Mogočni svetec, grmeči Elija,
Lej zvezane imam jaz roké
Ti pa grmiš po širocem nebu
In skoraj ne vidiš pod sabo zemljé.
Fr. Levstik.
Gospod Mežón, o kterem so mi stari očanci pravili, da je bil trd in oster mož, kteri ni drugega poznal in veroval kakor suho postavo, pokazal je v tem hipu, da vendar ni tako brez srca, da se mu ne bi nihče smilil in tako je menda ovrženo natolcovanje omenjenih modrijanov iz tedanjega časa. Ko je namreč videl solzo v Kvasovem očesu, padla je polovica tistih “indicij” in mislil si je: človek, ki je drugemu hvaležen in se težko od njega loči tačas, ko ga od sebe pahne, tak človek ne postane lehko pobojnik.
“Le pomirite se, gospod Kvas!” — tolažil ga je. — “Kakor pravite in kakor vam jaz tudi verjamem, boste kmalo zopet prosti. Meni pak ne smete zameriti, jaz imam ostre dolžnosti, kakor se boste sami prepričali, saj boste učili se pravice, kakor sem čul. In potlej, kedar vas bom vsega suma oprostil, govoril bom z gospodom grajščakom in preverjen sem, da bode moja beseda nekaj veljala. Kar se deklice tiče, to se ve da boste morali potlej z nimar pustiti. Pa saj je svet velik in deklet vsakovrstnih ima, da jih pride deset na enega. Meni verjemite, jaz sem nekaj skušal. Jaz, postavim, sem še le peto vzel za ženo izmed tistih, ki sem si jih bil izbral. Ječe se za nocoj tudi ne bojte. Skrbel bom, da se vam posebna poštena soba dá in postreže, kakor boste želeli.”
“Hvala!” odgovoril je Lovre ob kratkem.
“Zdaj pa pojdiva v to razneseno gnezdo, v Polesek, da pozveste in opravite, kar bi radi.”
Na pragu je stal gospod Piškáv in kadil tobak. Ker od velike starosti že ni dobro slišal ni videl, zagledal je prišleca še le, ko ga je sodnik ogovoril. Pogledal je kviško, nagrbančil suh obraz še bolj in vprašal: “Kaj želita gospoda?”
Sodnik vpraša: “Kako je Marijanu?”
“Hvala! Bolje!” pravi oče skoro osorno.
“Ali bi ga ne smel videti?” vpraša Kvas.
“Ni potreba. Govoriti še ne sme, tudi ko bi lehko,” odgovori starec ter se malo pokloni in meni nič tebi nič jima hrbet obrne, da bi šel v hišo.
Kvas stopi bliže in mu tiho reče: “Gospod doktor, vaš sin Mrtin vas lepo prosi, da bi še danes prišli k njemu v Kerjavljevo kočo. Bolán je in nekaj imenitnega bi vam rad povedal.”
Stari je poročevavca debelo pogledal in lice mu je malo zarudelo. Rekel pa ni nič, ampak šel v hišo.
Kvas bi mu bil rad dal Mrtinkova pisma, pa nekoliko ni hotel tako da bi bil sodnik videl, nekoliko pa ni bilo mogoče, ker starec ni hotel počakati.
“Čuden človek je ta Piškáv. Pa trdne mora natore biti. Jaz sem že petnajst let tukaj za sodnika, pa vedno se mi enak zdi, nič se ni spremenil,” govoril je gospod Mežón, kteri bi bil jako rad videl, da bi se bil kak pomenek začel med njim in njegovim vjetnikom. Pa Kvas je odgovarjal, kar se je najkrajše dalo.
“Zdi se mi, da vam je vsa ta današnja reč preveč do srca segla” — pravi dalje sodnik. — “Pa to ni prav! Kaj pa bi bilo to, ko bi se bila res sprijela! Saj pravi stari, da je dobro! Če pa umrl ne bo, potlej ne bo take sile. Mlad človek ne sme precej žalosten postati. Jaz, postavim, ko sem na Dunaji študiral, bil sem tudi nekdaj v tako reč prišel. Zunaj mesta smo enkrat pili štirje rojaki. Pri drugem omizji je pa bilo vse polno rokodelskih pomagačev. Pozabil sem že, kako je bila navskriž zabáva med nami prišla, to še vem, da je onih eden enega naših udaril. Prec smo bili po koncu in po kranjski — to se ve malo preveč prvotni — navadi, odlomili smo vsak eno stolovo nogo in klepali smo Dunajčane, da je bilo veselje. Policija je prišla in vsi štirje smo bili eno noč zaprti. Sicer smo se pa tako dobro znali zgovoriti, da so bili oni otepeni še posebej kaznovani, mi pa nič. Kaj tacega je človeku na stare dni prijeten spomin mladih divjih let.”
