Zrela hruška sama pade.
Národni pregovor.
Mrtinek ni dolgo stal na svoji preži, ko je zagledal, da nekdo dohaja. Kdor ne bi bil imel tako ostrih in dobrih očí, kakor on, ne bi bil spoznal Marijana, kajti bilo je precej mračno in vedno ga je zakrivalo grmičje.
“Kaj imata pač ta dva tukaj opraviti” godrnja deseti brat ter se naglo zavije navzdol in potem počez. Pripognjen in tiho prileze prek kamenja blizo do mesta, kjer sta bila mladenča. Kvas je bil vstal in stal Marijanu nasproti.
“Jaz bi samo enega človeka na svetu vedel, kteremu bi zdaj precej odgovoril na tako vprašanje” slišal je Mrtinek Kvasa govoriti.
“No, bom pa še jaz ob kratkem govoril” — pravi Marijan. — “Če se v štirnajstih dneh, ne, v enem tednu ne odpraviš z lepo od tod za vselej, povedal bom to ljudém, ki jim je mar, da se Manica ne obesi na berača, ki je vzeti ne more. In če to nič ne pomaga, doboš od mene kroglo v glavo, in ko bi ne vem kaj bilo.”
Da-si je imel Lovre na take besede vzroka dovolj, bet s cepom odbijati, premagoval se je in djal mirno: “Marijan! jaz vam naravnost povem, da sem vas imel bolj za blazega moža. Da mi nekove namene podtikate, kakor bi jaz deklico samo začasno goljufal, ne morem vam zameriti. Želim, da bi me bolj poznali, sicer — —”
“Sicer je vse hinavščina, prazne besede, kterim se je tudi ona dala preslepiti. Povedal sem ti že, kar sem mislil. Jaz bi ti že drugače pokazal, ko ne bi bilo zavoljo nje. V enem tednu.”
“Prosim vas, dajte mi besedo izgovoriti! — Žal mi je, da sem nedolžen vzrok vaši nesreči, ali preverjen sem, da vi ne bi bili nič na boljem ko bi mene ne bilo nikdar v ta kraj. Ko bi bil vedel, da ona vas ljubi, veselil bi se bil z vami kakor prijatelj s prijateljem, in nikdar ne bi bil poskušal ničesa zá-se in nikdar bi se ne bil tako spozabil, da bi vam bil po namenjenem lastnem prizadevanji njeno ljubezen odtegnil ali ukradel, kakor mi očitate.”
“Kaj je nisi, lažnjivec!”
“Menim, da mi morete malo laži skazati. — Verjemite mi ali ne verjemite, od kraja, ko sem mislil, da je Manica vam namenjena in da tudi sama misli na vas, zatiral sem vsako čut ljubezni. Zdaj pa, ko od nje same vem, da vam ni nikoli ničesa obetala, imam tudi precej lehko vest.”
“Pa boš kmalo še lažo imel, ko boš culo navezal, in pobral se po svetu, od koder te je vrag prinesel.”
“Gotovo laže kakor vi, Marijan, zakaj kar mi že tudi storite, druzega ne boste na dobičku, kakor da si boste lehko očitali, da ste veliko pomogli, v prezgodnjo nesrečo pripraviti človeka, ki vam ni druzega žalega storil, kakor da vas je nekaj časa poznal. Lehko noč! Premislite to, kar sem vam rekel, pa storite, kar hočete.”
“Prav je, da greš, ravno bi me skoro volja bila, zalučiti te čez kamenje, da bi se nikdar ne pobral.”
“Pretepavat se nisem prišel,” pravi Lovre — “pa mislim tudi, da bi se vam ne dal vsak kar tako za nič lučati po kamenji. Če hočete kaj tacega skušati, treba vam bo koga druzega najeti, ne mene.” Rekši Lovre odide.
Svojo puško je bil na mestu ob kamen naslonjeno pozabil.
