On, ki je sam bil ljubi moj,
On, ki je pravi oče tvoj,
Šel je po sveti, Bog vé kam,
Tebe in mene ga je sram!
Prešern.
“Že je tega nekaj let — tebe in mene še ni bilo — ko je v poglavno mesto naše dežele prišel mlad doktor zdravnik; imenoval se je Peter Kaves. Ni mi treba praviti, da je bil to tvoj stric. Zakaj je svoje rodovinsko ime spremenil, tega ne vem. Mislim, da mu ni bilo všeč in hotel se je bolj učenega napraviti.
Hitro je bil znan po mestu kakor najbolji svojega poklica. Imeli so ga za najbolj učenega in res je ozdravljal ljudi, ki so imeli take hromote, da že zdravja niso več upali. Tako se je raznesel glas o njem tudi po okrožji.
Nekega dne je dobil povabilo, naj pride v grajščino, ki je bila kake tri ure od mesta proč. Ob enem se mu je s prošnjo vred poslal voz. Ker je ravno utegnil, šel je še tisto uro. Plemenitaš Strug — tudi ime smem povedati, ker je ta rodovina do današnjega dne že vsa pomrla. — Strug ga je prijazno sprejel in mu naznanil, da je njegova stričnica, bratova hči, ktero pa kakor za lastno ima in ljubi, že več časa na očéh bolna. Tudi mu je tako povedal, da je doktor lehko umel, da ne gleda za noben, še tako velik denar, če se le deklica ozdravi.
Doktor Kaves je bil denarja lakomen. To je bila njegova največa strast. Za to je storil vse, kakor bom še povedal.
Ker je doktor videl, da bo tukaj plača jako dobra, djal je ugledavši bolne dekličine oči, da mora nekaj dni opazovati, od kod bolezen izvira. Grajščak je bil tega vesel in mu je zatrdil, da če se za nekaj dni v gradu ustanovi, bode se dobro imel kakor bi bil doma.
Majdalena Strugova je bila stara tačas kacih devetnajst let. Lepa ni bila po obrazu, pa imela je lepo dušo, srcé dobro, ah! najbolje srce, kar sem jaz ljudi poznal.
Doktor Peter Kaves se je na gradu seznanil bolj na tenko z grajščakom in njegovo stričnico. Bog mu je bil dal dober jezik, dar, kterega ne dobi vsak, po kterem se pa vendar vsak sodi. Govoril je doktor v tej mali druščini o tej in oni reči, vse pa je znal govoriti lepo in dobro. Tako se je prikupil grajščaku in moji ma — — moji materi —, saj ti moram povedati, da je Majdalena Strug moja mati. Seznanil se je Kaves pa tudi z druzimi rečmi na gradu, tako na priliko je na tenko zvedel, kako veliko je premoženje Strugovo. Tudi je zvedel, da bo po stricu dobila vse Majdalena.
On je bil lakomnež. Koj je sprevidil, da ne bi bilo težko Strugovo premoženje priženiti. On je bil lepe vnanje postave in zaupal je tudi veliko svoji zgovornosti.
Res se ni motil. Moja mati je verjela prilizljivim lepim besedam mladega doktorja. Revica je mislila, da je ves svet tak ko ona, da ne zna goljufati, legati in krivo prisegati!
Moja mati ga je ljubila v resnici in z vsem srcem. Tudi on je djal in kazal, da jo ljubi tako in tako. Ona je premalo poznala ljudi in svet, da bi bila ločila hinavščino in pravo misel.
Ko se je doktor tako preveril, da mu na eni strani ni nobene ovire, potipal je na lehko še na drugi, da bi zvedel, kako njen stric misli, varoval se pa naravnost vprašati in povedati, da ravno on namerava dobiti bogato Strugovo. Ali tukaj je zvedel, da stric nikakor ni namenjen s svojo deklico tako nizko sesti, da bi jo dal temu ali onemu, ki nima ni gotovega premoženja niti vsaj njemu enacega imena. Vendar ni obupal. Plemenitaš je bil star. Dolgo ni mogel živeti. Čez pet let pak je bila deklica zadosti stara, da se je lehko sama odločila. Tako je sklenil čakati, kaj pride.
