Me vpraša, — — —
Zakaj več za-nj ne maram,
Zakaj več on ni moj?
M. Vilhar.
O ti veliki Šekspir, mož modrosti in spoznanja, kterega pritlikavci dolžé, da je božjo vrednost na človeku preveč v ničevo deval, kako modro besedo si ti zinil, ko si djal, da je tista uboga stvar, ki po dveh nogah hodi in se človek imenuje, včasi najneumniša na tej božji zemlji. Kaj ne da nisi ni v spanji mislil, da bode čez tristo let priplazil se k tvoji velikosti eden iz dežele Ilirije, ki je bila tebi tako mitično daleč, kakor priprostemu slovenskemu dedu neznana srečna Olentova dežél, prašaje te: “Kaj ne, ko si ono besedo izrekel, bili so ti posebno zaljubljeni ljudjé na mislih.”
Ali! gotovo si imel te vrste ljudi pred očmi. Zakaj, ali niso ravno reveži ti najbolj vrtoglavi? Ali ne sanjarijo, da zdaj nebesa zdaj pekel v srcu nosijo? Ali ne trdijo, da se jim je v srcu vnel in razpalil tak požar,
Da ne mogó vgasíti
Potoci vse ga zemlje,
Deževje vsega neba
In vse široko morje.
Ali si ne domišljajo, da imajo “kragulja” v sebi, da imajo globoke “srčne rane,” ktere ne ozdravi sam Eskulap, ali da po krščansko govorim, kterim ne vesta zdravil še sveti Kozma in Damijan ne? Gotovo si te ljudi mislil, ljubi moj “velikan učenosti,” saj ti je bilo gotovo znano, da si taki ubožčeki želé včasi najabotneje reči, postavim perotníce in krila, da bi kakor Dedal leteli po zraku do druzega svojega srcá; da si voščijo zdaj večnosti, zdaj kolnejo in roté se nad počasnim tirom tiste nevidljive abstraktnosti, ki jej pravijo čas; da priletni razumni možaki po otročje šepetajo in besedujejo in se prav po golobje obnašajo.
Lehko si tedaj misliš, ti velikan, kako srečni smo mi Slovenci, da imamo med malim številom svojih filozofov take mislece, ki nam z jasno in učeno modrostjo dokazujejo, kako norostno, neslovensko, da celó kužljivo je tako djanje in nehanje. Ne vem sicer, kaj bi ti rekel, ko bi bil slišal poštenega možá, ki mi je misel izgovoril, da se mu tovorni osel, ki s svojo težko krošnjo potrpljivo kobacá čez brv in se za težko palico, ktera mu udriha krotovice na pošev po životu, samo toliko zmeni, da malo zamiga z dolzimi ušesi. Zanimljivo bi pa morda bilo za-te in za-me, ko bi ta štirinogati mož, — če je res tak modroslovec in ne neumen, kakor hudobni svet hoče vedeti, — ko bi ta mož ljudém spregovoril in bi jim naravnost svoje misli o zaljubljencih povedal. Mogoče je, da bi potlej vseh nevernih Tomažev pri nas Slovencih in pri druzih rodovih popolnoma zmanjkalo, da bi svet vse “neslano objemčkanje in popevčkanje” popustil in da bi pesniki po nasvetu slavnega moža samo zdrave in jedernate pesmi peli, postavim: “kak prideluje se krompir najbolji.”
Pa stoj, pero moje! Kam si zabredlo! Ni dobro biti tako odkritega srcá. Izprašuj vest in spoznalo bodeš, da se ti je bati zamere pri mladih lepoticah, pesnikih in še pri druzih možéh, kteri bodo hudo čez te šli in te zabavljivo, hudobno in celo umazano dete po lehkovernem svetu razvpili. Tega se pa varuj, zakaj iz skušnje veš, kako neradi nekteri odpusté, če se jim malo po robu staviš. Oporekovati lastno besedo ni moško. Edini pot, po kterem se še pošteno izkoplješ iz te zadrege, morda je ta, da naravnost poveš, da ti še “na kraj pameti” ni bilo, koga razžaliti, temuč da si čenčalo le zato, ker ti je v tem poglavji nekaj glav zaznamovane zaljubljene vrste narisati, kaj so pametnega in — naj ti bo še enkrat dovoljeno pregrešno ziniti — nespametnega govorili in počeli.
