— — — — —
Že truplo moje bo trohnelo,
In glej ... pa kaj sem in kako,
To pač ne bo ljudi skrbelo.
Lermontov.
Čeravno smrt ni največe gorje, ki more človeka zadeti, pritegnil nam bode vendar vsak, da je zdravje največa dobrota. Tega je pač preverjen, kdor po dolgi bolezni prvič zopet stojí ozdravljen pod prostim nebom, z nekim nepopisljivim občutkom, kakor da bi se danes rodil, kakor da bi bilo vse okrog njega novo in bolj prijazno, ko kedaj pred.
Te občutke je imel Marijan, ko je nekega jutra v prvič čez dolgo zopet sedel pred hišo.
Stari oče njegov je prav slutil, ko je odhajaje mislil, da se utegne sina še druga bolezen lotiti. Zdravnik Vencelj je imel dokaj posla in hoje, predno ga je ozdravil. Danes še le mu je dovolil, da sme iti iz hiše kam, da-si ga je svaril in zabičeval mu, naj se še vedno varuje.
Toda čisto veselje zopet dobljenega zdravja so Marijanu kalile druge misli. Očeta ni bilo in nihče mu ni mogel povedati, kam je šel. Zdravnik Vencelj, ki je vsak dan dohajal na Polesek, ni mu hotel ničesa več povedati, kakor da je potoval nekam po opravkih. Slemeniški grajščak, ki ga je tudi sem ter tje obiskoval, govoril je še menj in stara Krivčevka ni vedela druzega povedati, kakor kar je videla tisto noč. Djala pak je vedno, da morajo na Slemenicah več vedeti, ker je bil stari na zadnje tam, kakor so ljudjé pravili.
“Danes moram za gotovo zvedeti” mislil si je Marijan, vstal s svojega sedeža in počasi koračil proti Slemenicam. Noge so se mu pod koleni šibile, tako da je trikrat toliko časa potreboval do grajščine kot druge krati.
Prvo je videl Manico, ki je pred gradom sedela pod lipami. Bila je jako spremenjena od poslednjega časa, bledejega in bolj upadenega lica. Ko ga je zagledala, oblila jo je za en hip lahna rudečica, vstala je in segla mu v roke rekoč: “Marijan! — že na nogah? To me prav iz srca veselí. Naj bom jaz prva na Slemenicah, ki želi, da bi ti zdravje stanovitno ostalo. Vsedi se, ne mara da si še slaboten.”
“Spremenila si se, Manica! Morda si bila tudi ti bolna?” pravi Marijan.
“Ne — zdrava sem.”
Oba sta potem nekaj časa tiho sedela. Marijan je gledal v tla, deklica pak v svoje delo.
“Manica!” spregovorí Marijan zopet, “nikdar te nisem še tako blede videl. In prav žalostna se mi zdiš. To pa tudi mene bolí, zakaj vkup sva zrasla in vselej sem te rad imel — —”
Mladenču je beseda zastala. Videlo se je, da res čuti, kar pravi. “Hvala ti! Lehko je, da se motiš. — Ali si danes na prvo vstal? Ali ti ne bo škodovalo, da si se precej tako daleč spustil?” praša Manica, da bi govorjenje na drugo stran napeljala.
“Zmeniva se do kraja!” pravi Marijan. “Kakor mi je predvčeranjim gospod Vencelj pripovedoval tako sem jaz vzrok, da si žalostna. Na tenko sem to reč premišljal, tega pa nisem menil, da ti bo tako do srca šlo. Kaj ne, da sem jaz prav za prav vzrok?”
“Jaz ne bi nikogar dolžila. In tudi ko bi bil ti res vzrok, vem da si nedolžen in ne moreš ničesa predrugačiti. Pa prosim te, ne govori o tej reči.”
Zopet nastane malo časa molčanje.
“Kaj ne Manica! da mi ne zameriš! Ko jaz ne bi bil s Kvasom na Skalah, vsega tega ne bi bilo. Pa ko bi še enkrat tako prišlo, ravnal bi drugače, že zarad tebe. Pokoro sem storil...”