Oko je bilo ozdravljeno in doktor je moral zopet v mesto. Plemenitašu se je bil znal toliko prikupiti, da ga je pri odhodu vabil, naj pride večkrat v njegovo hišo. Sicer pa je imel tudi po zimi priliko govoriti z mojo materjo, ko je s stricem prihajala v mesto.
Tako jo je tri leta slepil s svojo ljubeznijo, ki je bila to se ve samo navidezna. Vse to zarad bogastva!
Moja mati je bila dve in dvajset let stara. Ženini so se jeli oglašati. Marsikteri med njimi je morda iz ravno tako nepoštenih razlogov snubil, kakor Kaves. Vendar vem, da bi bil najslabeji med njimi bolji od doktorja. Pa moja mati je vero imela, da boljega in blažega nima vesoljni svet. Zató se ni udala v stričevo voljo, ki je, že slaboten in postaren, želel, da bi se možila pred njegovo smrtjo in jej je zdaj tega zdaj onega izmed tistih nasvetoval, ki so mu bili po godu.
Stric je bil že nevoljen in je protil tako in tako.
To je doktor vse zvedel. Ker se je bal, da ne bi mu spodletelo, česar je čakal že tri leta, da bi namreč stric moje matere ne prisilil kterega druzega vzeti, sklenil je kaj tacega nemogoče storiti. To kar je malopridnež naredil, zgodi se v naši deželi težko še kedaj. Pregovarjal je mojo mater, da bi se na tihem ž njim poročila. Mati moja je bila preveč vestna ženska, da bi se bila temu koj udala.
Ko je razvidel, da sam ne opravi ničesa, dobil je za denar nekega malopridnega duhovna, ki ni hotel poznati svetosti svojega stanú in je bil zarad tega po viši duhovski oblasti od službe odstavljen zarad več pregreškov, ki so vsi izvirali iz pijanstva. Ta je moji materi skazoval, da tako djanje v teh okoliščinah ne bi bilo niti zoper cerkveni niti zoper deželski zakon, če se le poroka čez nekaj let očito razglasi ali na videz ponovi pred svetom. Ker je doktor to obetal, privolila je moja mati in omenjeni duhovnik ju je poročil.
Pač se je moja mati kesala in grenke solze točila, ko je bilo to končano. Nekaj jej je menda v srcu djalo, da ta reč ne more srečnega konca doseči. Tudi se jej je koj zdelo, da se je doktor, poprej ves ljubeznjiv in prijazen, po poroki vidno spremenil. Pa revica je molila in Boga prosila, da bi vse na dobro obrnil in molitev jej je dajala upanje. Upanje! — upanje! Neumnost! —
Od strani je slišala, da doktor Kaves, o kterem ni živ krst vedel, da je njen zakonski mož — da ta doktor Kaves ne živi posebno v strahu božjem in pošteni čednosti, kar se ženstva tiče. — O zakaj ni tega pred slišala! — In vendar tudi zdaj ni verjela, ni mogla verjeti! — Ko sta se sešla, kar pa je malokdaj bilo, vprašala ga je, ali je to res ali ne. On je sicer tajil, pa ne veliko. In ko se je začela bridko jokati, pustil jo je in šel. “Neumnica!” to je bila vsa tolažba vse opravičevanje!
V enem pogovoru jima je govorica prišla na sv. vero in na Boga. Iz nekaj besedi, ktere je govoril, razvidelo se jej je, da nima nobene vere. Ko se je s strahom od njega obrnila, roki sklenila in zavpila: “Jezus! kaj bo s teboj!” zasmejal se je zaničljivo, vstal in šel pozdravivši jo z lepo besedo: “Ti si neumna!”
In vendar ga je rada imela. Molila je za-nj, molila je tačas in še potlej v drugačnih časih, in še jaz sem moral ž njo moliti za-nj!