Marijan je še obsedel. Kvasova mirna beseda in to, da mu ni mogel na marsikaj ničesa odgovoriti, razkačilo ga je še bolj.
“Ko bi je jaz nikoli ne imel, in ne iskal po očetovi želji, ta pritepeni bukvar je tudi ne bo! Ko bi ga zlodej zdaj-le nazaj prinesel, da bi ga malo potresel!”
In da bi svojo jezico, ktere zdaj nad Kvasom ni mogel ohladiti, poskusil nad njegovo tu ostalo puško, prijel jo je srdito ter jo pet sežnjev daleč po grmovji zagnal.
To delo so dopolnovale tri krepke in robate kletve. Tik pred seboj je zdajci zaslišal preglasen poreden smeh desetega brata.
“Ti grešnik, grešnikov sin! kaj kolneš Boga in hudirja! Ali ne veš, da preklinjavci ne bodo gledali nebeškega kraljestva?”
Po teh besedah se začne Mrtinek zopet krohotati. Ko bi bil ne vem kdo Marijanovih prijateljev v tem trenutku k njemu prišel, bil bi ga z jezo odgnal. Lehko se tedaj umé, kako je zavrelo v njem, ko je ravno ta človek stopil predenj in še s tem zaničevalnim smehom. Bilo je že zdaj v drugoč, da mu je v enacem trenotku pred oči prišel ta mož, kakor hudoben, nagajiv duh.
“Ti pes! —” vpil je Marijan in zavzdignil kopito svoje puške.
“Nič pes, ne dlake ne od psa ne najdeš na moji kože, samo malo uboge človeške kosti, ustvarjene iz tacega očeta, pa iz bolje matere kakor ti. Bog, ti meni greh odpusti, da te imam tako rad, da ti ne morem oglja zbirati na tvoji čepinji, kakor Salomon ali neki drugi modrijarh pravi v svetem pismu. Nu, nu, le pusti tisto palico kovano le, že vidim da je puška! Kaj praviš, prijatelj Narobe, mož Hudojezec, ali bo vzel bognasvaruj tega Kvasa v pekel, ali ga bo peljal v zakonska nebesa z grajščakovo hčerjo? Povedi, kaj meniš? Jaz pravim, da bo tako, kakor sem na zadnje djal; tebi bo pa kaj odmečka vrgel. Ali bi ne bilo tako prav? kaj?”
Za odgovor na neprilično šalo je dobil Mrtinek s puškinim kopitom po kolenih, da je omahnil.
Ravno zdaj se je luna izza sivega oblaka pokazala in obsevala desetega brata, ki je prav polagoma odkladal kamižolo, čevlje z rame, palico in kučmo. “Fante! udari še enkrat, da bom vedel, da se nisi bil spozabil, ko si me mahnil. Udari, če hočeš desetega brata poznati!”
“Ná hudič!” Rekši mahne Marijan srdito v drugoč.
Mrtinek uskoči novemu udarcu, pa v tem hipu drži Marijana z eno roko za puško z eno za vrat. Mladeneč se je zvijal, da bi se oprostil berača, pa zastonj, videl je, da ima Mrtin več moči, kakor bi je bil kdo v teh koščenih presušenih udih pričakoval. Zdaj pa zdaj je Mrtinek svojega nasprotnika vrlo pomekastil in smejaje se vedno govoril: “Vidiš, vidiš, žaba! Tako se norosti iz neumnih, prevzetnih buč iztresajo. Ni pridno, če človek meni, da vse ustrahuje.”
