Prav po natančni niti morava govoriti, sicer bo nama besede
pregledal in naju vbadal. Zares, Horacijo, jaz sem te tri leta
opazoval: današnji čas je tako ostrozob, da kmet dvorniku na
pete stopa.
Šekspir.
Štiri tedne pozneje je bilo zopet nekaj pivcev zbranih pri Obrščaku.
“Pravijo, da se je bil tisti učeni, ki je bil tukaj gori v gradu za šolmoštra, nekaj zameril, zató so ga odvrgli,” reče Matevžek.
“Kako so mu že djali?” vpraša eden tovaršev.
“Znano ime je imel,” — odgovorí Matevžek — “prav kmečko ime. Pa mi na misel na pride. Čakaj no! Če Kavelj ali kako. He, Obrščak, ti boš vedel!”
“Kaj imate v pogovoru?” vpraša krčmar od druge mize pristopivši.
“Radi bi vedeli, kako se je tisti pisal, ki je grajskega fanta učil?”
“Za Kvasú se je pisal. Pravi fant je bil tisti. Škoda, da je moral kopita pobrati iz našega kraja.”
“Pravijo, da se je pri grajski ženil, to je bilo že malo neumno; zakaj ta deklè bo petična in denarna in kdor jo bo dobiti hotel, ne bo smel imeti suhega mošnjička. Ta Kvas je bil pa legak za okrogle stvari, ki izpod palca uhajajo,” ugiblje Matevžek.
“Saj to ni res, da bi se bil ženil. Fant je bil premoder,” ugovarja krčmar. — “Ljudjé govoré belo in črno. Pameten človek ni da bi vse verjel. Samo zato, ker so ga dolžili, da je bil Marijana pretepel, zato ni htel več tod okoli hoditi.”
“Dà, pa le dobro pomnite,” reče tretji — “tako dobro se mu ne bo nikjer godilo, kakor se mu je tukaj v gradu. Tukaj so mu stregli, kakor otročnici.”
“Zakaj pa ne?” — pravi Matevžek. “Saj je tisti pijani Dolef óndan pravil, da je šel na Dunaj, kjer ima cesar svojo hišo in ministri njegovi, ki denar delajo.”
“Bog vé, če ima kaj zemljišča cesar ali ima samo hišo?” vpraša prileten mož.
“E! kako si neumen!” — pravi Matevžek. — “Čemu bo pa cesarju njiva in travnik? Saj taki veliki gospodje se ne pečajo s kmetijo, saj lehko na kupičku živi in še prav dobro. Le pomisli, koliko denarja mu pride v mošnjo iz davkov, ki mu je dajemo.”
“Saj tega ne mislim, da bi sam orat ali vlačit ali kosit šel; ampak tako-le kakor naš grajščak na Slemenicah, delavce ima, ki delajo, on pa ukazuje,” pravi oni.
“Šleva neumna!” — reče Matevžek. — “Naš grajščak je muha proti cesarju in berač. To bi mu jaz v zobe povedal, ko bi tukaj bil. Cesar ima samo denar pa vojsko, da jo komandira. Njemu je že otovrej dobro, da mu ni treba za nobeno delo prijeti. Zakaj je pa naš gospodar in zakaj vsako nedeljo molimo za-nj po litanijah?”
“Res je tako, kakor ti praviš, Matevžek!” potrdi krčmar.
“Ne boste me pregovorili ne,” reče oni kmetič. — “Če ste vi modri, tako sem jaz tudi. Jaz vem, da ima cesar okoli svoje hiše vsaj toliko prostora, da kakovo zelje posadi ali kako solato. Kaj mislite, da kedar hoče cesarica za svojo družino južino skuhati, da vselej košaro vzame v naročaj in letí k sosedovim kupovat? Kaj še?! To bi bilo nesloveče, ko bi kaj tacega doma ne imela, kar imajo druge žene, ki so menj ko ona in jej morajo biti pokorne.”
“Glej ga no! Kaj si tako neumen, da misliš, da cesarica sama kuha? Kaj ne more imeti ene kuharice ali pa še dveh? Cesar ima drugače večo družino ko ti ali jaz. Bog ga vedi koliko hlapcev in dekel ima in še pastirjev, da mu konje pasó. Zakaj on se vozi gotovo s štirimi konji, kakor so se njega dni grofje. In svojo ženo ima, vem da tako rad, da noče, da bi se s kuho vpirala in vbijala.”
“No če vi bolj veste, pa vedite!” reče kmetič in malo razžaljen, da so vsi z Matevžkom potegovali in njegova ni obveljala, natlači si pipo tobaka in molči.
Kerjavelj je v tem hipu prišel in že na vratih vprašal krčmarja:
“Ti, glej-ga! zaupaj mi ga en lunek, pol fraklja, žganega! Smolnjak bom poprodal in ne bom te pozabil.”
“Ti rad pozabiš, Kerjavelj!” odgovori krčmar.
“E ne bodi, ne bodi! Zaupaj! zaupaj! Saj ti ni na srcu zrastlo, ampak Hrvat ti ga je pritovoril na konjskem hrbtu,” prosi Kerjavelj in krčmar ni bil neusmiljen ter je prinesel žganja.
