Če hoče je dobro,
Če noče je prav.
Stara pesem.
Gospod Benjamin s Slemenic je bil star dokaj let. Tudi je bral nektero pismo in marsikter testament. Vendar si je mož v tej uri priznal, da enacega pisma in testamenta ni še imel v rokah. Čuden človek, čuden oče, pisalec tega pisma! Kakor ga ni mogel umeti v življenji, tako se mu je zdaj iz pisma videl nerazumljiv. Ali je mogoče, da ima tak človek kaj ljubezni do svoje krvi, svojega sina, ki mu z mrzlo kratko besedo pové, da je njegova mati zavržena, ki mu razloži vse svoje grehe, ki ga na smrtni postelji pusti in se gre daleč, na tuje obesit ali ustrelit! In vendar, če je grajščak to reč po drugi strani ogledoval, moral si je pritegniti, da je imel ta čudni človek še precej veliko ljubezni. Zarad majhnega vzroka — vsaj Slemeničanu se je majhen zdel — pustil je življenje, da ne bi nadlegoval sina; šel je daleč, da ne bi nadlegoval sina. — Pa vse to bi bil lehko storil, da ne bi bil sinu zagrinjala odtegnil od skrivnosti, ktera mu je morala vse življenje pravo veselje kaliti, kedar se je bode domislil. Zopet pak je morda bolje za človeka, če si zna to in ono razložiti, kakor če ostane neveden in v temi o tacih rečéh, ktere bi rad vedel, naj so potem dobre ali slabe.
Tako je premišljal grajščak prebravši pismo.
Kar je bral o umrlem desetem bratu, kar je videl v testamentu o Kvasu, vse se mu je zdelo čudno, ni skoro vedel, ali bere prav ali ne.
Dolgo je vrtel pisanje v rokah, še enkrat in še enkrat bral, in ni vedel skoro, kaj bi rekel Marijanu, kako bi ga tolažil.
“Kaj čem zdaj storiti?” pravi Marijan.
“Ničesa ne. Skušajte se razmisliti na druge rečí. Delati je še čas. Slabi ste še in najprvo se morate varovati. Ko bi bil mogel vedeti, da je pismo tako resnobno, ne bi ga vam bil še dal.”
“Razmisliti? Kako!”
“Bo že kako, že! Ni tako hudo, kakor si mislite. Očeta res nimate, pa bodite preverjeni, da imate prijatelje, ki bodo storili vse za vas, kar je mogoče in kar potrebujete djanja in sveta. Vsaj kar morem jaz, to vam je gotovo.”
Marijan seže grajščaku v roko.
“Morda ni po volji vašega ranjcega očeta, da sem tudi jaz bral to pismo, ki je gotovo pisano samo za vas. Zató pa ne skrbite. Vedel bom te rečí sam. Sicer pa vam svetujem ne kažite ga nikomur več. Na dalje vam svetujem, da ostanete nekaj dni pri nas. Tu imate boljo postrežbo, ko doma, in — —”
“Doma nimam,” pristavi Marijan.
“Imate denar in domov je potlej veliko; pa o tem bova že še govorila. Tukaj pri nas imate nekaj druščine, kolikor toliko in v zadnjem stanu je morda bolje za vas, da niste sami.”
Marijan je ostal na Slemenicah.
Več dni se je grajščak skrbno ogibal pogovor napeljati na te reči. Videl je, da se ni motil, ko je mislil, da mladenču žalostna vést ne bo toliko do srca segla, da bi njegovemu še slabemu zdravju škodilo. Po svoji dobri natori je v druščini kmalo pozabil, kar bi ne bil marsikteri drugi v enakem stanu tako prenesel.
Zdravje se mu je kmalo utrdilo in ž njim precejšnji del prejšnje veselosti.
Z Manico je govoril Marijan ta čas precej veliko. Tudi tega je bil grajščak na tihem vesel, zakaj povedali smo že prej, da je imel mož zraven vseh svojih dobrih lastnosti tudi precej samopridnosti in bil je preveč praktičen, da ne bi bil vedel, koliko veljave ima denar na tem svetu. Všečna pak mu je bila misel, da bi mu bogati Marijan utegnil vendar-le postati zet. Vendar se je tudi Kvasa domišljal in priznati si je moral, da je zdaj majheno drugače sodil dediča posestva na Polesku, ko pred svojega učenika.
Toda ko bi bil skrben oče vedel, kakovi so pogovori med Marijanom in Manico, popustil bi bil prvi del svojega številjenja. Marijan se je ravnal po uku, ki mu ga je oče v poslednjem pismu dal; ne bodi nikomur na potu. Ker mu je Manica naravnost in za vselej odrekla, udal se je in govoril je ž njo o Kvasu. Mladenču, ki je bil brez vsake globlje in stanovitne strasti, vzlasti po zadnjih skušnjah to ni bilo težko. Da celo neko veselje je naposled imel, ko mu je deklica obljubila prijateljstvo in je to njeno dobroto povrnil, da je Kvasova pisma prejemal na svoje ime in je Manici oddajal.
Kacih pet tednov je tako minilo. Marijan je skoro pozabil, da ni domač.
Benjamin ga neko popoldne povabi, naj gre ž njim k nekemu sosednemu grajščaku, kake dve uri od Slemenic. Da-si ravno ne posebno rad, udal se je Marijan vendar, ker ni imel nobenega izgovora. Vsedla sta se na voz in odpeljala.