In ko je Marijan zopet jel srdito otepavati z rokami in nogami, zavihtil ga je Mrtinek okrog sebe, zopet malo pomekastil in djal: “He, konjiček, pohleven bodi in ponižen! Glej kako bi te lehko nek mož čez pečevje v dolino zalučil, kakor si ti ravno prej nekomu obetal, ti zgaga ti! In zalučil bi te kakor leščevo batino, da ne bi nobena tvojih koščic cela ostala, ko ne bi bil po nesreči nekoga sin, kteri bi, to se ve, meni najraje v testamentu bolezen za dedino zapisal. — Le počasi, kedar se mi bo zdelo, pa te bom pustil. Ali se boš poboljšal? Bojim se, da si podoben tistemu psu, ki je s svojim gospodarjem v cerkev romal, tam fajmoštrovo pridigo poslušal, da je greh krasti, pa je iz cerkve šel naravnost krast. Bomo videli.” Rekši ga pahne od sebe.
Srdit popade Marijan puško s tal in mahne s cevjó po Mrtinku, ki se pa z isto urnostjo, ko pred, umakne.
“Tako! Čaki, podlasica nezbóljšljiva, jaz ti bom še druge muhe iz glavice iztresel.”
Pa predno je utegnil deseti brat Marijana drugoč v svoje klešče dobiti, odskočil je ta za tri korake in napel petelina pri puški.
“Eno stopinjo stóri proti meni, pa bom sprožil!” vpije srdit Marijan.
Mrtinek se zasmeje in v enem skoku je bil pri njem. Ali nerodno je puško prijel, kajti v tem hipu se je sprožila. Mrtinek je imel kroglo v sebi; vendar je bil še toliko v moči, da je svojemu nasprotniku iztrgal orožje iz rok in ves divji loputnil ga s težkim kovanim kopitom po glavi tako, da se je zvrnil z ubito čepinjo. Potem se tudi on ni mogel držati več po konci, zgrudil se je na tla. Kri mu je tekla s curkom iz globoke rane pod prsi. Z umazano ruto, ktero je iz nedrija izvlekel, zatlačil si jo je toliko, da si je kri nekoliko ustavil, poprijel palico, čevlje, kamižolo in kučmo ter se vzdignil. Počasi se je vlekel po stezi naprej.
Mesec je lepo svetil na nebu in obseval mladenča, ki je ležal na tleh kakor mrtev. Tiho je bilo precej časa daleč okrog, le murni in drugi mrčesi, ki so za grmovjem po toplem dnevi prišli na večerni hlad, žvrleli so svojo enomerno nočno pesem in tam doli iz vasi se je slišalo lajanje dveh psov, ki sta drug druzemu odgovarjala.
Čez kake dve uri je bilo slišati ohripelo petje posamnega glasa, ki je počasi, pa vedno bliže prihajalo. Bil je to stric Dolef, ki je šel iz krčme Obrščakove precej vinski domu po svoji navadi.
Bil je že komaj streljaj daleč na samotni stezi, ki je držala prek Skal. Ali kakor se je videlo, ni se možu posebno mudilo domu, ker na svojem poti je večkrat zašepétal malo v stran, zdaj pa zdaj na jarek padel in se na prvo na vse štiri potem na dve zopet po konci skobácal in vedno govoril. Naposled se je vstopil na grič in začel v dolino peti:
“Je huda zver, ko sam hudír
Ta žena moja, stara para,
Ne dá pezdir mirú nikír,
Me vara ven in ven in kara.
Rodovine sem dobre, poštenega očeta” — govoril je stric Dolef sam med seboj na dalje. — “Pa tudi nisem bil nikoli tako neumen, ko drugi ljudjé ter nisem vtikal vratú babjemu vragu — —”
Rekši se ob ježo spotakne in pade. Ker je svet na onem mestu skoraj še bolj visel, ko kje drugej, bilo je nevarno za strica, da se ne bi strkljali v dolino. Ali Dolef je bil mož, ki je znal vince piti in nositi, tudi če ga je bilo nekaj odveč po stari hvalni navadi. Kakor je tedaj mož, plemenitega očeta sin, zapazil, da je v tej postelji glava veliko bliže osredku matere zemlje nego nogé, poprijel se je vrlo za brinjev grmiček in po nekterih težavah se je tako zasukal okoli brina, da po natornih postavah ni več kri v glavo silila in da je brez vse skrbi lehko položil jo na krtino. Objemši še z drugo roko brin pel je s slabotnim glasom:
“Bo prišla grenka smrt,
Hramček bo zaprt,
Glažek dján na stran,
Jaz bom pa zakopán.
