Štef. Če si človek, pokaži se;
če si hudir, stori kar hočeš.
Trinkul. O odpusti mi moje grehe.
Šekspir.
Mesec se je na večer prikazal izza vzhodnih gorá, od kraja velik in vedno manjši, kolikor više se je vzdigoval. Nastala je lepa, tiha noč, brez sape in brez oblakov na nebu.
Ko bi bil kdo okrog Poleska hodil, videl bi bil v črn plašč zavitega moža z veliko kučmo na glavi in debelo precej dolgo palico v roci, tiho iz veže priti in s počasnim gostim korakom, kakor je starim ljudém navaden, kreniti po poti proti vasi.
Vsak, kdor bi bil tu znan, ugenil bi bil, da je ta ponočni šetavec gospod Piškáv, ali če ga s pravim imenom imenujemo, doktor Kaves.
Da-si je mesec svitlo svetil, videlo se je vendar, da so starca že jele oči popuščati, zakaj tipal je vedno s palico pred seboj in še se je spodtikal tù in tam ob kamenje, ki je nepotolčeno ležalo po pustem potu do Obrhka.
Prišedši do blizo vasi, postal je malo in premišljal, kod bi šel, da bi bilo bolj prav. Zagledal je luč na hribcu, kjer je Kerjavljeva koča stala in ne gledé veliko na steze in meje, koračil je vse vprek. Pred kočo pak je zopet postal kakor da bi pomišljal, ali bi potrkal ali ne. Odločil se je naposled ter dvakrat udaril s palico po durih.
Okno se odpre in Kerjavelj pomoli svojo debelo glavo ven. Pa kakor da bi ga bil gad pičel, pomakne se hitro nazaj.
Doktor Kaves bi bil lehko slišal, kako je Kerjavelj po hiši sem ter tje dirjal in ves v strahu vpil: “O Jezus in sv. Lucija! Na pomaganje! — O kje imam žegnano vodo, žegnano vodo! In oljkino vejico od cvetne nedelje! Hudič, hudič, sam hudič je po tebe prišel! Pred vrati stoji, ves čern je. O sv. Lucija! Moli Mrtinek, moli! Gotovo si popred, ko so bili gospod pri tebi, kakov smrtni greh zamolčal.”
In ko je Kerjavelj našel v neki črepinji, s pajčevino zavlečeni, žegnano vodo in oljkino vejico od cvetne nedelje, začel je skozi okno neusmiljeno škropiti in vpiti: “Hudoba, poberi se, hudoba, poberi se!” Ali hudoba pred vrati se ni hotela pobrati. Trkalo je čedalje bolj.
Kerjavelj tje v zadnji kot počene in začne moliti, ropotati in regljati, da je bilo groza.
Težko je bilo Mrtinku Kerjavlja toliko utolažiti, da si je dal dopovedati, da zunaj ni hudiča, ampak najbrž Lovre ali pa gospod Piškáv. Tako se je dal preprositi, da je šel odpirat. Vzel je svojo črepinjo z žegnano vodo, storil križ in junaško zapah odrinil od vrat ter ob enem za dva koraka odskočil.
V veliko njegovo tolažbo je namesti hudobe v izbo stopil samo stari Piškáv. Mrtinek je Kerjavlja prosil, naj gre ven.
Bralec je gotovo že zapazil, da je naš Kerjavelj nagle jeze, in da sosebno rad godernja, če se mu prav po všeči ne godi. Ni nam tedaj treba praviti, da je tudi zdaj prav slabe volje šel ven.
“Da bi te sapa vzela, sivec ti sivi!” govoril je zunaj pred vrati in je oddihovaje se luno ogledoval. “Kako sem se ga ustrašil! Prec bi ga otepel, če je prav gospod, ko bi se le upal. Da bi se le ne bila kakova žilica v meni utrgala, ker tako dihtim ko kovaški méh. Še enkrat naj pride ta starec, in naj me tako zastraši, jaz mu bom tri take tje v zobe povedal, da se bo za uho prijel, saj jaz tudi njega ne strašim, zakaj bi pa on mene? In pa še to to! Ti škrici v mojo hišo dohajajo, jaz moram pa zunaj biti tačas. Čaki me čaki, kar noter grem, pa ga bom vprašal, kdo je hišo zidal, jaz ali on? Čegava je, moja ali njegova? To me pa prav zares grabi! Jaz bom videl, kdo bo meni rekel: pojdi ven! Kaj sem mačka ka-li, ali pa še pes, da me bo ven gonil?”
