Kaj mu je danes sreče tat?
Zamoril radost kakšen strup?
Al’ ga prevaril je kak up?
M. Valjavec.
Pripovedovavec veče povesti bi se dal primerjati amerikanskemu volovskemu vozniku, ki ima več voz zapreženih. Če poganja živino v pervem vozu, zastaja mu ona v zadnjem in če se povrne k poslednjemu, zaide spredaj rogata neubogljivost iz tira, tako da se revež sem ter tje tekaje ves upeha in mu še ne gre vse po volji. Tako tudi pripovedovavcu zastane marsikak prizor, ki bi utegnil vsaj za tistega zanimiv biti, ki se je po izreji ali po lastnih načelih navzel lepe čednosti, ki jej v navadnem življenji pravijo natančnost. Vemo sicer, da se s to krepostjo posebno baha mogočen sosed nas Slovencev, terdé, da je nektere rečí še le on do tal pregledal, do dna premislil. Mi Slovenci pa smo zopet pohlevni možički, ko bi Pavliha še enkrat na svet prišel, djal bi morda še več; zato se ne predrznemo svojemu sosedu te samoslave ometati, naj si je včasi že tudi neljubeznjiv proti nam. Znano je, da so slabe, grešne lastnosti nalezljive. Nasproti pa tudi ni niti Platon ni sveti cerkveni očak Avguštin dokazal — vsaj kolikor je nam znano — da ne bi tudi dobre lastnosti, tedaj čednosti in kreposti take navade imele, da bi prehajale od enega na druzega človeka; temuč človek ima celo tako malo originalnega na sebi, da vse svoje djanje in nehanje tako obrača kakor druge vidi. Po tem bi mi sklepali — ne bomo se pa rotili, da je ta naša logika prava, da je že tudi med Slovenci kaj tacih natančnežev.
Ti pošteni ljudjé bi nas utegnili tedaj pocukati in reči: “Ti, izobražen gospodar mora po stari dobri navadi seznaniti tujca z novimi gosti, ki je vpelje v svojo hišo. Kako je tedaj to, da se nahajajo v tvoji povesti ljudje in še celo mlada deklica, hči tistega zdravnika, o kteri ne vemo še več, kakor da je na svetu.”
Ko bi se kaj tacega primerilo, in sosebno od mlajših bralcov se bojimo enakega ometa, ne vemo druzega boljega izgovora, kakor da rečemo: pisavec ni od Boga tiste potrebne lastnosti prejel, da bi bil ob enem istem času na vseh krajih. Ako to osebo spremlja, mora ono z nimar spustiti; poseganje nazaj pa je morda temu ali onemu prijatelju rednega in pravilnega napredovanja nevšečno. Upati je pa morda oproščenja, če tu popravimo zamudo, kakor se ravno da, namreč da predočimo čestitemu bralcu nove goste po njihovi podobi in po značaji.
Vencljeva hči, ki je sedela pri obedu zraven Kvasa in starega gospoda Grašiča, bila je deklica kacih devetnajst let. Bila je v primeri z Manico majhne postave, vendar kar se zrasti tiče, ne bi jej bil tudi zaviden sodnik mogel nobene nepravilnosti očitati. Malo drobni okrogli obraz z živim očesom je bil zrcalo vedno veselega srca, kakor je tudi neka gibčnost in lehkota v vsem njenem obnašanji oznanjala veselo mlado kri, ki svet in ljudí sodi in pozna le od medene plati. Njen oče, gospod Vencelj, kakor v svojem poklicu tako v vseh rečéh praktičen mož, izredil jo je bil po napačnem načelu, da ženska ne sme več vedeti, nego kolikor ravno potrebuje kot dobra gospodinja in da zna v omikani družbi vsaj tako govoriti, da se jej ne more ničesa očitati. Sicer pa je skrbel za njo, kakor za svoje oko in nekteri pravijo, da mož ni bil nikdar bolj pri dobri volji, kakor tačas, kedar je kdo njegovo ljubljenko pošteno pohvalil. Ob taki priliki mu je včasi — sosebno če je kaj pil popred — beseda ušla, da bo srečen, kdor jo bo imel, da je pa tudi ne bo vsak, ne ta ne oni, v zakon dobil.