Lovci — s kterimi je po dolgi prošnji smel tudi Lovretov učenec Balček iti — skrili so se bili že med grmovjem nad Poleskom, ko ste Manica in Vencljeva hči šetali se po potu od Slemenic proti travniku. Obema ni bil jeziček nič posebno uren, kajti razgovor je večkrat obvisel. Obe ste menda imeli veliko premišljati. Videlo se je, kakor da bi vsaka izmed nju rada zaupala prijateljici kaj jej je na srcu, pa bilo je obéh sram začeti.
Saj ste si imeli obe veliko povedati. Danes se je prigodilo marsikaj, kar je obema misli nekaj zasuknilo. Marička je danes sprevidela — zakaj ne bi naravnost povedali — da jej je bilo začelo nekaj prav skrivaj globoko doli v mladem srčicu tleti, česar gotovo ona prva ne bi bila živi duši razkrila. Ob pravem času pak jo je ozdravilo spoznanje, da je zaželena reč za-njo nedosegljiva, ker se ne bliža njej ampak prijateljici. Hotelo se je sicer v mladi, človeški krvi deklici nekaj tacega kakor zavist vzdigovati, toda bila je preblazega srcá, zmagala je boljša stran in privoščila je namišljeno srečo prijateljici prav srčno.
Manica pa je sreče v tem hipu prav malo čutila. Danes je govorila z Marijanom. Kako neprijazno jej je mladenič, kteremu ni nikdar ljubezni obetala, očital nezvestobo! In kako sirovo se je rotil nad Lovretom proti njej; kake priimke je dajal njemu, ki je bil po Maničinem prepričanji kot človek toliko bolji, toliko viši od njega. In vse to ga je morala poslušati samo zato, ker je — Bog vedi kako — vedel skrivnost, ktero bi bila rada še nekaj časa skrivala. Prosila ga je za Boga, naj vsaj molči, naj bode toliko blagodušen, in naj ne vnesreči nje in Lovreta. Pač je Marijanu prišla solza v oko, ali ta solza je bila bolj znamenje jeze in žalosti, da ga ljubljena deklica ne mara, da njega zaničuje in ljubi človeka, ki jej celó lastnega domovja ne more ponuditi. Rotil se je, da ga iz hiše spravi in — sama ni vedela kaj še! Bala se je zdaj, da bode že danes očetu vse razodel in kdo se bode po tem tacem čudil, da je govorica med deklicama vedno zastajala.
Prišli ste bili do lipe na travniku in se vsedli na klop.
“Manica,” — djala je zdravnikova hči — “jaz te imam malo okregati. Ti me nimaš čisto nič rada. Glej tako si žalostna, da se mi smiliš, če te pogledam, in še ne poveš mi, kaj ti je. Dolgo sem čakala, zdaj pa ko vidim, da nečeš sama povedati, moram jaz začeti. Naravnost ti povem, meni ni nobene sile, ali ko bi bila na tvojem mestu, zdi se mi, da bi bila popolnoma srečna.”
“Ali se res tako malo znam premagovati, da že vsak vidi in vé!” djala je Manica.
“Ti! To bi me pa vendar lehko razžalilo in tako bi ti zamerila, da me ne bi nikdar več bilo k vam, ko bi le mogla. Kaj vsak vé, če jaz vem? Povej mi naravnost, kaj ne, da imaš rada gospoda učenika in ne Marijana, kakor ljudjé pravijo?”
Za odgovor se Manica nasloni prijateljici na ramo in šepeče: “Marička, če že veš, prosim te, nikar ne pravi nikomur, tudi svojemu očetu ne. Jaz bi bila povedala tebi, ko bi bila le komu. Mislila sem, da vem jaz sama in on. Pa vse se je menda proti meni zagovorilo. Da bi le sama ti vedela in nihče drugi, kako vesela bi bila, ko bi imela razun njega še enega človeka moje enakosti, postavim tebe, ljuba moja, da bi govorili o moji sreči. Ali zdaj vé že nekdo, ki bi eden najzadnjih imel vedeti.”
Marički je bilo to vse še nekako novo. Zarudela je v lice in se veselo nasmehnila. “Ti, Manica,” — pravi — “ali se mora o tacih rečéh tako žalostno govoriti. Jaz bi pa plesala in vesela bila na tvojem mestu. Naj počnó drugi, kar hočejo, naj vedó, kar hočejo! Če te kdo praša, saj ni da bi mu morala povedati, poženi ga in reci, kaj ti mar. Kako me more kdo siliti, da bi povedala, kaj mi je v srcu, če nečem.”