“Danes se morava zmeniti do dobrega” pravi grajščak po potu. — “Ondan nisem hotel z vami o rečéh govoriti, ktere vam gotovo le neprijetne spomine budé, vzlasti zató ne, ker ste bili še slabega zdravja. Zdaj ste se okrepčali in mislim, da ste se že tudi privadili in udali v to, kar je in drugače ne more biti. Jaz mislim, da se vam bo treba ozreti za kako domačijo. Polesek morate tako prepustiti Kvasu. Dobro pa je in najbolj varno, da svoje premoženje kam založite, to je, da kaj kupite. Bog obvaruj, da bi mislili, kakor bi se vas jaz ali kdo drugi naveličal v naši hiši, temuč radi vas imamo vsi kot sina in pri nas ste lehko, kedar in dokler hočete. To pa boste sami sprevideli, če kaj pomislite, da je prav, kar vam svetujem.”
Marijan pobesi glavo in molči.
“Kaj mislite?” vpraša Benjamin.
“Vi me domislite, da moram po očetovi želji iti od tod. Pa kam čem iti. Zares to mi je težko. Tukaj sem ljudém in kraju vajen, drugod se ne bi mogel privaditi,” pravi mladeneč.
“Saj vam ni treba Bog vé kam iti. Oče vam ni določil doklej. Če kupite dve uri od Poleska kako domačijo, niste več na Polesku. In jaz ne vem, zakaj bi daleč hodili, niti ne umem, zakaj vam je vaš oče ta svèt dal. Gotovo je, da je to ena njegovih čudnih želj, za ktero ni imel nobenega imenitnega vzroka. Česar se je bal, da bi namreč tista pisma v tretje roke prišle, to se ni zgodilo. O njem tukajšnji svet ne vé ničesa. Tedaj so gotovo vsi njegovi razlogi spodbiti in brez vsake vestí lehko mislite, da je njegovi volji ustreženo, če storite, kakor vam jaz pravim.”
Marijan zopet nekaj časa ni odgovoril.
“Kvasu moram Polesek prepustiti. Kedar boste hoteli in utegnili, naredila bova pisanja, kar jih je treba, da se mu pošljejo,” pravi potem.
“To ni mogoče. Vi niste še dovolj stari in skazati ne morete, da ste očetov dedič, če pisma ne pokažete, česar pa gotovo ne boste storili. Za zdaj ne morete na svoje ime ničesa kupiti, ničesa oddati. Čez tri leta pak, ko očeta ne bo nazaj, lehko ga razglasite za mrtvega in potem boste delali na svoje ime.”
“Kako! Jaz sem že Kvasu pisal, da je Polesek njegov in sem mu poslal, kar sem dobil za letošnjo najemnino.”
“To me prav veseli in je pravično. Tako lehko delamo te tri leta in potem se reč popolnoma vravná. Vse to bom jaz preskrbel, če hočete. Tudi če boste kaj kupovali, delal bom jaz za vas.”
“In kje bi se kaj kupilo?”
“Tukaj, kamor ravno zdaj greva. Če bo vam po volji, zgodi se brž, jaz sem to reč že pred pozvedel in premislil. Da se pa vam ne bo treba bati, dal vam bom vsa pisanja v roke.”
“Dobri ste za-me kot drugi oče, zaupam vam brez vsega in vam bom hvaležen.”
Grajščak se nasmehljá in pravi: “To bi storil vsak pošten mož za vas.”
“Kupila bova naj bo kakor hoče. Potem ostanem vaš sosed in Kvas bo prišel menda kdaj sem. Zdaj vém, da mi je v rodu in prav rad bi videl, da bi kmalo prišel. Zmerom sem ga rad imel do zadnjega, ko sva se sprla. Tačas nisem bil pameten. E, še vesele dni bomo imeli, kedar pride. Da, kupila bova, naj velja kar hoče.”
“Tedaj ste Kvasu že pisali?” vpraša Benjamin čez nekaj časa.
“Že precej dolgo je tega. Dvakrat sem pisal. V prvič ni hotel verjeti.”
“Kako ste zvedeli napis in zakaj niste ničesa povedali?”
Marijan malo zarudí.
“Resnico vam bom povedal. Po Manici sem ga zvedel.”
Benjamina je ta novica malo čudno zadela. Obmolknil je in ustnice stisnil. Ta beseda ga je podučila, da se je zmotil v svojem upanji, da mu bo na zadnje vendar-le Marijan zet.
“Jaz sem menda enkrat z vami govoril zastran Manice. Zdaj pa vidim, da ni mogoče in ne hotel bi, da bi se zgodilo, kar bi jej ne bilo po volji. Zató sem si namenil, da bom pri vas za Kvasa govoril in sem mu v zadnjem pismu obljubil. In Manica me ima od tega časa rajši ko pred.”
Benjamin se je naslonil na vozu in ni rekel nič.
“Kaj ne, da se ne boste branili? Jaz jej privoščim sreče in Kvas — tudi ni napačen človek. To se vé, da bi jaz rad videl, da bi bilo — — —”
Poslednjega stavka Marijan ni mogel ali ni hotel dokončati. Slišal je pa grajščak zdihljej in namesto odgovora podal mu je roko in rekel:
“Dobro srce imate, malokdo bi tako govoril.”