Gospod Grašič je nekdaj cesarja služil in je bil tako srečen, da je do stotnika prišel. V sloveči bitvi pri Lipsiji mu je bil palec na levi roci odstreljen. Tedaj je imel gospod stotnik tudi veliko srečo, da je svojega glavarja Koloreda, generala kranjskega polka Reus-Plauen francoske sablje ubranil, in ta sam po sebi prav majhen prigodek si je mož v toliko čast štel, da so njegovi znanci morali poslušati nekterokrat to staro novico, ponovljeno od prve do zadnje pike. Po obrazu soditi stotnik ne bi bil imel veliko čez petdeset let; ali sam je trdil, da mu jih ne manjka veliko do sedemdeset in gotovo je sam najbolje vedel. Samo to, da je še vedno z mladimi deklicami najrajši govoril, vrivalo je nekterim vero, da se staršega dela kakor je res. Hvale bi bila taka laž morda zato vredna, ker je nimajo vsi ljudjé, zlasti ker se, kakor hudobni ljudjé pravijo, ženske rade ravno narobe lažejo.
O šolmoštru Zmuznetu, ki je na zadnjem koncu mize zraven domačega sina sedel, ne vemo druzega povedati, kakor da je bil dolg koščen mož in mu ni bilo veliko mari za razgovor, temuč bil je ves živ in mrtev na slastne jedi in dobro vino, ktere je goltil, kakor bi nazadnje v svojem življenje jedel. Tega mu pa ne zamerimo, saj je mož dobro vedel in dobro znal, da je grajščakov rojstni god samo enkrat v letu in da mu njegova preljubeznjiva doma druzega ne privošči leto in dan ko slabo zabeljene močnike režene moke. Da pa ni nič govoril, zató je imel tudi veljavne vzroke. Videl je namreč onega malo rejenega moža z naočniki na nosu, sivimi lasmi in dolgo rujavo suknjo, ki se mu po domače fajmošter pravi in ki sedi tik gospodarja na druzem koncu. Pri neki enaki priložnosti je namreč Zmuznè, misleč da se bo s tem gospodinji prikupil in ga bo kaj večkrat povabilo na tolsto obed doletelo, vedno in vedno jedi hvalil, ki so na mizo romale. Ali fajmošter so tako siten in hudomušen gospod, da so potem Zmuznetu medpotoma domú očitali, da je nespodobno jedila hvaliti, če nas nihče ne vpraša. Zato se je bil že tačas zagovoril, da bo vprihodnjič molčal in te obljube se je danes tembolj držal, ker si je mislil: “ni dobro za človeka, če se fajmoštrom zameri, zakaj njim so velike oblasti dane za ta in oni svet.”
Ker družba ni bila velika, bil je razgovor večidel splošen, sosed ni mogel s sosedom posebne govorice imeti, da ga ne bi bili vsi slišali. Tudi se je reč naglo zmenjevala; zdaj so se besede pletle o gospodarstvu in letošnjem pridelanji, zdaj o vsakdanjih prigodkih v okrožji. Stotnik je včasi vjel — čeravno ni imel kake šegave za svojo lepo sosedo na jeziku, — ktero besedo, na ktero bi se dal ta ali oni zanimljiv spomin iz vojaškega življenja navezati in razširiti v daljšo povestico. Zdravnik pa mu je včasi nasprotoval, zastavljaje mu mala vprašanja, ktera je sicer vojak vselej razložil, pa so ga vendar bolj ali menj motile v pripovedovanji.
Mi bi te pogovore razsnovali bolj na drobno, ali ker so bili taki, kakoršni se v življenji povsod slišijo, opustimo je rajši, ker ne vemo ali bi ustregli vsim bralcem ali ne, sosebno ker so se jih mlaji ljudje te poštene druščine malo vdeleževali, ktere imamo povsod najbolj pred očmi in je tudi bralcem priporočamo.
