Tje v kamro, tje v kamro
Že sije prebeli dan,
Pomenek, pogovor
Še ni dokončan.
Narodna pesem.
Ko je deseti brat začutil, da je Kerjavelj s Kvasom v hišo stopil, obrnil se je od stene. Videlo se je, da mu vsako gibanje veliko težave in bolečine dela. Lovre je obstrmel, ko je videl, kako zeló se je Mrtinek od sinoči spremenil. Z rujavega lica je bila kri zginila in vseh tistih značajnih prog ni bilo po obrazu.
“Ali ste prišli? Prav je, da ste prišli. Kerjavelj! primekni gospodu tisti panj, naj se vsede,” pravi deseti brat.
Lovre je zapazil, da se Mrtinku ni samo način govorjenja sploh (poprej ga je, kakor skora vse ljudi, tikal) temuč tudi glas spremenil.
“Kerjavelj! idi ven, midva imava svoje pomenke,” pravi Mrtin na dalje.
Da-si ne posebno rad, pobral se je hišni gospodar Kerjavelj vendar iz hiše, poprej pak je pol skrivaj namežikal Kvasu in djal: “Kaj sem pravil, da bo testament!”
“Mrtin,” reče Lovre, “jaz vidim, da si zeló bolán; pošlji po zdravnika. Če ti kaj manjka, nič ne skrbi, bode se že dobilo. Zdravje je draga reč, pa nikdar predraga.”
“Za take ljudí ko ste vi, za-me ne! Meni noben zdravnik ne pomaga. Moje ure so se stekle.”
“Te misli ne smeš imeti. Ti si nisi dal sam življenja, tedaj nisi gospodar svoj in ne veš, doklej imaš živeti. Kaj ne da privoliš, da pošljem po Venclja. Na Slemenicah je zdaj, koj bo tukaj,” pravi Lovre.
“Če povem, da imam svinec v sebi, mislim da boš tiho — prosim ne zameri, da te tičem in govorim kakor v dnevih svoje neumnosti. Jaz že vem, zakaj te tičem.”
“Svinec?” vprašal je Lovre.
“Cel strel! pa ne vprašaj dalje, odgovora ne boš dobil. Kar sem steknil, to je zasluženo. Rad grem gori k svoji materi. Upam, da mi bo Bog milostljiv,” pravi Mrtinek.
“Ali bi ti ne bilo veliko tolažbe, ko bi po duhovnika poslal?”
“To bom že oskrbel,” pravi Mrtinek. — “Tebe bom pa nekaj druzega prosil. Veliko ljudi je, ki so me radi videli in marsikoga sem tudi jaz rad imel, zaupal pa nisem nikomur. Tebe bi bil lehko sovražil zavoljo tvojega imena in rodú, ki me na nekoga domišlja. Toda ko sem te vprvič videl, spoznal sem te, da nisi še drugemu svetu podoben, vzlasti pa enemu človeku ne, ki ti je v rodu, kterega sem pa jaz sovražil žive dni, Bog mi odpusti ta greh! Zató sem te rad imel in zató sem te prosil, da si prišel zdaj k meni, ko mi je treba človeka, kteremu moram nekaj zaupati. Ali smem tebi?”
“Če ti jaz morem kaj storiti, storim ti z veseljem. Vendar če imaš kaj posebnega povedati, premisli, komu poveš. Jaz sem ti še skoro na pol tujec.”
“To ni res! Ti si med dvema eden, ki ni verjel, da sem jaz to, kar sem bil na videz. Eden je vedel, ti si pa mislil. Rad bi šel s svetá, da bi to med vama ostalo. — Posezi tù v zglavje!”
Lovre poseže v zglavje in dobí nekaj v ruto zavitih, listin. Mrtinek se stegne in je vzame v roke, nekoliko razvije, oko se mu zasveti in poljubi je: “Prijatelj! samo ena duša je bila na širocem svetu, ki je mene ljubila, kakor bolj ne more, in to je bila — moja mati. Ona je te črke pisala. Smrt imajo v sebi, zakaj enega človeka lehko pogubé. In vendar je je pisala ljubezen, ljubezen do sina!”