Kacih šest mesecev po oni nesrečni poroki je stric moje matere zbolel. Naredil je testament. Moja mati ga je ljubila kakor očeta, ker jej je vest vedno očitala, da se je zeló pregrešila v poslednjem času zoper njega, stregla mu je še z večo nevtrudnostjo noč in dan.
Doktor Kaves je bil poklican k staremu gospodu. Do tega je imel stari največe zaupanje. Mislil je, da je to njegov prijatelj, da ga bo on še smrti otel, če ga bode le kdo. Kako strahovito se motimo na tem svetu!
Moja mati je doktorja, predno je bolnika videl, na stran poklicala ter ga je s sklenjenimi rokami prosila: “Peter, ljubi Peter! Skrbi z vso svojo vednostjo, da boš strica ozdravil. On je moj dobrotnik in bode tvoj. Bog naju varuj pregrešne želje, da bi umrl! Temuč jaz rada čakam še deset, dvajset let, da so le stric živi in zdravi!”
“Skrbel bom!” — djal je on.
Dal mu je nekega črnega zdravila. Polovico je bolnik v dveh dneh popil, tretji dan je umrl. Tačas moja mati ni slutila nič hudega. Pozneje pak je v svojih burnih dnevih govorila, da je Kaves stricu zavdal. Skazati mu ne morem! Enkrat sem mu to omenil in na obrazu sem bral, kakor bi bilo res! Bog bo sodnik! Naj bo milostljiv!
Sodnija je po stričevi smrti vzela testament in premoženje v svoje varstvo. Majdalena Strug je bila imenovana v poslednjem stričevem sporočilu za edinega dediča. Doktor Kaves je mislil, da je na koncu svojega namena.
Pa Bog je drugače obrnil.
Skazalo se je, da plemenitaš Strug, moje matere stric, vprek svojemu bogastvu ni nič lastnega premoženja imel. Vse je bil namreč podedoval po neki teti. Ta pak je imela sina, za kterega se ob smrti materini ni vedelo, kje je, in so ga sorodniki za mrtvega razznanili.
Leto pred stričevo smrtjo je bil z daljnega prišel v svojo domovino nazaj. Ker pa je videl, da je stric že na koncu svojega življenja, ni hotel precej svoje pravice tirjati. Zdaj pa po Strugovi smrti se je očitno oglasil in skazal. Testament je bil ovržen, Majdalena ni imela nič, razen zapuščine svojega očeta, ktera pak ni bila veliko veča, ko dota vsake bolje kmečke hčeri.
Pravda, ktero je moja mati po priganjanji doktorjevem začela, iztekla se je na njeno izgubo prav v kratkem času, ker je bilo vse očito po zakonu.
Zdaj še le je prišlo moji materi spoznanje, popolno pa strašno spoznanje!
Ko je doktorja, ki se je je odslej čisto ogibal, poiskala in ga opomnila, naj se sklenjena zveza razznani, ko mu je povedala, da bom jaz prišel v kratkem času na svet, kot sad te zveze: tačas se jej je pokazal pravi doktor Kaves.
“Jaz te zdaj ne poznam! Beračice ne maram, sosebno grdé ne!” To so bile zadnje besede, ki je je ž njo govoril. Ta skušnja je bila pač podučilna, ali draga moja mati bi bila skoro življenje dala za njo. Morda bi bilo bolje!
Ko je ozdravela na vročinski bolezni, pokazala se je druga bolezen, blaznost. Razum in zdravje na duhu se jej je za nekaj časa povrnilo, ko sem se jaz rodil. Pa ne dolgo potem in zopet se je je lotilo. In vse njeno življenje se je menjávalo zdravje in blaznost.
Pač je imela dokaze sklenjenega zakona z doktorjem Kavesom v roci. Pa tožiti ga ne bi bila hotela, — ljubila ga je še zdaj, nevredneža; in ko bi ga bila hotela tožiti, ne bi bilo več mogoče, zakaj Kaves se je kaj tacega bal in šel iz dežele tačas, ko je moja mati pri tujih ljudeh in na pol mrtva ležala. Kam je šel, ni nihče vedel.
