Povsod poznan, nikjer domá,
Kjer vleže uro se poslednjo,
Tam smrt mu domovanje dá.
Fr. Levstik.
Kdor pozna življenje, djanje in nehanje, misli in prepričanja, kakoršna so bila nekdaj po pripovedih naših starih slovenskih očakov, ki gluhi in slepi za spačeni novi svet vedno le čase svojih in svojih prednikov dni hvalijo: ta mi bo pritrdil, da je bilo pred štirdeset in več leti med našim narodom veliko več poezije ko v današnji suhoti. “Kje se zdaj še kaj čudovitega zgodí? Kdo dan danes še kaj vé? Le kakov sleparček še pride, da človeka opehari.” Tako pravijo dedje. Koliko časa že ni bilo slišati od desetega brata! V poprejšnjih časih se je pa še vendar včasi naletel, ki je, rojen deseti sin iz matere s čudovitimi lastnostimi in zmožnostimi obdarovan, po božji namembi preganjan, od hiše do hiše po širocem svetu hodil, za srečo povedoval, zaklade pokazoval, pesmi pel in pravljice pravil, kakor nihče drugi. Ljudjé so ga častili, radi videli in mu dali živeti in spati. Pač pride v kako hribsko dolino še zdaj sem ter tje kak raztrgan in umazan peripatetikar, ki mu robato po domače pravimo berač, ki se izdaja za desetega brata; toda svet je postal neveren, menj gostoljuben ko nekdaj, in tudi današnji deseti bratje niso tisti ko nekdaj, malo vedó, in kakor očetje trdijo — “niso druzega ko goljufje.” Ta čudna prikazen, namreč pomanjkanje pravih desetih bratov, dá se menda samo tako razlagati, da slovenske žene niso več take, da bi za vrstjó po letih deset sinov rodile.
A pustimo taka premišljevanja bolj izurjenim mislecem in vrnimo se rajši k svojima popotnikoma.
Tiho je korakal človek, kterega je Lovretu deklica imenovala desetega brata, konju pred gobcem, in mladeneč je imel časa dovolj v mesečini opazovati to čudno podobo. Bil je človek kacih štirdesetih let star, toda že mu je hrbet hotel lezti v dve gubi. Na sebi ni imel druzega ko srajco iz najdebelejšega platna, kakor ga sprede slovenska mati, dolge hlače iz iste tvarine nekdaj na črno pobarvane, zdaj že zarujavele in pod koleni jako blatne in razcefrane, na glavi pak mu je čepel rujav klobuk s širocimi krajevci in čez oglavje z belo nitjo prevezan. Da mu hlače niso uhajale, branila je usnjata oprtavnica, na križ čez ramo razpeljana. Večerni zrak je bil precej hladen, Lovretu se je celo mrzlo zdelo, vendar je stopal deseti brat bosonog. Da bi pa kdo ne mislil, da črevljev nima, nosil je je z bekovo trto prevezane čez ramo. Kaka dva pota se je nazaj na Lovreta ozrl, ter ga ostro ogledoval. Pri tej priliki je Kvas videl obleki popolnoma primeren obraz. Lice je kazalo kostí, ktere so imele voljo in nagon vsemu obličju štirivoglato podobo ustvariti. Strani ste bili upadeni in širok nos je ošabno nosnice v zrak molil. Vrh malih sivih očí so se v sredi zraščene obrvi predrzno visoko vihale gori v čelo, ktero se ni veliko videlo iz zmršenih lâs.
Da-si ravno ga je deklica bila potolažila, da se ni treba bati desetega brata, vendar je Lovreta nekaj čudno spreletelo, ko je na širocem polji po noči sam bil s tacim, ne malo neznanskim človekom. Ko je pa čez nekaj časa v dalji zapazil luč, ohrabrilo ga je to nekoliko in mislil si je, kaj mi more storiti, enega samega se ne bom bal. Da bi poprej čas minil, začne pogovor ž njim.
“Koliko je še do grada?”
“Popred boš tam, kakor pojdejo spat,” odgovori deseti brat z glasom, ki je bil vse drugo pred ko prijazen.
“Ali ste vi znani z gospodo?” praša dalje Lovre.