Pri teh besedah desetega brata je Lovre videl, da se mu je solza utrnila z očesa.
“Ali tvoja mati še živi?” vpraša Mrtinek.
“Še,” odgovori Lovre.
“Kaj pa oče?”
“Tudi oče še živé.”
“Ali pa ti ljubiš tudi svojega očeta?” pravi deseti brat. — “Da gotovo ga ljubiš. Srečen človek si, zakaj nobena reč ne žge in ne peče bolj človeka, kakor če ima očeta in ga mora sovražiti.”
“Mrtin! ti si zelo bolan, nikar svojega zdravja še bolj ne kvari s tem, da si enake reči domišljaš,” djal je Lovre.
“Domišljaš? Vprašam te, prijatelj, ali si je treba domišljati, če je človek vse življenje take misli in skušnje imel. Ti boš djal, da tacega ni, pa pogledi ga, ki pred teboj leži in videl boš tacega človeka. — Zdi se mi, da sem ti več povedal, kakor sem bil namenjen. Tukaj vzemi to pisanje in nesi ga na Polesek. Tam poišči starega gospodarja in daj mu vse to. Reci mu, da sem ga pred svojo smrtjo prosil, naj mi odpusti. Tam gori bom ž njo vred — tako mu povedi — prosil Boga, da mu bo tudi on odpustil. Pa zarotim te na tvoje poštenje in na ljubezen do matere, ktera te je rodila in te s trudom, skrbjó in potrpljivostjo odgojila, pomni, da ne pokažeš te reči živemu človeku, razun njemu. Tudi sam je ne smeš pogledati.”
Lovre je mislil že šop spraviti, ko se je Mrtinek še v drugo stegnil in rekel: “Daj, še enkrat daj edini žalostni spomin moje matere. Kedar sem imel to-le v roci, spomnil sem se nje, kako je na smrtni postelji slovo od mene jemala z jokom in težkim srcem. Tačas sem zaprisegel, da se bom maščeval. Da se nisem zahvaliti se imam samo njej, njenemu dobremu srcu. Deseti brat bi bil lehko premožen mož, ali zarad nje ni hotel biti, ki je v revščini in nadlogi živela.”
Vse, kar je Lovre danes slišal in videl, vse to se mu je tako čudno in posebno zdelo, da vsega ni mogel razmotati. Pač že prej ni veroval, da bi bil Mrtinek v istini deseti brat z vsemi lastnostmi, ktere mu je kakor tacemu ljudstvo prisojalo in ktere si je sam tako dobro prisvojal. Ali zraven vsega tega ni nikdar mislil, da bi bil ta človek kaj več kakor bistroglav in lokáv mož, ki je znal morda nekaj iz samopridnosti ali pa iz posebnega veselja vlastito in čudovito živeti ter radoverne ljudi varati. Da-si bi mu bilo ta ali uni prigodek, kedajšnje Mrtinkovo govorjenje in vedenje lehko misel zbudilo, ktere se je ta dan prepričal, vendar ni prišel do tega, bodi-si da mu ni bilo mar ali pa da je z lastnimi rečmí imel prevdarka dovolj. Nehoté mu je tedaj vstala človeštvu sploh znana slabost zvedavosti in pozabljivši, da je deseti brat bolan, djal je: “Mrtinek! do danes te nisem poznal na tanko. Iz tega pak, kar si zdaj govoril, posnamem, da si drugačno življenje preživel, kakor sem jaz mislil. Za vse to te ne vprašam, že veš, zakaj si reč zakrival. Samo to bi rad vedel, ali ti je resnica, kar si prej djal, da bi namreč mene lehko sovražil zarad mojega imena in rodú.”
“Ti si Kvas” — odgovorí Mrtinek — “Kvas se pa lehko spremení v besedo Kaves. Ti si iz kraja doma, kjer je neki Kaves doma.”