“Saj ti lehko plačuješ, Kerjavelj! Deseti brat, ki je pri tebi umrl, imel je dvajsetice,” reče eden kmetov.
“Ka-je?” vpije Kerjavelj naenkrat ves srdit, ko je glažek v roci imel. “Cucek ga podiši, desetega brata, figo mu bom pokazal, tako-le, kedar se snideva na onem svetu!”
“Zakaj si tako hud?”
“Kaj? Ali se ni spodobilo, da bi bil jaz po njem dobil kakov denar, ki sem ga pasel in pod streho imel in muham branil?”
“Ali nisi ničesa dobil?” vpraša ga Matevžek.
“Nič! toliko ne, kakor je to žgano vince vredno!” — odgovori Kerjavelj. — “Jaz sem bil pomorski vojščak, imel sem sabljo in kjer sem bil, povsod so me v čislih imeli. Ta prekanjenec mi pa tako naredi. Le čakaj, škodilo mu bo to! Če mene Bog sliši in vidi, on ni zveličan. To je krivica, taka, ko tisti mutasti greh, ki v nebesa vpije.”
“Saj lažeš, gotovo si kaj pograbil, pa tajiš ko gad nogé.”
“Kaj sem pograbil? Kaj? Tri umazane dvajsetice sem našel, to je vse! Kaj sem pograbil? In pa tiste njegove črevlje imam doma na polici. Pa so mi še v urbasih preozki! Deseti brat je imel pa še eno butaro bankovcev, Bog ve koliko. V ruto je imel zavite in zmerom je je nosil pri sebi, v nedriji. Ko je ležal, imel je je v zglavji. V ruto je bilo zavito in povezano in enkrat sem videl, da je čudno pomalan papir notri. Kaj pak je bilo tisto, če niso bili bankovci? In ko je umrl, iskal sem povsod tistega, pa ni bilo nikjer. Kam je prešlo? Gospoda so vzeli, ta lakomna gospoda!”
“Ktera gospoda?” vpraša krčmar.
“Kaj ti vem, kteri je vzel? Tri dni popred, predno je umrl Mrtinek, bili so trije pri njem. Tisti Kvas, ki ni več na Slemenicah, fajmošter in stari s Poleska, ki je zdaj pobegnil, kakor pravijo.”
“Gospoda fajmoštra menda vendar ne boš dolžil tatvine?” pravi Matevžek.
“Kaj,” vpije Kerjavelj — “zakaj je bil pa tak lep pogreb? Za pogreb in maša denar velja.”
“To je vse plačal mladi Dražar, kteremu je deseti brat zaklad skopal. Le molči, Kerjavelj, in pazi, kaj govoriš!” svari ga krčmar.
“Tako sta pa ona dva kradla. Naj! saj jima ne bo nič zaleglo, če Bog mene sliši. Človek bi si bil vsaj še eno kozo kupil, ko ne bi bili ti lakotniki bankovcev požrli.”
In prav milo se je storilo Kerjavlju. Ni se dal preveriti možem, da morda deseti brat ni imel bankovcev, ampak kako drugo pisanje. Kako je bilo Kerjavlju hudo pri srcu, to utegne le tisti popolnoma umeti, kteri je skusil kakor on, kako človeka jé in peče, če vidi da mu je dolzega upanja spolnitev splavala po vodi. Ker pa vemo, da je med našimi blagovoljnimi bralci malo malo tacih, ki bi poznali žalost in otožnost po kozi, ki bi lehko bila, pa je ni, bojimo se, da baš večina ne bo umela Kerjavljeve reve in nadloge. Zakaj še kmetje, Kerjavljevi znanci, ki so bili vrh vsega tega še sami kozarji, niso umeli Kerjavljevega srca ali ga vsaj umeti niso hotli. Brezsrčno so se smejali ubozemu možu. Kerjavlja, ki si je bil dobro v svesti, da je pametneji ko vsi ti praznoglavci, jezilo je to posmehovanje majheno in da bi svojo misel še bolj zatrdil in se tako malo maščeval, začel je še bolj rentačiti in kleti desetega brata, ki mu ni ničesa zapustil, razen premajhenih črevljev in treh dvajsetic. Ali kmetje tudi tukaj niso hoteli njegovih misli biti, hvalili so desetega brata rekši, da ga je škoda, da je umrl in Matevžek je celo predrznil se Kerjavlja podučevati, da pregrešno govori, če koga ki je umrl, tako obira. To je bilo pa poštenjaku vendar preveč. Klobuk je jezno na glavo potisnil, vse žganje na enkrat izpil in zavpil: “Kaj, vi boste meni pravili kaj je greh? Pa vi? Kaj boste za-me plačevali ali kako? Vi vsi vkup še ne veste, kedaj ste siti! Jaz sem bil pomorski vojščak, svet sem obhodil, pa nihče me ni učil, kaj je greh! Učenega Hrvata sem imel na barki za prijatelja, on je več vedel, ko vi vsi, in ni me učil kaj je greh.”
In odhajaje zaloputne Kerjavelj duri za seboj, da se je vsa obrščakovina potresla.