Proti dvem popoldne, “ko so bile gostem želje po jedi in pijači ukrotene,” da po Homerjevo govorimo, vstali so izza mize razen gospodarja, fajmoštra, in šolmoštra, ki je vedno kupico v roci vrtel. Gospodinja je peljala starega stotnika, kteri bi si bil ne mara drugo druščino rad zbral, na vrt pokazat mu novo zasajeno nemško zelje in rožmarin, ki raste že deseto leto. Marijan in Manica, ter Lovre z Maričko, kteri je bila Kvasova družba nekaj posebno po godi, napotili so se za gradom navkreber proti razvalini.
Videti je bilo, da je Marijan nalašč tako oprezoval, da sta šla Lovre in njegova tovaršica precej naprej. To je menda Lovre tudi opazil, zakaj postal je na enkrat nekako tih in ni odgovoril na prašanje, ki mu ga je Marička ravno zastavila. Ne more se naravnost reči, da bi bil ravno ljubosumen, kajti poznal je Manico in jej zaupal, ali obšla ga je vendar neka čudna čut.
“Kaj ste tako naglo obmolknili, gospod Kvas?” praša ga Marička.
“Saj veste, da se človek včasi kaj spomni in se tako nehoté zamisli. Upam, da mi boste to razmišljenost oprostili, da-si ravno vem, da ni lepo, če se v vaši druščini kaj tacega primeri. Kaj ste me že prašali?”
“Sama sem že pozabila. Pa menda vam vendar niso moje prejšnje besede ta spomin — ki mora kaj posebnega biti — zbudile? Ali se ne sme vedeti, česa ste se ravno domislili?”
Kvas je bil zopet malo v zadregi. Hotel se je že nekaj malega zlegati. Deklica, ki je va-nj uprla svoje bistro oko, opazila je menda to in naglo djala: “O že vidim, da je kaj tacega, česar ne poveste prav radi. Nečem vas nadlegovati. Zvedela bom pa že še, da le enkrat vas in vaše dvomljive okoliščine tanje spoznam. Čakite, koj potem ko pridemo doli v grad, prijela bom Manico; ona ima oster pogled, gotovo vas je že spregledala in vem, da sve toliko prijateljici, da vas bo izdala.”
“Takó vi vérujete, da imam jaz kake dvomljive razmere.”
“Verujem ravno še ne, ali zdi se mi. Pa vse pride na beli dan, kar se zgodi. Če pa pravim dvomljive, ne smete te besede v slabem pomenu misliti. Jaz nisem tako učena ko vi, ne znam besedí premišljati, ampak govorim, kakor mi na jezik pride.”
Zdaj sta se bila že za grmovjem v ovinku skrila. Marijan in Manica sta bila toliko zad ostala, da se nista več videla.
“Kje sta pač ónadva ostala?” govorí vesela deklica dalje. — “A naj bosta, kjer hočeta, menda imata pomenke, kterih midva ne smeva slišati. Zato ju nečeva motiti. — Zdaj sva na vrhu. Glejte kako lepo se vidi po deželi. Vidite tam le-ono belo cerkvico na hribu? Tukaj čez Polesek?”
“Vidim.”
“In potem majhno na levo pogledite.”
“Tam ste vi doma, gospodičina, ne?”
“Domá pač, ali rojena sem v mestu, tedaj sem meščanka, če je ravno malo mestnega na meni. Oh tam pri oni cerkvici so tudi moja mati pokopani. Kaj bi dala, ko bi bili zdaj tukaj-le med nama ljuba mamica! Kedar k nam pridete, pokazala vam bom grob.”
“Ali je že dolgo tega, kar vas je ta britka izguba zadela?”
“O komaj osem let sem bila stara. Pa, gospod Kvas, nič veliko me ne smete izpraševati o tej reči, sicer bi vam tako zabavo naredila, da bi se začela jokati.”
In res se deklici prikaže pol solzice pod bistrim očescem.
“Prav trd človek bi moral biti, ki bi vam kaj tacega zameril, kar blago srce kaže. V tej reči se solz ne smemo sramovati. Kedaj pa vas smem obiskati?”
“Veselilo bo očeta in mene, kedar pridete. Jaz sem vedno domá in oče tudi malokdaj kam gredó, sosebno zdaj po leti, ko so ljudjé zdravi. Le kmalu enkrat pridite. Vsaj danes teden, če vam prej ni ljubó.”
“Porabil bom to vaše prijazno povabilo, to se vé, ako vašega gospoda očeta ne nadlegujem.”