Kerjavelj vstane in hoče v hišo iti, da bi Mrtinka in Piškáva pošteno in do dobrega ozmerjal. Pa ravno tako naglo se skesa in zopet vsede.
“Kaj jim čem?!” — pravi. — “To so vsi coperniki! Nobeden ni v gnadi božji zapisan. Če se tacih bolj ogibljete, bolji možjé boste.”
Nekaj časa se zamisli.
“To pa to!” — začne zopet. — “To mu bom pa precej jutri povedal, desetemu bratu, da potlej ko bo mrtev, ima me pri miru pustiti. Tega jaz kratko in malo nočem, da bi z onega sveta nazaj hodil in po noči okrog moje hiše lazil in strašil. Če ima kaj na vesti, naj mi zdaj pové. Kaj je meni tega treba, da bi spati ne mogel po noči od straha? Tega meni ni nič treba!”
In enacega je Kerjavelj še mnogo uganil luno ogledovaje. Gospod Piškáv pride iz koče in hitro odide.
“Pa reci kdo, da je ta človek v gnadi božji!” godernja Kerjavelj in gleda za njim. — “Star je ko zemlja in vendar ti dirja, kakor bi kraško burjo spustil.”
In res je imel stari posebno spešne korake. Palica mu je malo rabila in le redkokrat se je spodteknil.
Pomenek, ki ga je imel s svojim sinom, desetim bratom, menda nikakor ni bil tak, da bi se mu bilo srce olajšalo, temuč videlo se je, da je posebno nemiren in razburjen. Večkrat je pogledal proti nebu, roka se mu je pestila in čuden glas je bil slišati iz njegovih ust, glas, ki je kakor izdih globoko od znotraj privil se na jezik, ki je pa bil bolj divjega nerazločnega značaja.
Prišel je domu. Vrata so bila še odprta. V svojo sobo prišedši je užgal luč potem pa naglo hodil po sobi gori in doli, kakor da bi nekaj premišljal.
Naposled se je vsedel k mizi, nateknil naóčnike in začel pisati.
Pisal je dve uri.
Po tem je iz zaklenjene omare vzel več pisem. Bile so menjice in drugi papirji denarne vrednosti.
Vse je skupaj zapečatil in naredil napis: “Mojemu sinu Marijanu!”
Cel zapečaten šop je potem vteknil v plaščev žep.
Še enkrat se je vrnil k omari, vzel iz polne vrečice nekaj tolarjev in s klina snel pištolo, ktero je skrbno ogledal. Potem je zopet vse zaklenil.
Ogrne plašč, ozre se še enkrat po sobi, in gre ven po stopnicah doli.
Zdolaj je Krivčevemu stanovanju nasproti ležal Marijan. V to sobo stopi starec tiho. Krivčevka je dremala na stolu pri bolniku in se ni prebudila.
Oče pristopi bliže k bolnemu sinu, položi roko na čelo, potiplje žilo in šepeta: “Umreti ne more!”
“Sin, bodi srečneji, ko je bil tvoj oče!” pravi, ko je Marijana nekaj minut gledal. — “Kolni ga! če hočeš!”
In morda čez dolgo dolgo časa je prišla zdaj solza v oko možu, ki solz ni poznal.
“Po noči in v bolezni te pustim, kakor volk svoje mlade v brlogu. Pustim te, da te ne bom nikdar več videl, da bom poslovil se od tega svetá, smrdljive luže! O da bi ti drugo prepričanje imel o življenji, da bi vedno v dosedanjih sanjah ostal! Zató te nisem budil, zató nočem, da bi ti očital kdo očeta.”
Pri teh zadnjih besedah se je bila Krivčevka zbudila. Stari je ni opazil. Odšel je.
“Kaj neki to pomenja?” mislila si je. “Bog ve, če je bolezen zagovarjal ka-li? Moram vendar pogledati za njim!”