“Ti ne veš — —”
“Nič, nič! Že vem, če hočeš, molčala bom tako ko ta kamen, še sama si ne bom upala vedeti. Da bi očetu to pravila, to še mogoče ni, in komu druzemu ne bi mogla kaj tacega govoriti. Skoro sem tako neumna, da bi me bilo sram, in ko bi morala, res ne vém, kako bi govorila. Samo tebi bi lehko povedala, da, tebi pa naši gospodinji Lizi. — Kaj meniš, kako sem jaz zvedela?”
“Ali ti je Lovre sam povedal?”
“O ne, on ne pové nič. Sosebno danes je bil tako molčeč, da se mi je včasi čudno zdelo. Glej, zakaj mi nisi popred povedala, da bi mu ne bila toliko prizadela, ko bi bila vedela, da mu le ti po glavi greš. Pa vendar sem ga pripela tako, da mi je moral obljubiti, da pride ón teden enkrat k nam. Tačas mu bom pa malo ponagajala s teboj, če smem. On mi ni nič povedal, ali prav na zadnje sem ga sama spregledala, kaj je prav za prav. — Pa popred si rekla, da o tem nekdo vé, ki bi ne imel vedeti. Kdo je to?”
“Marijan!” pravi Manica.
“No, prava reč! To ni vse nič. Jaz ne vem, zakaj bi se zató žalostila. Če ga ne maraš, pa ga ne maraš, kaj ti more?”
“Veliko žalosti mi lehko stori. On je prav svoj človek, včasi se pokaže, kakor bi imel nekaj dobrega srca in zató sem ga jaz rada imela, da-si bi ga ljubiti nikdar ne bila mogla; včasi je pa zopet trmast in ves predrugačen. Danes je nalašč prilike iskal, da sva govorila. Morala sem čudna očitanja slišati od njega, ki mu nisem nikdar nič obetala. Bil je ves divji in rotil se je, da hoče Lovreta spraviti iz naše hiše, predno bo en teden, rekši da bo očetu povedal vse. Jaz sem mu naravnost povedala, da ga zdaj res ne ljubim, pa vsaj spoštujem, če pa to stori, bodem ga zaničevala. Da, na zadnje sem ga za Boga prosila, naj bo tiho, pa obljubiti mi ni hotel in sama si videla lehko, da me je pustil samo in je šel. Kakošna imena je Lovretu dajal, tega ti ne morem praviti, vsaka beseda pa me je globoko in ostro zbodla.”
“Kaj pa je, če očetu pové, saj mu ne bodo verjeli, prej da tebe prašajo. Ti pa lehko rečeš, da ni nič, saj taka majhna laž — —”
“To ni tako, ljuba moja! Slišala sem ondan pogovor med materjo in očetom in vem, da že sami malo slutijo. Bog vé, kako so na to misel prišli. Prav lehko bodo verjeli, sosebno če jim Marijan pové. On je nekdaj razgovor med nama slišal, za gotovo vé in jaz mu tudi nisem mogla tajiti. — Sicer bi pa tudi ne mogla legati, zlasti svojim staršem ne.”
“E saj ne bo povedal. Jaz ga nikdar več ne pogledam, če to stori.”
“Menila sem včasi, da moj oče drugače mislijo o tacih rečéh. Zdaj pa vem, da bo moral, če zvedó, Lovre našo hišo zapustiti. Jaz bi ga pa ne mogla pozabiti in nesrečna bi bila, prav nesrečna. Včasi sem si več moči zaupala, zdaj pa, ko mi nekaj pravi, da — —” Manica ni mogla izgovoriti. Solze so jej prišle v oči, objela je prijateljico in tiho jokala.
Znano je, da so ženske mehkejega čuta, in da ni posebno težko pripraviti je do grenke kapljice, ki, znamenje veselja ali še raje — žalosti, izvira iz zrcala človeškega srca, iz očesa. Zató tudi Marička, vidé prijateljico jokati, ni mogla dolgo zadrževati solzice na trepalnici.
Obé deklici ste sedeli potem precej časa tiho, le zdaj pa zdaj je Marička kaj prašala, da bi govorico na druge reči napeljala, toda tudi njej se je videlo, da besedí zmanjkuje.
