Vi bi boljše briti
Kakor pak soditi
Znali,
Mali
Briči! hudiči!
A. Kančnik.
Kerjavelj je ves ta čas v veži sedel in nekov star koš zapletal z vitrami. Kesal se je, kesal kolikor se je mogel, da je tačas, ko je hišo delal, tako hentano debela hrastova vrata naredil, da se iz hiše venkaj nobena besedica ne sliši. Zakaj da se v hiši testament dela, tega je bil Kerjavelj tako zvesto prepričan, kakor da bo enkrat v nebesa prišel, kjer bomo samo dobro jedli in pili, če je to naš Kerjavelj pravo vedel. In volján je bil ob tej uri svetemu Petru obljubo storiti, da se bode tam gori v večnem zveličanji pol dne postil, da bi bil le zdaj slišal, komu misli Mrtinek Spak tiste tolarje in dvajsetice izročiti, ki je nekje ima zakopane in vragu v shrambo dane. Trikrat se mu je vitra utrgala, tako z jezo jo je nategoval, ko je videl, da se ne da ničesa slišati.
Začel je tedaj mož misliti, s čim bi se Kvasu, kedar pride iz hiše, tako prikupil, da bi zvedel, kako je testament narejen. Dolgo je prevdarjal, kaj bi mu dal. Na zadnje jo je menda pogodil, zakaj vrgel je koš od sebe in vesel mencal roko ob roko, klobuk nazaj pomeknil in usta razvlekel, kakor da bi se mu zdéhalo.
Kvas je prišel iz hiše.
“Počakite, počakite!” — vpil je Kerjavelj nad-nj, “Jaz vam bom eno latovico tacega kislega mleka posnel, kot kraški sir. Kozje je res, pa če se ena skorja prosenega kruha va-nj zadrobi, naredi se taka jed, da nikdar tega. In ko boste vi to jedli, bodeva se nekaj pogovorila.”
Kvasa ni bilo volja ukvarjati se s šemo, zató ni odgovoril ničesa in šel.
“Ti bleda voda ti!” — godrnja Kerjavelj — “ti srobot iz grmovja ti, dolgohlača ti! — Meni, da je cesar ali pa še kralj, če mu tisti suknjeni répec doli visi! Le molči, Bog ti bo eno priložil okoli ušes in še rad boš žrl kozje mleko. Pa tačas ti ga ne bom dal, ne! Naj bom pet let v vicah zato gorel, če ti ga bom dal!”
Lovre Kvas tega rohnenja ni slišal, nekoliko ker je bil že predaleč nekoliko, ker je Kerjavelj govoril bolj za svoja ušesa kot za ktera druga.
Solnce je bilo že visoko na nebu, ko je Lovre koračil domu. Vedel je, da so ga med tem na Slemenicah pogrešili. Vprašanju, kje se je tako dolgo mudil, ni se bilo nikakor mogoče ogniti. Če naravnost povem, da sem bil pri desetem bratu tako dolgo, bode se jim pač čudno zdelo — mislil si je. Vsega povedati ni smel. Izmisliti se kaj verjetnega, bilo je težavno in sitno.
Ko bi bil pisma, ktera mu je Mrtinek izročil, precej nesel gospodu Piškávu, kterega je zdaj poznal, zamudil bi se bil še dalje. Zató je sklenil najprvo iti na Slemenice in pozneje priliko dobiti, da se Mrtinkovega naročila iznebi.
Pustimo svojega junaka, naj premišlja, kar je danes slišal in videl ter poglejmo drugam, kako se zbirajo oblačice nad reveževo glavo, ki v zdanjem trenotku menj misli, kakor kedaj, da ga kaka nevarnost čaka.
Kake dve uri popred se je bila na Slemenicah zbrala druščina k zájutreku. Razun domačih so bili gostje prejšnjega dneva: stotnik, zdravnik Vencelj in hči njegova. Čudno se jim je zdelo, da ni Kvasa nikjer in ugibali so tako in tako, kam bi bil šel. Kmalu pak so moški zašli na drugo govorico o včerajšnjem lovu, o fajmoštrovem značaji in raznih malo imenitnih rečéh.
Manica je bila nekaj tiha ter je na več vprašanj svoje prijateljice tako odgovarjala, da je poslednja videla, da so njene misli drugod kakor pri pogovoru in je naposled obmolknila, premagavši skušnjavo nagajati jej, da se boji za nekoga, ki ga ni tukaj.