“Prosim te še enkrat, govoriva o čem drugem,” djala je deklica. “Zameriti ti ne morem in ti nimam kaj.”
“Pa prijatelja ostaneva, kaj ne!” pravi Marijan.
“Od moje strani gotovo!”
“Ali veš kaj, kam so šli moj oče?” praša čez nekaj časa mladeneč.
“O tem ti pa ne morem ničesa povedati. Zadnji večer so bili pri nas. Oče ali mati ti bodo morda utegnili kaj razjasniti.”
“Ali ni to čudno in žalostno za-me, ki nimam nobenega človeka razen očeta, da me na smrtni postelji pusti in gre, da nihče ne vé kam, morda po majhenih opravkih? Tebi lehko povem, da mi je prav hudo, drugemu bi ne mogel.”
“Ni prav, da tako misliš. Gotovo je imel tvoj oče imenitne opravke, da te je pustil.”
Zdajci je prišel grajščak Benjamin iz veže in opazivši Marijana, pozdravil ga je vesel in se vsedel k njemu izpraševaje ga to in ono. Manici je bilo po godi, da ni bila več sama z Marijanom, da-si ravno je z veseljem sprevidela, da se je mladi sosed po svoji bolezni nekako spremenil, kakor jej je bilo prav. Porabila je prvo priliko, da je pustila očeta in Marijana sama.
Nista se dolgo menila o navadnih rečéh. Marijana je skrbelo pozvedeti, kje je oče in zakaj je odšel od doma.
“Ali mislite, da ste popolnoma zdravi?” vpraša grajščak.
“Zakaj to vprašate?”
“Pismo vam imam dati od vašega očeta. Djal je, da naj ga vam izročim, kedar boste popolnoma trdni. Mislim, da ga danes že smete brati in zvedeli boste več, kakor vam morem jaz povedati. Zakaj da vam resnico povem, tudi jaz ne umem vašega očeta.”
“Prosim, dajte mi brž pismo,” pravi Marijan.
“Hladno je tukaj. Utegnilo bi vam škodovati. Stopite z menoj v sobo. Tam vam bom izročil pisanje.”
Oba sta šla potem v grad.
Hlastno je Marijan debeli šop razpečatil. Našel je veliko papirjev denarne vrednosti, ktere je odložil. Zraven njih je bil list še v drugič zapečaten, napis je bil kakor zunaj: “Mojemu sinu Marijanu.”
Naglo je mladeneč pismo odprl in prebral. Kar je v njem našel, to menda ni bilo posebno tolaživno, zakaj položil je prebran list po mizi, obraz z rokami pokril in se na komolce naslonil. Grajščak je mislil, da je še od bolezni slab in mu ravno zdaj ni dobro. Vprašal ga je, kako mu je, če potrebuje česa. Namesto odgovora vstane Marijan in gre dvakrat po sobi gori in doli.
“No, ste kaj zvedeli iz pisma? Kam so šli oče?” vpraša grajščak.
Marijan pade na stol nazaj, pokrije lice in se zjoka.
“Mrtev je! Nikdar ga ne bom več videl,” odgovorí Marijan čez nekaj časa.
Grajšak se je ustrašil. Tega ni mislil. Marijan mu porine pismo in pravi: “Berite!”
Gospod Benjamin je vzel list v roke in je bral:
Sin moj!
Kedar boš ti to v roke dobil, tvojega očeta že ne bo! Živel sem dolgo, predolgo. Moje življenje ni bilo tako, kakor druzih ljudí, ne tako kakor bo tvoje. Na življenji mi ni bilo v poslednjem času ležeče nič; živel sem zarad tebe. Od tega hipa pak, ko to pišem, nočem ravno zarad tebe več. Nočem, da ko bode morda jutri svet poznal tvojega očeta, da bi se tega ti spominjal v poznih letih. Dokazi mojega prejšnjega življenja so v druzih rokah in da-si ne vem za gotovo, ali pridejo v ljudske roke, — da celó ne vem, če je eden vmes, ki bi me na stara leta osramotil: ognem se vendar tako, da bode vse nemogoče.