Od kraja je stanovala moja mati v mestu. Kmalu pak je sprevidela, da v mestu njeno malo premoženje ne bi dolgo trpelo. Preselila se je z menoj na kmete. Sorodnik, ki je bil namesto nje podedoval Strugovo grajščino, ponujal jej je svojo pomoč. Pa ničesa ni hotela vzeti.
Jaz sem jej bil edino veselje. Brez mene ni bila nikjer, ni delala ničesa. Le enkrat se spominjam, ko je bila zopet temna senca prevzela jej um in pamet, in sem jaz deček štirih let jokaje gledal čuden njen obraz ter poslušal nenavadne nekaj divje besede svoje ljube matere in si v smrtnem strahu nisem tega mogel razložiti: tačas se spominjam, da me je pehnila od sebe in djala: “Proč ti si njegov!” Pa koj v tistem hipu se jej je um povrnil, stisnila me je k sebi in djala: “Ni res, moj, moj!” Ko bi sto let živel, tega ne bi mogel pozabiti.
Ko sem nekoliko odrasel, učila me je brati in pisati sama. Sicer pa mi je vedno pripovedovala, da bom študiral, da bom učen mož. Meni to ni dopadalo. Raji sem letal okrog po hosti in polji, nego sedel pri bukvah. Sicer pa je mati moja nevedé jemala mi veselje do učenja in mi cepila kali tacega brezpridnega življenja, kakor sem ga res imel. To pa je bilo posebno tačas, ko se jej je bolezen vračevala in mi je, ne vedé kaj govori, pravila vse, kar sem jaz tebi povedal in še več, vse bolj na tenko. Tako sem se, da-si vem, da mati ni nikdar tega hotela, navdal sovraštva do tistega moža, ki mi je življenje dal, ki je pa materi tako neusmiljeno srečo podrl in pokopal. Že kot mlad fantè sem si ga želel dobiti, da bi tako ravnal ž njim, kakor je on z materjo. Le z nevoljo in da bi matere ne žalil, molil sem zvečer ž njo vred “za časno in večno srečo očetovo.”
Kolikor je bila moja mati starša, toliko bolj poredkoma jo je obiskovala bolezen. Zadnje leto sem jo še le potem spoznal, kedar jo je razumnost zapustila, da je postala zgovorneja in mi pravila o mojem očetu, kterega sicer ni v misel jemala.
“Ti boš učen, ko on!” — govorila mi je ob tacih prilikah. — “Ti boš znal govoriti, še sladkeje ko on! — Legati in goljufati se boš naučil in, o! — še zavdajati, strupe poznavati, vsega se boš naučil, ko tvoj oče. — Pa ne smeš skušati, kar boš znal, greh je to! On je greh storil! — grehov veliko. Ti boš drugačen, ne boš podoben očetu. On ni imel srca ni ljubezni!”
Tako mi je govorila. Meni se je šola pristudila. Mislil sem, da so vsi učeni tistemu enaki, ki ga mati oče imenuje.
Štirnajst let sem bil star, ko me pošlje v mesto, da bi v šolo hodil. Od nje sem se bil precej naučil, tako da bi bil lehko izhajal.
Svoje premoženje je posodila moja mati kmetu, pri kterem sva stanovala in živela. Tačas je bilo že še toliko, da bi se bil jaz lehko nekaj let vzdržal. Za pozneje, ko bi bil stareji pak je imela mati namen, poprositi svojega sorodnika za pomoč, ktero jej je bil pred nekaj leti ponujal.
Toda ni je bilo treba.
Komaj je mati s solznimi očmi v mestu od mene slovo vzela naročevaje mi, naj bom priden in odšla od mene, ko sem jaz sprevidel, da sem preveč nje navajen, kakor da bi se mogel tujim ljudem privaditi. Komaj je bilo en teden, že sem bil na potu domú — ali ker pravega doma nisem imel, bolj prav — k svoji materi. Našel sem, da je ona taka ko jaz, da je jokala noč in dan za menoj. Vesela me je bila, ko sem prišel in karala me je ob enem. Prosila me je, naj grem nazaj in videlo se je, kako rada bi imela, da bi ostal pri njej.