Zájutrek je bil že dokončan, ko stopi ces. sodnik iz okraja, gospod Mežón, v sobo. Spremljal ga je dolg, suhoten in na eno nogo malo šepast duh, ki mu ljudstvo pravi berič.
“Tako! Še le danes pridete na moje povabilo? To ni lepo, gospod sodnik. Ko bi bil vedel, da ste bili včeraj doma, maščeval bi se že kako, da mi niste česti skazali, — —”
“Sero venientibus ossa, — kostí so dobre zá-me” — prestriže hišnemu gospodarju besedo gospod sodnik Mežón, debeluhast, rudeč mož velicega nosú in kratko ostriženih las. — “Pa nekaj druzega vam moram naznaniti, zdi se mi, da še ne veste, da se je v vaši okolici strašno hudodejstvo zgodilo?”
Vsi so se začudili in prestrašili.
“Ali je kak poboj?” vpraša Vencelj.
“Skoro bi bil, ali pa morda se bo še naredil. Mogoče je, da bo umrl,” pravi sodnik.
“Kdo?” vprašalo je več glasov.
“Bližnji sosedje ste in ne veste nič! Jaz pa pridem danes prav po nevedoma sèm in na potu zvem, da je neki hudobnež sina tega starega gospoda s Poleska skoro do smrti potolkel.”
“Marijana?! — Ni mogoče, morda niste prav zvedeli. Sinoči je bil pri nas!” — pravi Vencelj.
“Marijana, pravim! Danes po noči se je to zgodilo. Da se ne motim, priča vam dovolj ta protokol. Bil sem zdaj na Polesku. Ne govori nič in stari, ki je nekaj zdravnika, kakor sodim, trdi, da tri dni ne sme izpraševan biti. Vendar sem jaz namenjen preiskavo koj začeti. Gospoda pak bom prosil, da mi bodo pomagali.”
Po tem naznanilu je Manica vstala. Strašna slutnja se je je polotila. Komaj je šla od mize proti vratom. Mati je to opazila in je hitela za njo ven.
“Z mojim učenikom, gospodom Kvasom, sta sinoči ostala v hosti. On je kesno prišel domú, vedel bo, v kteri kraj se je Marijan obrnil in če je bil še kdo pri njima,” djal je gospod Slemeniški.
“To denem v protokol. Dobro! Gospod Kvas je prva priča. Kje je, prosim, dajte ga poklicati,” reče sodnik.
Gospodar je odgovoril, da ga danes že celo jutro ni. Vsi so obmolknili.
Zdravnik Vencelj je rekel svoji hčeri, naj gre ven. Ravno tako gospodar svojemu mlademu sinu.
“Gospodje! ne zamerite,” — djal je sodnik Mežón — “ali ne veste, morda sta bila ta gospod Kvas in Poleščanov sin kaj navskriž, postavim kakor je to med mladimi ljudmi navada zarad kake deklice ali kaj? Jaz ne dolžim in ne mislim nič. Ali da je ta prigodek velike imenitnosti in da je moja dolžnost reč na tenko preiskati, to mi boste pritrdili. Zato samo vprašam in menim, da je govorjeno samo med nami.”
“Ravno nasproti vaši misli, gospod sodnik! — bila sta vedno prijatelja in jaz svojega učenika dobro poznam in vem, da kaj enacega ne more storiti. Vi ste se prenaglili,” djal je gospodar.
“Prijatelj! ti ne veš kako je,” — oglasi se Vencelj. — “Tudi jaz imam tega Kvasa rad, prav rad. Do te ure mu ne bi bil ni slabe misli prisodil in še zdaj upam, da je prazno, česar se bojim. Da je Marijan Kvasa sovražil ravno zarad kaj tacega, kar je gospod sodnik omenil, to vem za gotovo. Včeraj zjutraj mi je sam pravil.”
Sodnik se je vesel svojega ostroumja in pozabivši veliko resnost tega pogovora malo na smeh obrnil. Pa koj se je spomnil, da to ni lepo in djal je modro: “Dva razloga sem imel, da sem to vprašanje postavil, gospodje! Prvi razlog ali kakor smo včasi rekli “indicium,” bil je ta, ker je Kvas sinoči pozno domu prišel; drugi, da ga danes nikjer ni videti. Zdaj je pa čestiti gospod zdravnik še tretjega povedal. Preiskava se mora začeti.”