Manica je v misli zadolbena zrla proti oblakom, ki so se trgali in vlekli proti gozdu. Visoko gori nad deklicama je nesel kragulj pišče, v vasi uplenjeno, svojim mladičem.
“Ali vidiš kragulja?” vpraša Manica.
“In pišče! Uboga živalca, kako vpije, ko bo moralo umreti,” odgovorí prijateljica.
“Če žival kaj misli, gotovo se temu piščetu zdaj zdi, kakor da bi ž njim vred bilo vsega sveta konec.”
“Kako ti taka čudna misel v glavo pride?”
“Res je morda čudna, pa ravno ta me je potolažila nekako v tem hipu. Mislim si, če mora že ta živalca tako gorjé dočakati, kakor je smrt v mladosti, zakaj bi potem druga božja stvar ne nosila svojega bremena. Bog je pravičen, razdelil je gorjé med vse svoje stvarjenje. Zató se tudi jaz ne smem braniti, če mi pride kaj, česar bi se rada ognila.”
“Lepo te prosim, ne govori tako čudno! Kako te more tolažiti, če vidiš še drugej gorje, kakor ti praviš. Meni se pa živalca prav smili. Na zadnje bi bila ti vesela, ko bi še jaz imela nesrečo.”
“Vesela ne, ali ravno ker te rada imam, pozabila bi sebe — —”
“Beži, beži, kaj bove o tacih rečéh govorili, saj hvala Bogu do zdaj ni niti tebi niti meni sile nobene. Le iz glave si izbij take reči. Jaz pravim, da bo Marijan vendar toliko moški, da ne bo ničesa govoril in drugo se bo počasi vse na dobro obrnilo. Če ga imaš rada, gospoda Kvasa, moraš misliti, da si srečna. Vredna si ti njega in on tebe.”
Med tem je bil kragulj s svojim plenom, ki je bil deklicama nove snovi za kratek razgovor dal, preplul poljano in se vsedel sredi gozda na visoko smreko.
Pol streljaja daleč je stal Lovre na stališču, ktero so mu bili lovci odločili. Puško je nerodno in malomarno imel ob sebi naslonjeno in ne da bi bil pazil po gošči in potih, kod pride zverjad, zrl je v tla. Tovarši njegovi so se bili razkropili daleč okrog, bil je sam. Da mu je bilo za lov vsega sveta danes malo mar, razume se lehko, kajti ravno prej mu je na strani Marijan nekako jezen rekel, naj ga drevi vrh Skal na koncu gozda počaka. Kaj mu je imel povedati, to mu ni bilo čisto neznano. Rad bi bil nekaj dal, da mu ne bi bilo treba sniti se ž njim; na drugi strani pak si je zopet mislil, da nikakor ne bi bilo moško, ko ne bi besede dopolnil, da mu je skoro dolžen nekega odgovora, opravičenja.
Zdelo se mu je, da že predolgo tukaj stoji — zastonj in po nepotrebnem. Rad bi bil popred še z Manico govoril, predno z Marijanom, zato ga je vleklo, da bi bil svoje mesto popustil in domú šel. Ali zopet ni vedel, kako bi se izgovoril potem, če ga vprašajo, zakaj ni druzih počakal. Ni bilo torej druzega kakor ostati na odločenem stališču.
Frfetanje kraguljevo v njegovem obližji ga je predramilo. Nehoté je vzdignil puško in strelil. Kragulj je sfrfolel po vejah na tla.
Drugi lovci so čuli strel in kmalo je slišal Lovre od več strani klicaje, ki so se mu bližali.
“Ali je morto!” vpil je gospod stotnik, ki je prvi pripehal iz gošče. Z druge strani so prilomastili gospod Benjamin, Vencelj in Marijan.
“Samo kragulja sem ubil,” odgovorí Lovre, ki je zdaj še le sprevidel, da ni prav storil, ker je lovce premotil, da so menili, da je divjo kozo streljal.
“Zakaj niste pustili vraga pri miru?” pravi gospodar. — “Psi bi bili vsak čas na pravi sled prišli in imeli bi bili morda kaj več domú nesti, kakor tega tiča.”
“Nič ne dé” — odgovorí zdravnik Vencelj, ki se je bil menda že tudi naveličal zastonj stati. — “Tvoji psi niso vredni, da jim jesti daješ. Zmerom so okoli človeka, samo na sledu ne.”
“Ali nas je pa oni človek osleparil?” pravi stotnik.