“Lepo vas prosim! Če menite, da na mojo besedo še ne morete k nam, bodo vas še oče povabili. Samo potlej pa morate ostati mož beseda. Pozabiti ne smete; moški radi pozabijo svoje obljube.”
“Tega pa še vendar iz skušnje ne veste?”
“Če ravno ne,” odgovorí deklica malo zarudela, “pa se vendar sliši in bere. Vi morate dokazati, da ste v tem bolji ko drugi. In kedar pridete, razkazala vam bom svoj vrt in rože in svoji dve ovčici, moje največe veselje.”
“Ali bom dobil kaj iz vašega vrta?”
“No, to se samo ob sebi razume, da doboste najlepšo rožo za spomin, če jo boste hoteli vzeti. In tukaj vam brž aro dam.”
Rekši utrga divjo rožo z grma in mu jo da. Lovre bi bil lehko opazil, da se nežna ročica za malo spoznanje trese, ko ne bi bile njegove misli drugje.
Prišla sta bila zdaj na majhno porobje, tako da sta lehko ves hribec razgledala. Precej daleč zdolej sta na potu stala Marijan in Manica. Kvas je videl iz Maničinega obnašanja, da Marijana nekaj prosi, česar mladeneč neče obljubiti. Da-si je Lovre slišal le nektere besede Marijanovega govora, razvidel je naglo, kaj govorita in obraz se mu je nekako čudno spremenil. Strmel je tjekaj doli in vidé, da je Marijan hitro obrnil se od Manice in sam koračil proti gradu, pozabil je, da ni sam in djal je pol na glas: “O nespamet! povedala mu je. Vse je izgubljeno.”
Marička, ki je nekoliko poznala razmere med Marijanom in svojo prijateljico, razvidela je zdaj s tisto žensko ostroumnostjo, ktera je celó mladim, tudi malo izkušenim deklicam v enacih rečéh lastna, kaj pomenja Kvasov malo preglasen izrek. Tih vzdihljej se jej ukrade globoko od srca. Precej pa se umiri in reče: “Gospod Kvas, ali ne greva zopet nazaj?”
Glas tega vprašanja pak je bil ves drugačen, kakor v njeni prejšnji govorici. Lovre je molčé koračil tik nje po poti navzdol. Tudi njej se ni ljubilo nove govorice začeti. Morala je precej hitro stopati, da ga je dohajala. Kaka dva pota ga je opomnila, da prehitro stopa.
Kmalu sta bila zopet pri gradu, skoro ob istem času ko Manica, ki je bila veliko pred njima. Marijan je hotel iti proti domu, a zdravnik Vencelj ga je zagledal in vlekel po sili nazaj gori v sobo, kjer se je zopet zbrala vsa družba.
Toda mlajši ljudjé so bili vsi nenavadno tihi. Marijan je slonel na stolu in zdaj pa zdaj jezno pogledal Kvasa. Gospod Vencelj, ki je morda nekoliko slutil, kaj je tej spremembi vzrok, pomagal si je zdaj tako zdaj drugače, da bi se zopet jeziki malo otajali. Ali kmalu je videl, da mu to tako malo izpod rok gre, da je celó gospodar opazovaje pogledoval zdaj svojo hčer, zdaj Marijana.
Ne vemo, kaj bi bilo konec te situacije, ko ne bi bila hišina Urša naznanila, da je Kerjavelj odzdolaj in da hoče po vsi sili z gospodi govoriti.
“Aha, to je tisti pomorski vojak, ki pripoveduje da je hudiča presekal?” vpraša gospod Grašič.
“Tisti, tisti! Le brž naj gori pride; jaz tega neumneža prav rad slišim,” pravi Vencelj.
Ko je tudi gospodar potrdil, kar je djal zdravnik, šla je ženica ven in kmalu potem se vrata počasno in polagoma odpró in naš smolar se zmuza v sobo. Kakor ni nič potrkal, tako tudi širocega klobuka ni snel z glave, ampak debelo je gledal zdaj enega zdaj druzega in ne vedé, koga bi ogovoril, vedno še vrata pritiskal, da-si ravno so bila že zaprta.