Njegov drug se grozovito zasmeje, potem pa reče: “Ti si šema! Zakaj me pa vikaš? Jaz sem Mrtinek, spak! deseti brat, kakor vsi otroci vedó. Če nočeš, da bi se ti kdo smejal, ki je bolj neumen ko ti, tako me pošteno tikaj, pa utegneva še prijatelja biti v teh letih, kar boš šolmoštraril na Slemenicah!”
“Kako pa véš, kdo sem?” praša Lovre čudé se.
“Saj si me prašal, če sem kaj znan na Slemenicah,” odgovorí Mrtinek in se zopet smeje na vsa usta.
Čudni grajščaki morajo to biti, h kterim pridem, da vsako spremembo v svojem družinskem in domačem življenji zaupajo tacim ljudém, mislil je Kvas sam pri sebi.
“Ker je videti, da so ti povedali, da bo tak in tak človek prišel,” reče Lovre, “moram misliti, da si star znanec v gradu. Zató mi lehko poveš, kakova je gospodičina, gospa, gospod?”
“O prav lehko ti to povem,” odgovorí Mrtinek.
“Pa nočeš? Zakaj ne?”
“Ti nekaj rad poprašuješ,” odgovorí Spak. “Zató mi moraš dovoliti, da te še jaz eno reč vprašam. Kako sem ti kaj jaz všeč?”
Rekši je čudoviti človek Kvasa tako ostro pogledal s svojimi malimi svitlimi očmí, da je bilo mladenča skoro strah. Vendar na misel mu je prišlo njegovo smešno prašanje, pobesil je očí in s posiljenim smehom je odgovoril: “Prav dobro si mi všeč, prijatelj, zakaj pa ne?”
“No jaz ti bom povedal, da mi tudi ti dopadeš. Mislil boš morda, da je to pač vse eno, pa ni taka. Mrtinek Spak, deseti brat, in kakor bi se še lehko imenoval, bode ti še prav prišel v sili, zató ga le dobro poznaj. Zdaj ti bom pa povedal najprvo to, kar si prašal. Kakova je gospica? Da mlad človek, sosebno če še ni grd, da bi ga pes oblajal, kakor pravijo, da sem jaz, — rad pozvé za deklico pred ko za baburo, to je že stara reč. Z grajsko Manico se midva prav dobro pomeniva. Morda si že v mestih lepšo videl, ali pa ne. Gospod in gospa tudi nista napečna, pa to boš že še vse videl in skusil.”
“Ali si že ti dolgo tu v okolici?” praša Kvas.
“Kar mi je mati umrla,” reče Spak nekako zamolkleje pri tem vprašanji.
“Kje si pa domá? Kako je to, da po svetu ne hodiš, ker praviš, da si deseti brat?”
“Jaz sem doma, kjer so dobri ljudjé, kjer po mojem jeziku govoré. Nimam svojega zapečka, pa se ne pritožim zató. Če ne verjameš, da sem deseti, pa pusti. Misli, kolikor hočeš, pa malo govori, če nočeš, da se ti kaj ne zgodí. Zdaj pa molči od tega in kaj veselega govori. Jaz imam poskočne in vesele ljudi rad. Juheja, hopsasa!”
In kakor bi bil na enkrat ves drugi, poskoči od tal, zažene črevlje z rame daleč od sebe preč in letí zopet po nje. Kvas ni mogel razumeti vsega tega. “Človek mora biti malo prismojen,” mislil si je.
“Ali znaš peti, prijatelj škric!” praša ga Spak.
“Malo, pa zdaj ne pojem. Ti zapoj!”
Spak vzdigne glavo proti mesecu, odpre široka usta in hreščaje začne robato pesem:
“Stara baba Iskerca
Jedla sok iz piskerca,
Migala s suho bradó
Hčer zmerjála je takó:
Če boš v cerkvi ti na moško stran,
Kjer Mrtin stoji mi razcapán,
Tak obračala oči,
Če bo hodil na naš prag
Tebe gledat Mrtin Spak,
ha, ha! kaj ni lepa, pesem od mene, kaj?”
“To si sam zložil? No poj do konca! Tacih sem še malo slišal.”
“Le čakaj, prijatelj suknjač, to in nektero ti bom še zapel, če se bova lepo gledala na Slemenicah. Še srečo ti bom povedal, če hočeš precej nocoj. Samo to si izgovorim, da se mojih sovražnikov ogiblješ.”