“Na imenu in domu pač ni nič ležeče, Mrtinek!”
“Vem da ne, prijatelj, vem da ne, če je človek pošten in dober, ostane pošten in časti vreden, naj ima kazno ali nekazno ime. Po imenu in po licu jaz ne sodim ljudi. Pa to pravijo ljudjé, da na lesniki jabelko ne zraste.”
“Po tem tacem ti je kdo iz moje rodovine kaj žalega storil?”
“Meni ne, meni ne!” odgovorí deseti brat ter na enkrat nekaj bolj resen postane. Lovre je mislil, da mu njegovo vpraševanje ni ljubo, zató je obmolknil. Ko tudi Mrtinek nekaj trenutkov ne reče nobene besede, vstane Kvas in pravi: “To pisanje bom že izročil, kakor želiš, ne skrbi. Sicer pa bo prišel zdravnik k tebi, če dovoliš ali ne dovoliš.”
Mrtin je med tem v okajeni leseni strop gledal in ni poslušal, kaj pravi Lovre. Še le ko je ta mislil oditi, poklical ga je nazaj in djal: “Vsedi se na panj nazaj!”
Lovre se je domislil, da ne utegne muditi se, da ga bodo v gradu pogrešali, vendar se ni mogel izgovarjati. Nekaj mu je djalo, da naj ostane in vstreže možu, kteri je imel pač nekaj zanimljivosti za-nj, da-si do današnjega dne ne več, kot toliko, kakor mika vsak original mislečega človeka, ki hoče poznavati čudno koderčijo tega sveta, v kterem je on sam en del, čeravno neznanljivo manjši, kakor si v svojem egojizmu včasih domišlja.
“Od kod si doma in kaj je tvoj oče, to sem vedel popred, predno sem te videl,” — djal je Mrtinek. — “Zdaj te pa vprašam, ali ne moreš vedeti, če je kdo iz tvoje sorodovine kedaj šolal se?”
“Pač!” — djal je Lovre. In kakor bi mu nekaj na um padlo, pogleda desetemu bratu v obraz. Pa da-si je bil poslednji postaren na videz in nagrban, toliko let, kakor bi jih bilo za potrjilo njegove hitre misli treba, ni mogel Mrtinku prisoditi.
“Koliko je že tega in kdo je bil to?” vpraša Mrtinek. — “Jaz sem vedel, da se ne motim.”
“To je kacih štirdeset ali še več let, kar se ne vé za-nj. Mislimo, da je umrl. Mojega očeta brat je bil.”
Ko je Mrtinek to slišal, vprl se je z levo roko v zglavje, na pol vsedel se, in s čudnim strmečim glasom djal: “On je tvoj stric!”
Koj po teh besedah pa se zgrudi na posteljo nazaj. Iz tega, kako je usta razvlekel in oči zatisnil, videlo se je, da ga je rana hudo zabolela ko je na nagloma sklonil se po koncu.
“Da, res je, lehko je tako,” — govoril je potlej Mrtinek kakor sam s seboj. — “Mislil sem za gotovo, da je kaj tacega. Da bi bilo pa tako, stric, stric — tega nisem vedel. Da, v enem pismu sem našel Kvas, drugod je Kaves. Ali pa veš, da ni še kdo drugi tvojih prednikov šel od doma?”
“Nobeden. Tudi za tega so doma pozabili. Le dvakrat sem slišal o njem praviti. Sicer so bili vsi kmetje. Moj oče je bil osem let star, ko je šel óni od doma. Potem se ni več oglasil. Pa kakor vidim, ti nekaj več veš o njem.”
“Vem, vem, še preveč vem!” — pravi Mrtin nekako zamolklo. — “Ker te zdaj še bolj poznam, moram ti zgodbo povedati, ktere nisem druzemu ko sam sebi še nikoli pravil, da boš tudi ti vedel, kdo sem jaz.”
Ker je povest Mrtinkova precejšno dolga, stavimo jo blagovoljnemu bralcu v naslednji odstavek.