ktero so bili povabljeni Marijan s svojo ženo, Vencljevo hčerjo, in veliko druzih ljudí, Kerjavelj pak se je bil povabil za prežarja sam. In dobro se je možu godilo, djal je, da je v malih nebesih. Doletela ga je celo proti večeru čast, da je bil poklican v gosposko sobo, kjer sta ženin in nevesta, dr. Kvas Poleščan in Manica iz Slemenic, skupaj sedela sredi gospode, in je Kerjavelj moral povedati, kako je hudiča presekal in kako se mu za ranjco spreljubo Urško toži, s ktero sta korenje zasadila, da ga je bila vsaka luknja polna, s ktero sta od sv. Kozmeka do vseh Svetih v božjem strahu živela in gledala, kako so drugi pogačo rezali. Celo s spominom o desetem bratu se je bil ta dan z lepo spravil, ko je slišal, da sta mu gospoda Marijan in Kvas postavila lep spominek iz rezanega kamena na grob, kteri je svetu oznanjal, da tukaj počiva: deseti brat.
Naznanilo.
Pri vredništvu slov. Glasnika in po bukvarnicah je na prodaj “Cvetje iz domačih in tujih logov” po šestkah in posamesnih delih po pristavljeni ceni:
=I. vrsta= (zv. 1-9): a) Šiljerjev =Viljem Tell=, poslovenil Fr. Cegnar, po 80 kr. b) Platonov =Kriton in Apologija=, poslovenil J. Božič, 30 nkr. c) =Babica= od B. Nemcove, posl. Fr. Cegnar, po 1 gld. in d) Ksenofontovi =Spomini na Sokrata=, posl. L. Hrovat, po 54 nkr. Cela I. vrsta veljá 2 gld. 24 nkr. (brez Ksenof. “Spominov” pa 1 gld. 80 nkr.)
=II. Šestka= (zv. 10-15): a) G. Krekov =Na sv. večer=, v 3 spevih po 24 nkr. b) Virgiljevo =Poljedelstvo=, poslovenil J. Šubic, po 40 nkr. c) Sofoklov =Ajant=, posl. M. Valjavec, po 36 nkr. d) =Kitica Andersenovih pravljic=, posl. Fr. Erjavec, po 30 nkr. e) =Veronika deseniška= v 15 spevih od J. Frankolskega po 36 nkr. in f) A. Umekov =Ciril in Metod= po 24 nkr. Cela II. šestka velja 1 gld. 50 nkr.
=III. Šestka= (zv. 16-21): Povest =Alvaredova družina=, posl. J. Parapat, po 50 nkr. b) Bilčevi =Pervenci= po 50 nkr. c) Lermontov =Izmael-bej=, posl. Vesnin, po 30 kr. in d) Chocholovškova pripovedka =Agapija=, poslovenil L. Podgoriški, po 30 nkr. Cela III. šestka po 1 gld. 50 nkr.
=IV. Šestka= (zv. 22-27): a) =Pesmi=, zložil A. Umek, (174 str.) po 70 nkr. in b) =Kirdžali= podonavska povest, spisal M. Čajkovski, poslovenil Podgoričan, (313 str.) po 1 gld. Cela IV. šestka veljá 1 gld. 50 nkr.
=V. Šestka= (zv. 28-33): a) Pellikova tragedija =Tomaž Mor=, poslovenil J. Križaj (96 str.) po 36 kr. b) =Slovo o polku Igorově=, poslovenil M. Pleteršnik (24 str.) po 10 kr.; c) =Deseti brat=, izvirni roman, spisal J. Jurčič (278 str.) po 80 kr.; d) =Zora in Solnca=, pripovedna pesem v 3 delih po 30 kr. Cela šestka veljá 1 gld. 50 kr.
Dalje se utegne dobiti Fr. Erjavčevo =Živalstvo= po 75 kr. in Tušekovo =Rastlinstvo= po 65 kr.