Razloge boš posnel iz naslednjega. Mislim, da sem ti dolžen razložiti svojo nekdanjost, tebi samemu. Beri in spoznaj nekoliko tistega, ki ti je bil oče. Spoznati ga moreš le nekoliko. Popolnoma bi ga umel le, ko bi imel življenje za seboj, kakor sem ga imel jaz. Tega pak ne želim nikomur, tebi najmenj! Ko bi me hotel umeti, umeti bi moral svet in samega sebe. Tega pa ti ne boš nikdar, tudi ne skušaj. Srečneji boš ko jaz.
Beri, poznavaj me, pa ne sodi me! Pozabi, pa ne kolni me!
Rodil sem se v majheni vasi na Gorenskem, v revščini in pomanjkanji. Revščina je bila moja nesreča, ne sama po sebi, temuč po svojem nasprotji.
Zbudila mi je željo po bogastvu, ne navadno željo ampak ognjeno strast, ki ne loči pripomočkov v dosego zaželenega namena.
Študiral sem. S trudom sem dokončal svoje učenje in sem postal doktor.
Moje in tvoje pravo ime je Kaves, ali kakor se rod piše Kvas. Vendar želim, da ostaneš pri tem imenu, ki si ga imel dozdaj. Ime je prazen glas, človek vse.
Oženil sem se bil kmalo. Ne iz ljubezni do ženske, temuč do njenega premoženja. Ko sem sprevidel, da sem se motil, pustil sem jo v ubožnosti in nesreči in sem šel iz domovine v glavno mesto cesarstva.
Iz tega mojega prvega zakona imaš brata. Človek, ki je kot berač hodil tod okrog, ki si je dajal ime: deseti brat, kterega si ti v svojem nesrečnem pretepavanji ranil, da ne bo dočakal tvojega zdravja, — on je moj sin in tvoj brat. On je imel več pisanj v rokah, ki zoper mene pričajo. Zdi se mi, da je nekaj vmes, kar bi mi sitnosti napravilo. Druzega ni ko zdravilski recept. Vse to je prišlo v tretje roke, v roke človeku, ki se piše kot jaz — Kvas in kteri je mojega brata sin, kakor sem zvedel danes. Zarad tebe je zaprt in dokumente ima pri sebi. Lehko se zgodi, da ko bodo njega preiskovali, pridejo oni listi na dan. Tega ne počakam. Živel sem dolgo dovolj.
O tvoji materi nekoliko.
Prišel sem na Dunaj. Kmalo sem bil znan. Kakor se je širilo moje ime, toliko več posla sem imel. Dohodki moji so rasli. Kmalo sem si pridobil premoženje, ktero ti tù v priloženih papirjih pustim.
Toda ko sem imel, po čemur sem hrepenel, ni me veselilo. Srečen nisem bil. Spomin moje prve žene, ktero sem v nadlogi pustil, pekel me je vedno in strašno. Sin ohrani čisto vest, varuj se strasti!
Spoznal sem ubožno mlado deklico, h kteri sem bil poklican v njeni bolezni. Ta je bila tvoja mati. Podobo njeno najdeš v moji sobi na steni viseti. Videl boš podobo tiste ženske, ktero sem jaz ljubil s strastjo, s strastjo sovražil. Mati je tvoja, imej jo v čislih in v mislih, če hočeš in moreš. Vendar ti moram povedati vse.
Vzel sem jo v zakon. Ljubil sem jo jaz in mislil sem, da tudi ona mene ljubi. Kedar sem mogel svoje prve in prave žene, o kteri si nisem upal pozvedati, če še in kako živi, — kedar sem nje mogel pozabiti, bil sem zadovoljen.