In ko je šla po prstih iz sobe, našla je vežna vrata na stežaj odprta. “Za božjo voljo, kaj bo neki delal zunaj?” mislila je in gledala po dvorišču in po vrtu. Gospoda ni bilo nikjer. Ravno je bila namenjena vrata zapehniti, ko zasliši tam pri hlevu nekaj šumenja.
Gospod Piškáv je bil konja osedlal in Krivčevka je videla, kako ga je zasedel in odjahal iz dvorišča po poti proti Slemenicam.
“Da bi le ne znorel! Prehladil se bo, potlej bom morala pa okopavati ga, kakor zdaj Marijana. Zmerom sem mislila, da ne bo nič dobrega, ker je po noči zunaj ostajal. Zdaj je pa steknil, česar je iskal. In stari še laglje kaj dobi.”
Tako je majka gostolela zapiraje vrata, potem pa šla svojemu ljubeznjivemu povedat, kaj je videla.
Na Slemenicah je bila še luč, čeravno je bilo že precej pozno po noči. Bili so zdaj v gradu samo domači, zakaj stotnik in Vencelj s hčerjo so se bili koj odpravili, ko so videli, da bi bili po neprijetnem dogodku s Kvasom, za celo družino kakor gostje skoro nadležni.
V navadni sobi sta sedela grajščak in njegova žena. Manica in prejšnji Kvasov učenec sta bila odšla spat. Oče in mati pak sta ukrepala to in ono. Mati je zagovarjala hčer, kolikor je mogla, oče pa jej je očital, da bi bila ona morala bolj paziti. Naposled sta se v tej misli zedinila, da bi bil Kvas dober zet, ko bi le kako premoženje imel, preverila sta pa drug druzega, da bo deklica kmalo pozabila vse to in se bo rada možila, kedar dobra prilika pride.
Ravno sta tudi ona dva vstala, ko je prišla stara Urša na vrata povedat, da je gospod s Poleska tukaj.
Precej je Piškáv v sobo stopil. Čudila sta se temu prihodu tembolj, ker odurni sosed še po dnevi ni imel navade obiskovati ju.
“Dober večer, gospod Piškáv! Kako je kaj Marijanu? Vendar ne slabeji?” reče grajščak.
“Bo že, že!” — odgovori stari ter se vsede.
“Prav hudo nam je bilo, ko smo to nesrečo slišali! ki je vas zadela; zakaj radi smo imeli Marijana, kakor da bi bil naš domač,” pravi gospa.
Doktor Kaves izvleče iz svojega plašča zapečaten šop pisanj, ter ga dene na mizo rekoč: “Gospod sosed! nekaj vas bom prosil. Obljubite mi, da boste tako dobri in mi boste to opravili.”
“Z veseljem, če je le v moji moči!” odgovorí grajščak.
“Jaz moram zdaj precej, še to noč odpotovati. Prosim vas, dajte to pisanje, zapečateno kakor je, mojemu sinu, kedar bo čisto zdrav. Pred ne!”
“Bodite brez skrbi! Shranjeno bode dobro!”
“In še to. Vi ste imeli tukaj nekega Kvasa za učenika, kakor sem slišal. Ta je obdolžen, da je mojega sina poškodoval. To ni res. Tedaj vas pooblastim, v svojem in sinovem imenu, da ga rešite vseh sitnosti. — Da se vam veruje, prosim dajte mi malo papirja in pero.”
Piškáv zapiše te besede:
Lovre Kvas ni bil pri poboji mojega sina Marijana. Sicer pa je moja in bode tudi mojega sina želja, da se ta reč ne preiskuje dalje.
“To izročite sodniji, berž ko morete. — Mogoče je, da bi moj sin na tem kako drugo bolezen dobil. Ko bi se to primerilo, dajte zdravniku Venclju to, kar bom zdaj napisal. On bo že vedel, kako se ima ravnati.”
In napisal je stari nekaj latinskih besedi in znamenj, kterih grajščak ni umel.
Potem je Piškáv vstal in šel. Grajščak ga je spremil po stopnicah doli in ko je videl, da ima konja pred vrati privezanega, pomagal mu je, da je zajahal.
Poslovil se ni nič, spodbodel je konja, in kmalu ga grajščak ni videl več in — nihče ne več!