Dira la la la lóm.”
Potem se čez nekaj časa zopet na vse štiri postavi in ko stezo dotiplje, opomore si, večkrat zastonj poskušaje, na noge. “Bodemo zlezli domú. Pa še jutri. Dva bokala sem dolžan. — Nič nisem dolžan, Obrščak po pravici delaj, ne pripisuj, saj smo kristijanje; midva oba! Petra si ven vrgel, in si ga! kaj ti je tel? — Le prepira ne, tepeža ne! Potrpimo; vino je Bog dal, mi smo pa otroci njegovi, žganje smo pa sami napravili, če mi ne pa drugi; — saj
Vinska trta
Nima grla
Da bi sama
Vince žrla.
kaj boste vi? pijte pa molčite. Ne veste druzega, kakor kar druzim ljudem iz ust pričakate. Jaz pa sem že drugačne pivce poznal. I ko bi tebe vragúlja prinesla, ti moj prijatelj Fric! Prec ga imava kupo in popela bi tisto, kako se že poje, čakaj:
Gaudeamus igitur
Juvenes dum sumus...
Ne znam. —”
Med tem samogovorom je bil Dolef prišel do tjekaj, ker je Marijan ležal.
“Aha, tu je tudi eden, ki ne sme vina videti. Revež, jaz sem se tudi včasi tako nalezel, da nisem imel stopinje, zdaj pa —” Dolef se spotakne in pade tikoma k ležečemu. “Hoj hoj! brate moj, vstaniva!”
Zdajci zapazi, da je namišljeni pijanec — Marijan ter da je krvav po glavi. Znano je, da kaj čisto naglega in nenavadnega človeka strézova iz najhuje pijanosti, kakor postavim strah. Dolfa pa, sicer miroljubnega in dobrotnega moža, ni nobena reč utegnila bolj prestrašiti kakor kri in smrt.
“Kaj še! Marijan ubit! Kdo je to storil za križanega boga!”
Pretipavši ga bolj na tanko, zapazil je stari stric, da mladenču še žila bije, da pa ima glavo prebito. Klical ga je, cukal in z rosó močil po čelu, pa ni se ganil.
Zarija se je v vzhodu jela žariti, ko si je Dolef jenjal prizadevati in začel premišljati, kam bi šel po ljudi. Odločil se je naposled na Polesek in dirjal je, kar so ga mogle noge nositi.
Težko je stari Dolef sklical Krivca in Krivčevko iz postelje, da jima je mogel povedati, kaj se je zgodilo, kaj je videl. Kakor je pa oskrbnikova ženica slišala strašno poročilo, da mladi gospod pol mrtev v rebri leži, bilo je toliko vpitja po gradiču Polesku, da se moral tudi stari gospod zbuditi.
“Kaj bo, kaj bo! O sveta Barbara, pomagalka na poslednjo uro, mati božja, pribežališče grešnikov, kaj bo!” vpila je majka Krivčevka in roke lomila.
“Nikar ne kriči ko beraške klešče, grča babja! kaj bi tantigoval, ko ne pomaga nič, povedi, kaj je početi,” pravi njen mož, ki je nekaj časa kakor panj stal.
“Ti grdoba grda!” — zmerjala je baba in debele solze brisala. — “Saj pravim, ti nimaš nič srca; trd kamen imaš v prsih; ko bi kaj srca imel, jokal bi se, če samo mene vidiš jokati, nikar pak, ko je naš lepi, mladi, dobri gospodič ubit. Oh rane krvave! kaj bo za našo službo, če je mrtev ali če še le bo!”
“Baba, tebe je Bog oče vstvaril, ko je ravno pri slabi volji bil ali pa že truden; če te sam bognasvaruj ni napravil.”