Zdajci je stric Dolef, ki se je bil še le zdaj zbudil, v sobo stopil in jel praviti novico, ktero so že vedeli. Ker je bil na mestu hudobnega djanja in še potlej v Polesku, zapisal je sodnik vse, kar je povedal. Sosebno važno se mu je zdelo, da je zvedel, kje se je vse to godilo, česar mu na Polesku niso bili povedali.
Odpravili so se vsi proti Skalam.
Tam na mestu so pregledali vsako potlačeno travo okrog tistega kraja, kjer je bilo pokrvavljeno.
Kri je bila videti na dveh krajih. Tudi boso nogo so na dveh krajih sledili.
To poslednje je nekoliko podrlo sodnikove razloge in “indicije,” po kterih je hotel Kvasa dolžiti.
Pridružil se je bil preiskovavcem kmet iz vasi. Ta je trdil, da je sinoči čul strel na tem mestu. Sodnik mu je ometal, rekši da laže, zakaj Marijan je udarjen ne obstreljen. Kmetič si iz spoštljivosti do gospoda ni upal svojeglavo trditi. Raji je verjel, da se mu je senjalo ali kaj tacega. Ko je pa malo po grmovji okrog hodil, našel je puško, ktero je bil prejšnji večer Kvas pri kamenu pozabil in Marijan potem po gošči zagnal.
Spoznali so Kvasovo puško in bila je izstreljena.
Sodnik je imel četrti in peti vzrok. Djal je, da mora Kvasa prijeti in v ječo odpeljati.
Drugi so molčali. Pet razlogov je govorilo zoper Kvasa, in samo eden, bosonoga stopinja, za njega.
Znano je, da če enkrat začnemo koga na sumu imeti, podpira ta sum vsaka najmanjša stvarca iz sedanjosti in prejšnjih časov. Tako je tudi gospod stotnik medpotoma proti gradu začel domišljati se, kaj se mu je vse o včerajšnjem Kvasovem obnašanji proti Marijanu in celi druščini čudno zdelo.
Med tem je bil Kvas prišel domu. Stara Urša, ki mu je zájutrek prinesla, pravila mu je, kaj se je zgodilo z Marijanom. Iz Mrtinkovih besed in po tem pripovedovanji je obsodil, kako je ta reč. Namenjen je bil koj v Polesek iti in prepričati se, ali je res tako hudo, kakor dekla pravi. Vsikakor pak je sklenil molčati in svojega ravno najdenega bratranca ne izdati.
Kam so gospodje šli, tega mu Urša ni vedela povedati.
Ravno je stopil iz veže, da bi šel na Polesek, ko ga srečajo sodnik, gospodar in drugi.
“Gospod Kvas!” — začel je sodnik s svojim najslovesnejšim glasom — “pojte z nami v grad nazaj, nekaj bomo govorili z vami.”
Ko so v sobo prišli, prijel ga je gospod Mežón za ramo in djal: “V imenu cesarske postave vas dam jaz tukaj ukleniti in greste z menoj!”
Kaj tacega Lovre pač ni pričakoval; zató je malo osupnil. To je sodnik opazil, namežikal je drugim in imel je šesti podpirajoči razlog ali indicij, da se ne moti. Koj pa je bil Kvas zopet miren in djal je: “Ali ne smem vedeti, zakaj me doleti ta čast, da moram uklenjen z vami?”
“Prosim, potrpite za odgovor,” — pravi sodnik. — “Če se mi vsi motimo, doboste popolno opravičenje. Za zdaj pa vsi dokazi proti vam govoré in jaz kakor sodnik moram svojo dolžnost storiti.”
“Tedaj storite svojo dolžnost!” reče Kvas.
“Ne, jaz vem, da je gospod Kvas tako nedolžen, kakor jaz,” — djal je stric Dolef. — “Samo recite, da z Marijanom niste imeli nič, in jaz vam bom verjel.”
Zdaj je Lovre vedel, česa ga dolžé. Moral je ali v ječo za nekaj časa iti in ljudém vero pustiti, da je on hudodelec ali pa izdati desetega brata. Pomislil je na Manico in skušnjava ga je obšla, da bi govoril. Saj Mrtinek bode prej umrl, predno bi mu sodnija mogla kaj, djalo mu je. In če umrje in Marijan umrje, ali ne bo sum na tebi ostal za vselej? Pa ne, to bi bilo nemožato!
