Bolan leži, milo ječi.
Narodna pesem.
Stric Dolef je koj potem, ko je Polesek zapustil, začutil vsakdanjo potrebo, namreč da ne bi bilo napačno, malo zaspati. In ker mož ni bil vajen odrekati svojemu telesu, česar mu je lehko privoščil, vlegel se je doma pred lopo na voz in je spal vse jutro do trdega dne. Tako ni utegnil Slemeničanom zgodaj praviti, kaj je danes to noč skusil in videl.
Lovre je bil zarana vstal in je po svoji navadi sedel na klopi pod grajskim orehom. Včerajšnje skrbi so mu bile nekaj z nemar prešle, tako da se je prav z veseljem in pridom pečal s svojo knjigo.
Zdajci je zaslišal krevsanje nerodne stopinje po peščenem potu proti gradu in obrnivši se, videl je znano podobo Kerjavljevo, ki je naravnost proti njemu sopihal.
“Ali ste vi tisti, ki zna gosposke otroke učiti, in ki ga za Kvasa kregajo?” vpraša Kerjavelj vstopivši se predenj.
“Jaz sem tisti, ki ga v mislih imate,” odgovori Lovre in se zasmeje. To pak Kerjavlju ni bilo po godi in djal je:
“Slišite me vi, zakaj se mi rigate in smejete. Jaz sem bil na vojski, na morski vojski, pa se mi niso smijali, to vam povem. In pri fajmoštru sem bil, pa se mi niso smijali, glejte! samo enkrat so se mi smijali, pa so bili še tačas bolj neumen mož, ko jaz, če ravno znajo točo ustaviti. To je bilo tačas — da boste tudi vi to reč vedeli in se je naučili — tačas ko smo za velikonočno spoved hodili na izpraševanje iz nauka krščanskega. Pa so mislili gospod, da me bodo prav vjeli in me vprašajo: Kerjavelj, pravijo, koliko je bogov? — Nič več ko eden, pravim jaz. Kaj nisem dobro povedal?”
“Prav dobro.”
“Nu” — pripoveduje Kerjavelj dalje — “potlej malo tobaka v nos natlačijo in se s tisto majolkasto ruto obrišejo in me še vprašajo: Kerjavelj, pravijo, kje pa je Bog? — Jaz pravim: Povsod. Oni me sprašajo: Tedaj, pravijo, če je povsod, ali je tudi v tvoji hiši. — Tudi, pravim. — Ali je v tvojem hlevu. — Tudi. — Ali je v tvoji kleti, vprašajo; jaz pa pravim: gospod, ne bodite hudi nad-me, v moji kleti ni Boga; nobenega Boga ne najdete v moji kleti, če ga tudi z užgano trsko iščete; in hudiča ne najdete v njej, če prav mrtvaške bukve v roko primete. Tako sem jim bil povedal in malo so šobo napeli in djali: Kerjavelj, pravijo, Kerjavelj, zakaj ni Boga v tvoji kleti, poprej si prav povedal, da je povsod, zakaj bi ga v tvoji kleti ne bilo. Jaz pravim: Zato ni Boga v moji kleti, ker nobene nimam. Tačas so se mi smijali.”
“Zato ker si jim dobro povedal.”
“Kaj ne da! Pa skorej bi bil pozabil, da me je deseti brat Mrtinek po vas poslal,” pravi Kerjavelj.
“Kaj bi mi pa rad?” vpraša Lovre.
“Veste kaj bo najbrž? Mrtinek je zbolel, leži, pri kraji je ko buča v zelniku, peté bo stegnil. Testament mu boste zapisali, jaz menim!”
Ker je Kerjavelj to čudno novico tako malomarno pravil, kakor bi bila vsako uro slišati, ni mu Kvas za prvega verjel. Ali Kerjavlja je to zopet vjezilo in rotil se je na svojo mater in svojo morsko vojaščino, da resnico govori. Tudi je bilo vse Kvasovo odpovedavanje, da ne more in ne utegne od doma, da naj koga druzega poišče, zastonj, kajti Kerjavelj je djal, da ne sme o Mrtinkovi bolezni živi duši nič povedati, razen njemu.
Do ure, ob kteri se je slemeniška družina k zajutrku spravljala, bilo je še precej časa in pot do Kerjavljeve koče ne ravno dolga. Zato se je Kvas naposled napotil s svojim tovaršem proti Obrhku.