“No Kerjavelj, kaj bi pa ti rad?” vpraša ga gospod Benjamin.
“Bog daj, da bi vam dobro teknilo, če ste jedli, — vsem!” pravi Kerjavelj.
“Je že dobro! Le povedi, kaj si prišel!”
“Pa odkrij se; kedar prideš med gospodo, ne smeš imeti klobuka na glavi,” pravi fajmošter.
Kerjavelj se odkrije in pravi: “Saj res, odkriti sem se bil pozabil. — Prišel sem povedat, da sem v hosti videl dve čudni živali. Dopoldne sem smolo bral po smrečji. Še košek sem bil doma pustil, prav pozabljivši sem ga bil pustil, in moral sem si narediti kozico iz brezovega lubja. Komaj pol sem je bil nadrgnil tam pri tisti debeli smreki v Kavki, kjer imajo vrane vsako pomlad mlade. In kaj sem zagledal? Dve zveri ste obirali gabrovo zelenje komaj tako daleč, kakor tista moja puška streli, ki sem jo ono leto, ko je bila tista suša, od ciganov kupil. — Pa veste kaj, ljudje božji, ne morem lehko praviti, ker odavi si nisem nič skuhal. Tako mi je nekaj grčavo po grlu, — ko bi mi hoteli pol glažka tacega vina privoščiti, kakor ga imate ondukaj, da bi ga popil. Bodem pa molil za-nj.”
Ko so se stari in mladi na to prošnjo, ki se po Kerjavljevi misli že sama ob sebi lehko razume, — glasno zasmejali, postane malo srdit in za dlako je manjkalo, da ni debelo po tleh pljunil in obrnil se. Ali ta srditost ga naglo neha, ko vidi, da je grajski gospod vzel prazno kupo in jo do vrha natočil.
Poželjivo zvrne pijačo v sé do zadnje kaplje, odpre potem usta in z nekim nepopisljivim glasom na znanje da, kako slasten požirek je bil to.
“Bog vam daj zdravje, da bi še le čez dolgo časa pomrli. Dobro je bilo, tri ure pred smrtjo bi tako pil.”
“No, zdaj pa povedi na dalje, kakošne živali si videl?” vpraša Vencelj.
“Kdo je djal, da so živali? Zveri so, zveri pravim! Ne vem če so sloni ali so levi ali kakova druga divja teleta. To pa vem, da medvedje niso, ni volcjé ne, še lesice ne!” odgovorí Kerjavelj.
“Naj bodo pa zveri, samo povedi, kakošne so.”
“I kakošne! štirinogate, rogate, kosmate, tolike kakor kozé, pa vendar niso koze. Repa nimajo, pa vendar ne vem; zdí se mi, da repa nisem videl. Divji ste pa, saj ste tako dirjali čez goščo, ko svetega Elija voz po oblacih, ko sem malo zateptal nad njima. Pa ste vendar tudi malo krotki, zakaj precej potlej sem ju videl vrh hriba. Zató bi jaz djal, da puške vzamete, pa vstrelite kleka divjega. Ko bi mesa ne hteli jesti, i nu, jaz bi ga prav rad vzel in za zimo posušil.”
“Ali je pa tudi res, kar praviš. Ali niso bile kake domače koze?” vpraša gospodar.
“Ne, kozi pa že niste bili. Saj ju je tudi Obrščak videl, kako ste šli mimo njegovega kozolca davi ob petih, potlej Matevžek ju je pod Obrhkom srečal in deseti brat ju je tudi ogledoval. Mrtinek je trdil, da ste divji kozi, ki iz hribov pridete. Jaz pa pravim, da ni res, zakaj o divjih kozah nisem slišal nikjer, še tačas ne, ko sem bil pomorski vojak. Druga zver je to.”
Stotnik in zdravnik sta djala, da naj bi se šlo malo pogledat.
“Divje koze pridejo večkrat s pomladi ali jeseni. Pred dvema leti sem eno jaz sam ubil. Ni jih težko zalezti, ker so večidel mladiči, ki se v dolino upajo,” rekel je gospodar.
“Haló! le po orodje. Saj imamo dva mlada junaka, ki imata urne roke in dobre oči. Sosebno vi Marijan, poznate vse kote po hosti. Vi nas boste razstavili.”