“Ne bilo bi mi težko skazati vam, gospod sodnik, da me po krivem dolžite, ko bi hotel in smel govoriti. Grem z vami, saj se dolgo ne bom mudil, upam. Samo to vas prosim, da se gredoč oglasimo na Polesku. Jaz bi rad Marijana videl, kako mu je, in sicer imam še nekaj opravka, kteri me bo kakor upam opravičil,” reče Lovre.
Ugovora ni imel sodnik nobenega. Prosil je gospodarja, da bi šel nekaj časa ž njimi. Berič je pristopil in izvlekel železje, da bi Kvasa uklenil. Pa zdravnik Vencelj in drugi so po Kvasovem obnašanji in govorjenji že dvomili, da bi bil on kriv. Djali so, da železja tukaj treba ni. Sodnik jim je pritegnil s to pogodbo, da Kvas s pošteno besedo obljubi, da ne bo skušal ubegniti, kar je tudi obljubil.
Zdajci se vrata odpró in Manica stopi v sobo, bleda in objokanih oči. Kakor ne bi nikogar videla v sobi razen Kvasa, stopila je k njemu, položila roko njemu na ramo in djala: “Kaj ne, Lovre, da te ne poznajo, da tebi ni mogoče storiti kaj tacega. Če te ves svet obsodi, jaz te ne bom, samo reci, da ni res!”
Gospoda Benjamina je rudečica oblila.
“Dobro, deklica, dobro”! — reče poštenjak stric Dolef — “jaz tudi tako pravim.”
“Ni res! Skazalo se bo!” djal je Kvas in tudi on je zarudel, zakaj vedel je, da mu odsihdob, ko se je Manica tako očito izdala, ni več obstanka na Slemenicah. Rad bi jej bil v roko segel, rad bi jej se bil zahvalil, in rad bi bil tudi kako popravil, kar je napačnega naredila v prenaglem strahu. Pa pogledal je njenega očeta in preveril se je, da vse to ni mogoče.
“Verjamem ti! — Tebi bolj kot drugim!” — rekla je ter mu podala roko. — “Zdrav! pojdi, opraviči se in vrni se enkrat. Vse eno, če ves svet vé: ti ali nobeden!”
Lovre se jej je zahvalil z enim pogledom.
Oče njen, ki je do zdaj strmé stal kakor pribit, stopil je k njej ter jo prijel za pod pazduho. Jeze mu je lice gorelo.
“Kaj to pomenja? Hajdi, tukaj nimaš ničesa opraviti!”
Molčé je šla z očetom ven. V svoji sobi si je še le razjasnila, kaj se je zgodilo, in grenke solze so jej nekoliko olajšale težko srcé.
Kmalo potem je oddrdrala grajska kočija, v kteri so s Kvasom sedeli sodnik in grajski gospodar. Berič se je vsedel spredaj h kočijažu. Večkrat pak se je ozrl nazaj, kakor da bi se hotel prepričati, da vjetnik še sedi med dvema gospodoma.
Zbog poslednjega grajščaku in sodniku neprijetnega prizora, ni hotel ne ta niti oni kake govorice začeti. Najmenj pa je mogel govoriti Lovre. Molčé so se tako pripeljali do Poleska. Tu še le je grajščak stopivši z voza spregovoril in djal obrnivši se k Kvasu: “Gospod Kvas! jaz nočem dvomiti, da se boste opravičili in iz srca želim tega. Vendar, če kaj mislite, boste sami sprevideli, da se v mojo hišo ne morete več vrniti po tem, kar sem žalibog ravno zdaj doživel in videl. Očitati vam nočem ničesa. Mlad človek ne pomisli, kaj počenja. Jaz sem bil do poslednjega trenotka z vami zadovoljen, prav zadovoljen in res mi je žal, da ste se spozabili. Vem, da je moja hči tudi sama kriva, morda toliko ko vi. Zató se razideva kot prijatelja in želim vam vso srečo po svetu. Tudi me bo veselilo, če se v poznejih letih, ko bo ta reč na oba kraja pozabljena, oglasite pri nas, zdaj kmalo pa ne. Vaše obnašanje in vaš značaj mi je všeč. Vendar po premisliku boste lehko našli vzroke mojega ravnanja. Kar imava še skupaj, pošljem vam, kedar in kamor hočete. Z Bogom, dobro se imejte, zdaj grem jaz domu.”
S solznim očesom je stisnil Kvas roko, ki mu jo je grajščak podal. Hotel mu je odgovoriti, pa beseda mu je ostala v grlu in ko se je zavedel, bil je mož že odšel.