“Veste kaj vam pravim” — djal je medpotoma Kerjavelj — “jaz sem mož; to so tudi po svetu vedeli in vedó. Zakaj sem bil pa pomorski vojščak? To vas vprašam. Stara ciganka, Bog jej daj špeha in masla, bila je pri meni že pred dolgo leti in povedala mi je za tako srečo, da bom, predno sveti božič pride v deželo, nekaj podedoval. Morda je letošnji božič v mislih imela. Kaj menite vi, ki ste učen fant, kakor so se pri Obrščaku o vas menili, ali bi se ne dalo tako narediti, da bi jaz za desetim bratom kako stvarco dobil. On ima nekaj srebernih kebrov, vi boste pa testament pisali, če jaz prav mislim. Postavite v pisanje take besede in pokrižajte je, da bom jaz tudi kaj dobil. Sosebno tiste črevlje bi rad, ki je ima; saj vidite, da bom na zimo bos. In Obrščaku sem trinajst krajcarjev dolga naredil, te bi rad plačal, zakaj če dolg na oni svet nesem, ko bi se primerilo, da bi umrl, ne bom večnega zveličanja dosegel. Pa še eno kozo bi si tudi rad kupil, ko bi denar imel. In kamižolo imam raztrgano, glejte komolec mi jo je preril; Brzetov Tonek pak ima eno na prodaj. Kaj ko bi se kaj denarja dobilo? Naredite vi otovrej testament, saj ne maram ravno zastonj, ene krajcarje vam bi htel vreči za molk in poštenje. Nekaj bo vem da Mrtinek sam rekel vpisati, če ga opomnite, nekaj pa sami priznamovajte.”
“Kaj meniš, da bi bilo to prav, ko bi se tako naredilo?”
“Oj kako ste neumni! tako govorite, da ni ne za na ramo ne za na voz, prav tako mislite in govorite, kakor bi po temi hodil in sence iskal! Le poslušajte me: jaz imam dve kozi, eno mlado, eno staro — Dimko in Marogo. Če Marogi pokladam, dam jej mrve in slame, kaj ne? Nu, če ona zbolí in umrje, — sveti Luka volovske podobe je varuj! — kaj bo v jaslih pustila in komu? Senó bo pustila in slamo, kaj ne? Pa komu? Meni ne, ki sem jej ga dal in ki sem gospodar njen, zakaj jaz tega ne jem; ampak Dimki bo pustila, ki ž njo pri enih klinih privezana stoji. Ali ne bo tako, ka-li? Kaj pravite?”
“To bo morda vse tako, Kerjavelj! Ti že umeš, kakove so kozje postave, jaz ne. Ali povedi mi najprvo to, kaj je desetemu bratu, kakovo bolezen ima?” pravi Lovre.
“Nič, zdaj je to govoriti, koliko mi boste v Mrtinkov testament zaznamovali. Saj vem da znate, če le hočete; zakaj ljudjé govoré takisto, da ste črno šolo študirali in še hudobo znate zagovarjati. Zastonj ne bo, če mi dobro storite. Ali bom enkrat za žganje dal, da ga bova pila, ali vam bom kake tri tolste polhe prinesel za večerjo — še ne veste kako so dobri in vžitni v krompirji kuhani —, ali bom pa en poln svinjski pisker smolnjaka za kola mazati prinesel v grad, dobrega oljnatega, da se bo vlekel od kuhavnice ko dežni curek.”
“Le tiho bodi, Kerjavelj, vsega tega ne boš nosil.”
“Kaj!” — zadere se možanec — “kaj misli kdo, da ne morem ali da lažem. Vse, kar jaz rečem, je tako res, kakor bi pribil in privezal s klinom in s trto. Le stojte, da vam povem eno, potlej boste spoznali, če sem jaz resničen mož ali je kdo drugi.”
“Že vem, da si pravi mož, le povedi, kar sem te vprašal, kako bolezen ima Mrtinek,” pravi Lovre.