“Preneumen je zato!” reče Vencelj.
“Saj so nekteri tudi za lov preneumni, bolj ko za druge reči,” pravi Marijan in po strani nekako zaničljivo pogleda Lovreta.
Poslednjega je kri zalila, hotel je tudi pikro odgovoriti, pa v tem hipu je počila puška precej visoko vrh hriba.
“To je Zmuznè!” reče Vencelj.
“Slepa kura najprva zrno vjame,” pristavi stotnik.
Ne dolgo potem prisopiha Zmuznè preplašen in krvavega lica puško za seboj vlekoč.
“Tukaj náte vraga namalanega — nikdar nisem streljal, nikdar ne bom,” pravi šolmošter jezen ter vrže puško ob tla.
“Kaj vam je, da ste krvavi po licu?” vpraša ga Benjamin.
“Divja koza ga je brcnila,” pravi Marijan, smejé se.
“Da bi bila tebe in tvoj jezik!” — odgovorí šolmošter in hoče oditi.
“Počakajte no, nate, pa se obrišite in povejte, kaj in kako ste streljali.”
“Kakor sem druge videl, kar živim! Ali udarila me je puška s kopitom, da me bolj bolí kakor zver, če sem jo ravno v bedra zadel.”
“Kaj ste kozo videli?”
“To je da, če sem jo streljal, prav od blizo. Dve ste bili, eno sem tako, da ne pojde deset stopinj z mesta. Ko bi me le tako ne bolelo!”
“Morda sem vam dal tako puško, da je bila že nabita in je strel v cevi zarujavel, vi ste pa še v drugič natlačili. Sicer moje puške ne udarjajo. Pa se vam bo že zacelilo, zmijete se pa bo dobro, zdaj pojmo gledat. Če je žival obstreljena, psom pokažemo sled in pred večerom bomo obé imeli. Ali veste, da ste dve?”
“Dobro sem ju videl, kakor vas zdaj-le vidim, gospod grajščak,” djal je šolmošter Zmuznè in si lice brisal.
Našli so res krvave slede in nekaj odstreljene dlake. Koj potem so izvohali psi v gošči onemoglo zver. Bil je mladič. Sklepali so možjé, da bi se lehko tudi še druga dobila. Toda psi so bili danes tako leni, da so vedno sled izgubljali. Tedaj se cela tovaršija z enim plenom napoti domú, ker se je že večer bližal.
Marijan ni hotel iti na Slemenice nazaj. Djal je, da hoče še po hosti pregledati. Predno pa je družbo popustil, ozrl se je proti Lovretu in mu djal tiho: “Drevi, ko solnce zajde, pridi vrh Skal.”
Lovre pomigne. Vsi odidejo. Solnce je bilo že precej nizko. Lovre je tedaj začel misliti medpotoma, da pač ni vredno hoditi domú in kmalo zopet isto pot nazaj.
“Gospodje, jaz bi skoro tudi še veselje imel v hosti ostati. Morda ravno mene sreča čaka” djal je.
“Kakor vam je ljubo” — odgovori gospodar — “če ostanete bosta z Marijanom vsaj dva, vama bode krajši čas. Drevi pa se podvizajte o pravem času domú in še Marijana pripeljite.”
“Pa varujte se prepirov!” zašepta Vencelj in zamežika.
Lovre ga debelo pogleda. Ali kaj vé ali sluti? Ni mogoče, to je menda govoril brez misli.
Krene jo berž, ko pride lovcem izpred oči proti Skalam. Tu je bilo veliko porobje med vasjó in hosto. Proti zahodu je viselo strmo pečevje, preraseno z leščevjem in trnjem, proti vzhodu pak je bila tjekaj do meje peščena zemlja, po kteri je redko med brinjem in kotanjami rasla starikova resa.
Tik roba se vleže Lovre na tla, prislonivši svojo nenabito puško ob kamen. Ravno se je mesec, velik in bled, vzdigaval v vzhodu. Bolj sentimentalen zaljubljenec, kakor je bil Lovre Kvas, bil bi gotovo glasen monolog na-nj govoril in ubogi svetilnici na nebu dajal oči, sluh in pamet, pozabivši, da luno pač malo skrbi za nas črve, ki lazimo po tej zemlji in menimo da presegamo vesoljnost! Kvasu pa je bila luna zdaj malo mar. Imel je druge reči v glavi.