Naredila sva, da bom še eno leto odložil šolo, da se bom pridno učil od nje vsega, kar je mogoče, prihodnje leto pak bom šel za stalno in za gotovo nazaj v mesto.
Ali tega prihodnjega leta ni doživela. Jaz sem mislil, da jo bom zmerom imel. Ah! ko bi jo še enkrat, le enkrat videl na tej zemlji, po kolenih bi šel do konca svetá!”
Do sem je Mrtinek mirno pravil, le včasi se mu je poznalo, da mu spomin te ali one reči čutila zbuja, ktera težko kroti. Tù pak je na enkrat obmolknil, nekaj časa ni trenil z nobeno gubo na obrazu, potem pa mu je debela solza pritekla iz očesa in zjokal se je kakor otrok.
Tudi Lovre je bil ginjen. Domislil se je svojih roditeljev in vprašanje mu je prišlo: Ali si ti tako spoštoval svojo mater, kakor ta spoštuje njen spomin? Koliko globokejo nežnejo čut ima ta človek, kterega bi bil marsikak izobraženec zaničljivo kakor siroveža po strani pogledal in obsodil, da blažega čutila, kakor je imajo živali, niti zmožen ni!
“Še tisto zimo je moja mati nevarno zbolela — pravil je Mrtinek dalje. — Predno sem vedel ali je mogoče ali ne, videl sem jo mrtvo ležati. In ko bi z neba na zemljo padel, bil sem sam, brez sorodnikov, brez prijateljev!
Na smrtni postelji mi je izročila svoja pisma in spričala. Ž njimi mi je rekla poiskati in skazati se svojemu očetu, tvojemu stricu. Kedar boš v veliki sili, poišči ga, tako mi je naročala, povedi mu, da ga prosim, naj tebi popravi, kar je meni hudega storil; povedi mu tudi, da mu iz srca odpustim.
Tega poslednjega mu nisem nikdar povedal. Prosim tedaj tebe, moj bratranec! — pa morda te je sram, da te tako imenujem?”
Kvas ni mogel odgovoriti. Podal mu je roko, ktero je Mrtinek smehljaje se prijel in stisnil, rekoč: “Bratranec! ko si pred precej veliko dnevi vprvič prišel v ta kraj, prorokoval sem ti, da me boš pomnil. Tačas sem to drugače mislil, zakaj čeravno sem mislil, da si mi morda po njem nekaj v rodu, nisem vedel, da si bratranec moj, in kar je še več vredno, bratranec dobrega srca. Pozabil pa nisem, kaj sem obljubil. Pa kaj sem te že hotel prositi? Že vem! Povedi mu ti, da mu je moja mati na smrtni postelji odpustila, povedi precej zdaj, ko mu boš pisma izročal, ktera sem ti dal.”
“Gospod Piškáv je tvoj oče?” — vpraša strmé Kvas.
“In tvoj stric! — Piškáv se imenuje. Menda mu je bilo ime Kaves zoperno in prekrstil se je, kar se je tukaj naselil.
Ker sem ti že toliko povedal moram do kraja povedati.
Po materini smrti bi bil imel jaz v mesto oditi zopet v šolo. Ali ni mi bilo mar naučiti se kaj več. Umrl bi bil najraji, zakaj nisem vedel, ali imam kaj opraviti na tem svetu ali nimam. Le ena misel mi je vedno in vedno prihajala, namreč ko bi njega dobil, ki je mojo mater tako ponižal in prevaral, in storil, da je meni zamrla zgodaj prezgodaj, kako bi ga hotel pestiti, kako bi mu hotel hudo vest zbujati! To je zoper natoro, zakaj oče je oče, pa jaz sem imel svojo strast in ustrezal sem jej!
Kmalu sem videl, da me ljudjé težko gledajo, pri kterih sem bil. Zapazivši to nisem prašal, koliko imam še materinega denarja dobiti ali kaj druzega, temuč navezal sem culo ter sem šel. Kam grem, tega nisem vedel. Tako se začne moje desetobratovanje.