“Čákite no, saj ne gorí voda in obesil se ni nihče, to moram razpovedati, kar sem začel. Jaz sem resničen mož. Na svete Lucije dan so Hrvatje prešičev gnali — ono leto je bilo, ko se je Izvirnikova črešnja podrla, votla je bila in suha in stara kakor naša vas. Pa so je gnali po poti in tepli po ščetinah in en grd kosorep črn pes jim je poganjal. Tisti kosorepi pes poganja, laja in leta okoli takistih prešičev kakor sama božjast. Jaz pa gledam in ogledujem tisto živo žival. Kar ti jo en prešič od krdela ubere čez njive in dirjiha gori za mojo hišo in proti hosti. Jaz ves vesel mislim, Bog ti daj zdravje prasè, ti boš v hosto ubežalo, Hrvatje bogme te bodo pustili in jaz te bom našel in jedel. Ali tisti pes kosorepec letí za prešičem in ga grozno grize in ustavlja. Bil je že klek, kmalu ga prižene nazaj pa bil je ves krvav in raztrgan od pesjih zob. Komaj je hodil. Jaz postopim in pravim Hrvatom: Možjé! pravim, vi svinjski prekupci, pravim, ta žival bo crknila, predno na semenj pridete, in bo! Dajte jo meni za dar božji. Srečo boste imeli, pravim, kamor boste prišli. Pa mi ga niso hoteli dati. Kar me jeza popade in pravim jim: Šleve hrvaške, skoporitci, šemeži, svinje ženete gori, svinje boste gnali doli, prodali ne boste nič, zato ker ste nevoščljivi. In kaj se je zgodilo? Jaz sem tisti večer molil na čast sv. Lucije in ona je Hrvatom tako naredila, da sem jaz resnico govoril. Prekupci niso skoro nič prodali na semnji. Drugi dan sem videl, da so več gnali nazaj ko tri polovice tistih prešičev.”
“Ali bi tudi zdaj sv. Lucijo prosil, da bi meni škodo naredila?”
“Ne mara da bi jo hotel poprositi. Ona me ima rada, to sem že tačas pri tistih prešičih videl.”
“Te molitve te bom odrešil, zakaj nobenega testamenta ne bom delal, če je prav Mrtinek res bolan kakor praviš,” pravi Lovre.
To je Kerjavlju upanje malo potrlo. Prizadeval si je po svoji najbolji moči Kvasa prepričati, da ni na to ni na óno stran ne bi bilo napačno, ko bi se kaj tacega napravilo, kar je on želel. Ko je pa videl, da mu noče ničesa obljubiti, obmolknil je in se jezno držal.
Tako sta prišla do Kerjavljeve hiše, ktero hočemo bralcu natančneje pred oči postaviti, nekaj zarad tega, ker je enacih človeških stanovanj že poredkoma najti po Slovenskem, nekaj pa, ker smo te vere, da se je naš Kerjavelj, vsem njegovim slabostim in pomanjkljivostim vprek, vsaj kteremu izmed bralcev toliko prikupil, da bo potrpljivo bral, kje in v kakovem je stanoval. Kerjavljeva hiša je njegovega lastnega dela, tedaj jej ne moremo zameriti, če ni po nobenem pravilu stavljena. Ko se je bil ta mož za trdno namenil stanovanje za-se napraviti, ni se najprvo vsedel in mislil, kak črtež bi si naredil, po kterem bi potlej skladal, temuč vgozdil je v zemljo štiri stebre pokončnike, prevezal te s vprečnjaki, na vsacem koncu brano vtvoril in vrh vsega sleme obesil; vse to je delal, ne da bi bil vedel, kaj bo iz tega postalo ali hlev ali hiša ali oboje. Kakor vsak, ki dom dela, želel je Kerjavelj, da bi hitro izdelal, pa hotel je tudi, da bi bilo dobro. Za lepoto mu že ni bilo toliko, več za gorkoto. Začel je med tramovi pokončnjaki zidati ali bolj prav prostor zadelavati. Pa da-si se je ilovnati zid precej hitro vzdigoval od tal, zdelo se mu je vendar vse to dolgočasno, zató je naložil v zid panjev, golí, okornih skal in vsega. Zató še zdaj, ko Kerjavlja več ni, niso stene gladke. Streha je bila sicer le ena pa mnogovrstna, kajti Kerjavelj je pokril nekoliko s slamo, nekoliko z mahom, nekoliko z deskami ali z pezdirjem, po vrhu pak je imel naloženo kamenje in stara kolesna platišča, da mu ne bi sapa strehe trgala. Ker Kerjavelj ni bil nobene kamenite vloge v zemljo postavil, poobesila se je bila njegova hiša tako na zapadno stran svetá, da je Lovre stopivši skozi duri malo mislil, ali si je človek tu življenja v svesti ali ne.
Še bolj čudno je bilo to stanovanje od znotraj, kajti bilo je tukaj vse v enem, hlev, izba, kuhinjska shramba in klet. V enem kotu ste bili privezani dve kozi, v drugem je bilo natovorjeno dokaj črnih piskrov krompirja, koškov za smolo in druge ropotije. Tam v poslednjem kotu pak je na slami ležal Mrtinek Spak.