“Danes se mi nič kaj ne ljubi,” odgovorí Marijan.
“Ohe! Ali vas ni sram take besede!” vpije stotnik. “Ko sem bil jaz v vaših letih, ljubilo se mi je vse. Nobena noč ni bila tako temna, in nobena deklica taka, da jej ne bi bil kadet Grašič znan — gospodičini tu mi bodo že dovolile, da se malo pohvalim.”
“Če gredó vsi drugi,” djal je Marijan ter nekako s strani pogledal Lovreta, “grem tudi jaz.”
“Saj bodo še gospod fajmošter šli z nami,” pravi gospod Vencelj.
“Meni se ne spodobi morilnega orodja nositi okrog,” odgovori stari mož.
“Bog je živali zato vstvaril, da so človeku na korist. Zato je vsak sme za potrebo pobijati. Ko bi jaz bolj sveto pismo iz glave znal in življenje svetnikov, dokazal bi vam, gospod fajmošter, da so dostikrat sveti možje morilno orožje nosili. Sveti Hubert, svet Florijan, svet Juri in vedigabog kako se jim še pravi,” reče stotnik.
“Oni so imeli drugi poklic in jaz imam druzega,” odgovori fajmošter ter vstane.
Gospodar je bil med tem več pušek prinesel in, ko si je vsak eno izbral, vzel je po ponudbi še Zmuznè eno dolgocevko, da-si ravno se je videlo že na tem, kako jo je prijel, da ni še nikdar kaj enacega v roci imel. Fajmošter se poslovi.
Zdaj Kerjavelj za korak naprej stopi in pravi: “Gospod grajski! ko bi kaj smolnjaka za kolo potrebovali, zdaj imam prav dobrega. Tak je ko olje, kakor laneno olje; ni zgoščen niti ne vodén. In vam ga dam prav po ceni, zato ko ste vi, krajcar bom odmeknil pri dveh funtih.”
“Le k hlapcu pojdi za take reči. — Tukaj imaš za pot.”
In petica zgine v Kerjavljevem žepu.
“Gospod grajski! ko bi jaz smel ono posekano javorjevo hlod, ki v Kavki leži, domu vzeti? Vidite, žlica se mi je strla, nimam s čim jesti, rad bi si drugo zdolbel.”
“Žlice ne boš iz cele golí delal! Le pojdi doli k Urši, pa naj ti da eno žlico.”
“Bog vam daj zdravje! Pa gospod grajski, ko bi smel jaz svojo molzaro kozo po vaši senožeti ob gozdeku včasi malo popasti; zdaj mi še latovice mleka ne da, ki nima dobre poklaje.”
“Po senožeti bomo kosili. Pasel boš jeseni! Le pojdi, zdaj si že opravil.”
“Gospod grajski, ko bi” — —
“Le pojdi, le pojdi! Zdaj ne utegnemo.”
S tem mu je gospodar prestrigel celo réd prošinj, ki se je je bil Kerjavelj namislil govoriti. Zató je po stopnicah gredé godrnjal nad vražjo gospodo, ki je tako skoporita, da še ene koze ne pusti napasti in ne dá ene javorjeve golí, ktera bi se dobro prodala, in še celo človeku ne privošči, da bi vse izgovoril. In ko je medpotoma to premišljal, vskliknil je: “O Kerjavljc! o ti sami zlodej ti, o ti živi nepridiprav ti! Zakaj si govoril o javorjevi hlodi? Ko bi bil jezik za zobmi držal, kaj bi je ne bil lehko skrivaj pofulil in unesel in ukradel? Kaj bi bil kdo vedel ka-li? Nihče bi ne bil vedel, da si jo ti! Še deseti brat ne bi bil vedel! Saj pravim, moja pamet je taka, ko moje koze rep. Zmerom je zadej, če se prav koza trikrat obrne. Ti nepridiprav ti!”
Pobitega srca je bil Kerjavelj zarad javorjeve golí tako dolgo, dokler ni petico zapil pri Obrščaku, kjer je našel tudi strica Dolfa, kteri se je s svojim bratom Benjaminom tako malo razumel, da je na njegovega godú dan rajši v krčmi kakor doma vezoval se.