Po Kerjavljevem odhodu se je nekaj časa pletla govorica o njem. Kmetje so ga sodili in obirali po svoje, kakor so najbolje vedeli in znali in so tako prišli na njegov smolnjak, na dobra kola in sploh na kmetijo. Naposled se je pa po stari navadi pomenek tako zasuknil, da so zopet o prvi reči govorili, o Kvasu in desetem bratu. “Tedaj je vendar le umrl, Mrtinek!” reče eden izmed mož. — “Pač ga je škoda! On je znal lepo govoriti, kedar se je podal. Tacega ne bo več nekaj časa, ali pa nikoli.”
“Kaj menite, vendar je to čudno,” pravi Matevžek. “Človek živí, vesel včasi, včasi žalosten. Na zadnje ga pa zmanjka. Čez tri leta ne bo že nihče vedel, da je deseti brat živel. Komaj ga bo še eden izmed nas pomnil, kakovega lica je bil.”
“Saj smo za nebesa ustvarjeni, kakor pravijo učeniki naši. Naj bo, kakor je božja volja,” odgovori drugi.
“Šembrano lep pogreb se je bil napravil,” pravi krčmar.
“Kaj pak!” odgovori Matevžek. “Kedar boš ti umrl ali pa jaz, ne bo svet tako vrel skupaj, tako je po pravici govoriti. Sosebno gosposkega ne bo nobenega za teboj. Pri pokopovanji je bil grajščak, Vencelj, tisti Kvas in vedigabog, če še kdo ka-li.”
“Tistega Kvasa ni bilo potlej več videti, kar so desetega brata pokopali,” dostavi krčmar.
“Veste, kaj bom jaz rekel možjé!” oglasí se kmetič, ki je bil v prepiru o cesarji v manjšini ostal, “kedar bom jaz umrl, nič ne skrbim in malo mi je mar zato, ali bo šel kak gosposki človek za menoj za pogrebom ali ne. Jaz sem včasi, kedar nisem mogel spati, premišljeval, in pravim da Bog kmetovo molitev raji ima ko gospodovo. Saj še ne vem, če gospôda kaj moli ali nič. Le v cerkvi ga oglej. Po konci stoji in še z ustmi ne gane. Bog ima kmečko molitev raji ko gosposko, zató ker kmet več molitve stori.”
“Kaj še, ti ne veš nič,” oglasí se Matevžek brž. “Če gospod le križ stori, pri Bogu menda več zaleže kot tvoj cel roženkranec. Le ti na pratiko poglej, kjer svetniki malani stojé, črni in rudeči. Pa razbiraj svetnike in videl boš, da so vsi gosposkega stanú. Ta ima škofovsko palico namalano, ta kraljevo krono, ta ima bukve v rokah. Kmeta pa ne najdeš med svetniki in svetnicami ne.”
Oni mož jeze zarudí, da se mu zopet njegova beseda oméče. Koj se pa nekaj domisli, vesel udari ob mizo in zavpije: “Ni res, kar praviš! Sveti Gol na pratiki nima ni bukev ne škofovske kape namalane zraven sebe, ampak panj čebel nese na rami. Kdo pravi, da ni bil kmet, če nosi čebele?”
“Jaz pravim!” vpije Matevžek. “Ti ne veš prav. Le poslušaj bom jaz povedal! Zakaj se pa pravi v pregovoru:
Sveti Gàl
Panj čebel ukràl!
On ni bil kmet, in čebel ni imel v lastnem ulnjaku, ampak ukradel jih je bil pri sosedu. Zató je pokoro delal in v nebesa šel potlej za svetnika.”
“Ne mara, da je res tako,” pravijo drugi.
Oni kmetič malo pomisli, v drugič ob mizo udari in pravi: “Pa je vendar tudi en kmet svetnik, recite kar hočete. Zakaj se pa od svetega Zidorijusa poje, da je bil kmet in je ovčice pasel, na oljski gori, trinajst let.”
“Nù, naj bo!” pravi Matevžek. “Pa tega ne veš samo ti. Tudi mi vemo, da je bil sveti Zidorijus poprej kmet! Pa predno je s svetim Petrom porajtal, da ga je med svetnike v nebesa spustil, stopil je v žolnirski stan, kakor pesem pravi. Saj se poje:
Zvesto je cesarja služil,
Še bolj pa gospod Bogá.
Ali se ne poje tako?”
“Naj se!” odgovori oni. “Obrščak, kaj sem dolžen?!”
“Nikar še ne hodi,” tolaži ga krčmar.
“Nočem, da bi se kdo ujedal in mi vsako besedo ometal. Kar vem, to vendar vem, ne? Naj pa Matevžek govorí, ki vse vé in zná!”
“Toliko že ko ti! Zgaga sitna!” huduje se Matevžek.
“To se vé, pratiko boš naredil!” pravi oni, plača in odide v jezi.
Možjé tudi tega dobro oberó in ko jim besedi zmanjka, govoré zopet o desetem bratu ugibaje, kako čudno je to, da je umrl, kje se je neki rodil, koliko je vedel in druge preimenitne reči, kterih ne bomo razkladali.