Toda malo malo časa. Osoda me ni bila pozabila. Maščevala se je nad menoj, glava za glavo. Goljufal sem in bil sem goljufán!
Sin! Težko mi je — zapisati besedo, pa hočem jo.
Tvoja mati ni bila poštena žena! —
Jaz sem mislil, da sem vzel v zakon žensko, ki je sicer s šivanko živila sebe in svojo staro mater, ktera je bila pa — po mojih mislih nedolžna, brez skušnje, brez poznanja svetá.
Čez leto in dan si prišel ti na svet. — Nekaj dni pozneje sem zvedel, da je tvoja mati že pred živela ko sem jo jaz poznal, živela tako, kakor si ti misliti ne moreš, ki sem te izredil daleč od mest.
To bi bil jaz prej lehko vedel, lehko poznal po tem in onem. Pa bil sem slep!
Koj ko sem to zvedel, ko sem bil prepričan, hotel sem umoriti njo in sebe.
Pa domislil sem se svoje prve žene. Domislil sem se, da je osoda pravična, da se je maščevala nad menoj!
Tvojo mater sem pustil. Če še živi, ali je v nadlogi umrla, tega ne vem. Nikdar nisem pozvedoval. Tudi tebi ni treba in menim, da ne moreš. Zató sem vse listine sežgal, ktere imajo njeno ime, zató ti tukaj njenega imena ne imenujem.
Nekaj časa sem bil s teboj v malem mestu na Nemškem. Potlej sem se naselil v ta kraj.
Po tem, kar sem ti na kratko povedal, razsodil boš nekoliko moje obnašanje. Bolje boš sodil, kedar boš starši.
Ne morem ti veliko več ni natančneje reči razkladati. Roka moja je stara in sosebno v tem trenutku ni za veliko pisanje. Samo še svojo poslednjo voljo ti povem.
Vse moje premoženje je tvoje, izvzemši hišo Polesek in kar je zraven. Da ti té ne pustim, imam več razlogov. Prvič želim, da ne bi ostal v tem kraji, kjer so mene poznali in me bodo morda še bolj, če one listine pridejo na dan. Da-si ravno bom skrbel, da moje smrti ne bodo ljudjé zvedeli tod okoli, mogoče je vendar, da se zgodí in ti si potem sin samomorčev, kar bi se ti med neumnim ljudstvom utegnilo kedaj očitati. Drugič se mi pravično zdi, da pred smrtjo ustrežem želji svojega prvega sina, omenjenega človeka, ki se desetega brata imenuje, da se za nekaj popravi krivica, ktero sem gotovo njegovi materi storil. Želja tega pak je, da nekoliko njegove dedščine pustim človeku, ki se Kvas imenuje in je na Slemenicah. Tretjič je ta Kvas meni v rodu. Tedaj hočem, da pustiš Polesek temu Kvasu. Kar je v tej reči potreba, svetoval ti bo Slemeničan. Preverjen sem, da boš mojo poslednjo voljo spoštoval, tem bolj ker ti tukaj izročim toliko, da lehko kupiš tri boljša posestva drugej.
Boljše bi morda bilo, da bi bil s seboj nesel nekoliko tega, kar sem ti povedal. Prosim te tedaj, ne premišljuj veliko. Zdaj ko veš, da nimaš nobenega človeka na svetu, skušaj si dobiti prijateljev, vživaj življenje po pameti, brez strasti in tako, da ne boš nikomur na potu, kar sem ti pa jaz tù grenkega povedal, — pozabi! —
Bodi srečen!
Tvoj oče
Peter Kaves.
Pripis. Mislim, da se bo dobil kak dober tuji človek, ki mi bode grob izkopal, grob na samoti, kakoršen mi bo prav. Druzega ne potrebujem. Tudi tega ne potrebujem, da bi ti vedel za-nj. Pusti tedaj vse z nimar. Ne trudi se popraševati, kje sem bil poslednji čas. Skrbel bom, da bo daleč od tebe.