“Drugokrat se prepirajta, zdaj gospoda pokličita vsaj, da bomo šli pogledat in da ga domu prinesemo,” pravi Dolef.
V tem hipu se vrata odpró in gospod Piškáv stopi z nabranim čelom, svečo v roci, razoglav in v dolgi hali iz tancega črnega platna. Ostro pogleda zbrano trojico ter pravi osorno: “Kaj to pomeni! Oba bom segnal iz hiše. Jaz nočem nikacega krika.”
Po teh besedah se obrne na vratih in hoče oditi.
“O milostljivi gospod, ko bi vedeli, kaj — —” začela je Krivčevka, pa stari jej jezno besedo prestriže: “Nič nočem vedeti, molči!”
Zdajci popade Krivčevko sveta jezica, razkačena postopi za njim in prime za vrata.
“Črna živina ste vi in moj mož. Kaj ste vi oče, ko vaš sin umira zunaj na polji, vi pa pravite, da moram molčati, da vam še povedati ne smem.”
Samo dve besedi je stari slišal: sin umira — in bilo je dovolj. Barvo je sprevrgel, obledel ko zid, sveča mu je padla iz rok.
“Kaj praviš? Sin moj! Kje je Marijan!”
Na to hlastno prašanje pa Krivčevka ni bila pri volji brž odgovoriti, kakor je gospod v svojem smrtnem strahu hotel, ampak mislila mu je še to in ono očitati, ker menila je, zdaj-le je urica. Pa stric Dolef jej je skazo storil in v treh besedah vse povedal.
Tacega ni še nikdar nihče starega gospoda na Polesku videl, kakoršen je bil v tem hipu. Nekaj časa je stal ko okamnel, in srpó gledal zdaj tega zdaj tega. Pa koj je z roko sive lase s čela posnel in kakor ne bi mogel več po svoji navadi človeštva in človeškega čuta zatajevati, postal je naenkrat ves beséden, hitro in z neko skrbljivostjo zapovedal, kaj naj se zgodi in vsled tega so kmalu potem koračili vsi trije gospod Piškáv, Dolef in Krivec prek polja.
Botra Krivčevka pak je jokala in tulila okoli Poleska, da je bilo strah. Popolnoma z uma bi se bila pa rada dela, ko so proti dnevu prinesli Marijana v ruho zavitega in popolnoma v nezavesti.
Lehko si je misliti, da je botra Krivčevka kakor poštena katoličanka najprvo gospodu nasvetovala, naj pošlje po duhovnega gospoda, da pride s sv. poslednjim oljem in obhajilom. A stari gospod jej je tako z ostro besedo prepovedal živega človeka v hišo klicati, da si ni upala nobene več ziniti. Tudi o zdravniku ni hotel ničesa slišati, temuč spiral je rano sam, in sam obvezoval sinovo glavo, in sicer se je pri tej reči tako izvedeno obnašal, da je Krivčevka možu pozneje dopovedovala, trije gospodje Venclji ga ne bi bili tako obvezali. In ko je videla, da se ni skoro nič odmeknil od sinove postelje ampak vedno pazil na vsak dihljej, tipal kako žila bije, in koliko ima glava vročine, pritegnila je sama sebi, da ima vendar še nekaj očetovskega srca, dá, več srca kot njen mož, ki se še jokati noče, kedar ona veka. Ko bi le še enmajhno za njegovo dušico skrbel in ga dal previditi, pa bi človek tel kakov očenaš moliti za-nj, mislila je. Večkrat jo je skušnjava obhajala, da bi kar sama in natihoma šla po fajmoštra, da bi ranjenca vsaj izpovedal ali bala se je, da bi po svoji nepokorščini službe ne izgubila, zató je jokaje se obljubo naredila, da bode opuščenje svoje svete dolžnosti kakor glavni greh pri prvi spovedi povedala.