“Kdo pa je tvoj sovražnik?”
“To boš izvedel, predno bo dva, tri dni. Na Slemenicah ga boš videl vsak dan.”
Prideta na travnik. Pri poti je stalo na samem košato lipovo drevo, ki je fantastično molilo svoje goste veje v tiho krasno mesečno noč. Na zapadu se je videla s hribca prijazna lučica izmed sadnega drevja, grajske strehe so se v mesečini svetile. Mladenča so zopet obšle prijetne in otožne misli vred, ko je zagledal svoje novo stanovanje pri tujih ljudéh.
“Tu pod lipo grajska Manica sedéva; tu sem jej srečo povedal,” pravi deseti brat.
“Saj nič ne veš,” odgovori mladeneč, “kako prihodnjost bom imel jaz?”
“Ti boš nekaj doživel tam gori, česar se ti še ni senjalo nikdar. Le dobro ogledaj grad, mesec sveti lepo, pomnil ga boš do smrti, pomnil boš tudi desetega brata, čeravno mu ne veruješ, do groba ga boš pomnil.”
Glas Spakov je bil pri teh besedah popolnoma različen od prejšnje govorice, nekako temen in strašán, tako da je mladenča malo osupnil. In ker se je ravno ta trenotek luna skrila začasno za oblak, prešinila ga je tembolj neka čudna čut; rajši bi bil že v gradu ko tu s tem pol norim človekom na samotnem polji. Da-si ravno kakor izobražen človek ni trohice verjel na vraže, obšla ga je vendar misel, da Mrtin Spak res kaj več vé, ko navadni ljudjé.
Lehko je misliti, da je kraj, kjer sedeva in sanjari lepa deklica, naj si bode tudi nam neznana, mikaven za mladenča, čegar “srce je prazno,” in samo hrepení po nečem, česar um ne vé vselej razložiti. Zatorej je Lovre, ko se je luna medtem zopet izza oblaka prikazala, pazljivo ogledal mesto okoli “grajske lipe.” Ozek pa dolg travnik se je raztezal po dolini. Razun lipe je rastlo samo še gosto vrbovo grmičje ob malem šumečem potoku, ki se je zvijal ravno mimo krasnega drevesa. Pod lipo, ktere deblo bi bila komaj dva moška obsegla, bila je okoli in okoli napravljena klopica in tla so bila razhojena, očiten dokaz, da je Spak resnico govoril rekši, da hodijo dostikrat le-sem grajska gospoda, sosebno pa Manica. Prijazna sprehajališča imam že, da bi le še vse drugo dobro bilo, mislil si je Lovre.
“Sitno je po noči priti; ali ne bi mogel tod v kaki krčmi prenočiti?” praša Lovre.
Ko odgovora ne dobi, obrne se nazaj in pogleda za Mrtinom. Nikjer ga ni bilo. Lovre si ni mogel razložiti, ni kam, ni zakaj, ni kedaj mu je izginil. Ostalo mu ni druzega na izbiranje, kakor po belo potresenem poti v grad jezditi, kterega je imel pred očmí.
Na Slemenice ga je peljala pot proti zadnjemu majhno navkreber. Grajsko poslopje je bilo precej prostorno, štirivoglato in v dva gorna (stropja). Da-si ravno je bilo zidano, kakor se je iz stavbe dalo soditi že v novejšem, to je ne v srednjem veku, poznalo se je vendar, da so stavitelji malo v mislih imeli take čase, v kterih je dobro, če se dom dá braniti. Zató je okrog in okrog spodnji del zida imel obliko male trdnjave in majhna jako zamrežena okna. Gosto sadno drevje je rastlo okrog in okrog gradú po hribcu; samo proti severju je bil svet nekaj bolj kamenít in gol. Zato so tam stali hlevi in druga gospodarska poslopja. Zadej se je svet naglo vzdigoval do strmega holma, na kterem je Kvas na hiter pogled zapazil rogovilasto zidovje, razsip stanovanja nekdanjih gospodov na Slemenicah.
Luč, ki je gorela v gradu od zdolej in v prvem nadstropji, prepričala je Kvasa, da še družina in gospoda ne spé.