Da-si je skoro želel, da Marijana ne bi bilo lesem, vendar ga je težko čakal, ker si ni mogel misliti, kako se bosta pogovorila, sosebno na tako samotnem kraji. Enkrat mu je misel prišla, da bi se morda hotel bíti ž njim. Ali ta misel se mu je zdela preneumna. Moral bi biti ta Marijan bolj romantičnega duha, da bi mu kaj enacega na um prišlo. Ko bi bil vedel, da je mladenič veliko tistih romanov bral, ktere Cervantes v Don Kišotu šiba, zdelo bi se mu bilo še mogoče, a tako mu še zaupal ni, da bi vedel, kaj je tista nespametna sodba, ki jej svet dvoboj pravi. Zastavil si je tudi prašanje, kako bi ravnal, ko bi se mu res kaj tacega pripetilo. Čutil je, da bi bil hudoben duh v njem skoro pripraven. Ali pamet, sodnica za dilemo da ali ne, razločila je naravnost za poslednje. Naj bi tako ali tako reč iztekla, ona in svet bi bila za-nj izgubljena. In vendar je njo še le spoznal, svet se mu je še le odpiral, kako bi ga mogel izgubiti z lehko prej, predno je izpraznil namenjeno mu kupo — bodi-si sladkega veselja ali bridke toge. — Ko se je tacih misli zavedel, moral se je glasno zasmejati. Ob enem pak je čutil, da se ga je nekdo s palico njegove noge doteknil. Bil je deseti brat. “No, no! Pečena mačka! Tako vesel? Pa tukaj? kaj si znašel morda, da so gori v le-tej réti (kaže na luno) tudi neumni zaljubljenci in to te je tako razveselilo, da se ti je pečica potresla?”
“Nič tacega nisem znašel, Mrtin! Kje si pa bil? kako da tod domú hodiš?”
“Ti prijatelj, vprašal bi te jaz lehko, kje je moj dom? Poprašal bi te tudi lehko, kaj tukaj delaš. Ali vsega tega nočem, ker sem vesel, da sem te enkrat slišal, kako se smeješ. Prav je tako, vesel mora človek biti in poskočen. Zató te rajši vidim, da si enkrat vesel, kakor da bi tri zime snega ne bilo in čevljev ne treba. Sicer imaš vedno navado, da delaš obraz na kislo, kakor tisti ubožni oče, ki zadnjo plesnjevo skorjo med svoje tri paglavce razdeli, sam pa luknjo tobaka pokadí, da si kruleči želodec utolaži. Pa to ni prav; človek naj se včasi kislo drži, kakor za praznik, postavim, kedar nima kaj bolj poštenega delati, ko ta svet premišljati in njegove madeže.”
Nastajala je tema. Vsakčas je moral Marijan priti. Zató je Lovre mislil, kako bi Mrtina z lepo odpravil.
“Lehko noč, Mrtinek, če greš spat. Jutri kaj pridi,” pravi.
“Je! kure in otroci se zdaj že zarijó, pošten človek pa ne mara za dve tri ure, če se pri dobrem možu pomudi. Kaj ne moreva tu kakove razdreti, ki se bo nama modra zdela. Zakaj če se midva hočeva z oči v oči malo pohvaliti, lehko rečeva, da sva dva moža, kakoršnih matere ne pobirajo za plotovi, in vodé tacih ne prinesó, ampak pravi materi ste naji rodili. Še bo šel včasi dež, predno se bosta dva enaka zlegla in zvalila na dan. Ni vsaka ženica otovrej.”
“Pojdi tedaj v grad, če ne greš še spat. Tam je lepa druščina, doboš lehko pijače!”
Mrtinek se čudno nasmehne. Spoznal je bil, da bi ga prijatelj Kvas rad odpravil. Videlo se je, da je hotel nekaj prašati pa spremislil se je, in rekel samo: “Pijače bo deseti brat med gospodo dobil? Da, ko bi bil kdo drugi, dobil bi je. Ali zdaj mu najrajši dadé, — kakor ribniškim povabljencem, ko se je Urh Prekánjeni z Marjéto Režájlo ženil, — tepkovca in pisker lesnikovca. Drugod pa še zavdávice za-nj nimajo. Bog te obvaruj in naj se ti o sami ljubici sanja.”
Rekši odide, komaj pa se toliko za grmovje zavije, da ga ni mogel Kvas več videti, postoji in čaka.