Naposled je vendar tudi gospoda Mežóna zgovorljivost minila. Stisnil se je v drugi kot kočije, roke del pod pazduho na križ, in gledal kako konja noge vzdigujeta in kako se oblaki zbirajo.
Za Kvasa je bil današnji dan imeniten in določiven. Ni mogel skoro sam sebi verjeti, da bi se bilo danes vse to zgodilo. Našel je dva sorodna človeka, o kterih ni nikdar vedel, da sta kje na svetu. In kaka čudna sorodnika! Toda za dobičkom, če se more dobiček imenovati, da človek spozna na smrtni postelji ležečega in čudnega starega pusteža, ki govoriti noče, za dobičkom je prišla koj izguba. Česar se je bal, zgodilo se je danes. Ni zapustil Slemenic s skrivno ljubeznijo do nje v srcu, in z upanjem, da se čez malo let vrne in bode uslišan! Ni šel, kedar bi bil sam hotel, moral je iti, in pot nazaj mu je zagrajena. Da celó pustil je v trenotku marsikoga v dvomu, da je morda pobojnik, tedaj nevreden gost poštene družine. In kdo je bil prvi vzrok tega?
Bolj kakor kedaj si je Lovre v tem hipu želel prijatelja zraven sebe imeti. Le ž njim bi bil lehko govoril, govoril veliko. Pa bil je daleč od njega! Tako mu je prišla misel, kaj bo ž njegovo najbližo prihodnostjo. Druzega mu ni kazalo, kot v daljni svet iti za prijateljem, čeravno je prej bil namenjen še nekaj časa počakati, da bi se tiste sitne okoliščine zboljšale, ktere slabeji del našega bitja tako ostro tirja. Domu mu nikakor ni bilo iti. Kako bi pred staro majko in resnega očeta stopil in kaj bi rekel? Da je bil hudodelstva dolžen ali celó da je moral zaradi druge razmere grad popustiti, ktero bi skoro gotovo po svojem enostranskem razumu napak sodila?
Med tacimi mislimi je Lovre pozabil, da se pelje v ječo. Voz obstane in sodnik pravi: “Zdaj smo doma. Do večera pojte z menoj. Jaz vas bom svoji ženi predstavil in jej ne bom pravil, zakaj ste prišli z menoj. Opazoval sem vas vedno, in veselim se že, da vas bom imel za zamero prositi. Zató bodite moj gost nekaj časa, ne jetnik, da se ta reč razjasni. Spali boste v čedni sobici, ktero je moj pisar imel do zdaj in, če kaj potrebujete, le povejte!”
“Zahvaljujem se vam lepo, gospod sodnik, za vašo dobrotnost. Pa za zdaj vas prosim, odkažite mi sobo, o kteri ste govorili. Rad bi bil malo sam. Upam da se bom malo časa mudil pri vas, morda tako dolgo, da bo Marijan mogel govoriti, ali pa še ne. Potem ko bom suma popolnoma očiščen, porabil bom vaše prijazno povabilo, da me boste z gospó seznanili.”
“Kakor vam je bolj po godi?” pravi gospod Mežón.
Tako je prišel Lovre v ječo. Neka nevolja ga je prijela, ko je bil sam v stanici. “To je pravica?” mislil je sam pri sebi. — “Po praznem domišljevanji in površni preiskavi poštenega človeka zapró in ne pomislijo, kaj lehko vse iz tacega početja pride. Kdo bi si bil davi mislil, da bom spal nocoj v najbliži soseščini navadnih tatov.”
Večerji, ktero mu je mlada sodnikova služabnica s porednim smehljanjem prinesla, Lovre ni veliko škodoval. Prosil jo je, naj mu od sodnika prinese papirja in pero in je začel pismo pisati svojemu prijatelju. Da bi druge neprijetne misli odpodil, popisoval mu je kolikor je mogel humoristično svojo ječo in vzroke, zakaj je va-njo prišel.
Škoda, da se je iz prič in dokumentov, po kterih smo to istinito povest snovali, z druzimi imenitnimi rečmi vred, izgubilo tudi to Kvasovo pismo. Zakaj dobiček bi bil dvojen, ko bi se bilo ohranilo: prvič bi bil bralec videl, kakošen humorist je bil ta prečudni Lovre Kvas; drugič bi bili pa mi še na konec tega kratkega poglavja kaj boljega in kratkočasnejega lehko pristavili, kakor je od spredaj in — morda bi še bili se ljudjé dobili, ki bi bili napačno misel imeli, da je pismo dobro narejen falzifikat. To pak bi nas bilo povzdignilo v očéh tistih učenih glav, ki se kritikarji imenujejo. Pa kaj hočemo, kar ni, pa ni — kakor je djal tisti, ki je iz prazne kupe vino pil.