Ti boš morda vprašal, kako je to, da sem ravno ljudsko vero na desete brate na svojo korist obrnil in brez posla živel.
To vprašanje sem si dostikrat sam postavil, zakaj sem tako začel, pa sam ne vem, če znam pravi odgovor ali ne. Od začetka sem hodil od kraja do kraja. Jesti sem povsod dobil, da še prosil nisem; več nisem potreboval. Moja mati je včasi norela, kakor sem ti pravil, tudi že tačas, ko še jaz nisem bil na svet prišel. Kmalu po njeni smrti, ko sem začel tako čudno živeti, čutil sem včasi tudi jaz, da sem njen sin. Včasi mi je čudno vrelo in kipelo po glavi; imel sem tačas nagnjenje do burne veselosti in sem govoril, da dostikrat skoro nisem vedel kaj. Tako so ljudjé sami začeli ugibati, da sem deseti brat. Meni je nekako dopadalo in navadil sem se.
V poslednjem času, kar me ti poznaš, in že tudi pred precej dolgo, nisem več čutil tistega vretja v glavi. Vse, kar si videl ti na meni, bila je navada. Dostikrat je bila moja veselost samo odeja. Tukaj v srcu sem jaz drugače čutil in mislil.
Ta pisma sem nosil s seboj, kakor spomin svoje matere. Očeta iskati mi ni bilo mar. Da sem ga našel, to se je prav naključilo. To je bilo tako:
V ta kraj sem prav rad zahajal, ker so mi bili ljudjé po volji. Ta gospod Piškáv se je bil naselil že pred nekaj leti. Večkrat sem ga ogledoval, da nisem vedel zakaj. Nekega popoldne sem na jarku sedel pri hosti in sem prebiral razna pisma, ki je je mati od doktorja Kavesa imela. Mimo mene je on prišel, in da-si ne ogovarja nikogar sicer, zdelo se mu je menda čudno, da tak človek bere, ko sem jaz. Vpraša me, kaj imam, in ker mi je bilo ravno po nevedoma neko pismo padlo na tla, pobere ga in ga pogleda. Bilo je pismo doktorjevo moji materi, ko še nista bila poročena. Ne vem, kako je to, vsacemu druzemu človeku bi bil list iz rok izpulil, njemu ga nisem. Komaj je popir pogledal, spremetale so ga barve, čudno me je pogledal in vprašal:
Kje si to dobil, človek?!
Zakaj tako vpraša, zakaj je prebledel? mislil sem in na enkrat se mi je posvetilo; zdelo se mi je, da je meni majheno podoben, nihče ni vedel kdo, niti kaj je! Nihče drugi ne more biti! In rekel sem:
Doktor Kaves, dajte pismo nazaj!
Kako veš ti moje — —?
Ime? — O to je lehko! Kako ne bi sin Majdalene Strugove vedel imena tistega moža, ki ga je v življenje spravil! — djal sem jaz.
Tako sem njega spoznal in on mene. Od tistega časa sem mu bil kakor slaba vest. Zbadal sem ga, kjer sem ga dobil. Gluh sem se naredil za vse, kar me je on prosil. Spoznal sem, da to ni prav, pa drugače sem mislil, da ne morem delati.
Še menj je bilo prav, da sem njegovega sina Marijana sovražil, ki ga ima menda iz kacega druzega zakona. Zató me je Bog kaznoval sinoči.”
Dalje deseti brat ni mogel govoriti. Zakašljal je in kri mu je šla skozi usta. Lovre mu je pomagal, da se je vsedel.
“Le pojdi, bratranec! — Rad bi bil zdaj sam. — Po duhovna bom poslal, da poravnam posvetnosti! — Reci mojemu očetu, naj pride k meni! — Pozvedi, če sem Marijana zelo poškodoval. — Bog ne daj! — V jezi in brez premisleka se je zgodilo!”
Lovre mu obljubi, da bo vse opravil, zdravnika poslal in popoldne zopet prišel. Potem odide.