Saj polje več cvetic rodí,
Devic dežela več gojí.
Fr. Levstik.
Gospodar na gradu slemeniškem je imel navado, svoj rojstni dan z večo pojedino obhajati, na ktero je povabil vse svoje prijatelje in znance iz obližja. Če pa pravimo vse, ne sme se misliti veliko krdelo družin z materami in hčerami, starimi in mladimi sinovi, zakaj Bog je posadil ta grad tako na samijo, da je gospod Benjamin vse svoje izobražene in pol izobražene povabljence, celo prifarnega dolgopetega šolmaštra vštevši, lehko na prstih obéh rok zračunil, kedar se je reč najbolje obnesla.
Tega leta pa je nesreča hotela, da mož še tega malega števila ni mogel popolnoma zbrati na praznovanje svojega godú. Eden sosednjih grajščakov je bil zadnji božič preselil se tjekaj, kjer vedno godove obhajajo; njegova vdova in njeni hčeri, o kterih so jeziki hteli vedeti, da niso lepé, nosile so črno obleko in zdelo se jim je nespodobno ta znamenja neveselega srca razkazovati po veselicah. Družina bližnjega gospoda sodnika se je bila nekam v mesto na svatovščino starega strica po druzem kolenu, ki so ga muhe v tretje v zakon gnala. Tako so se možu gostje odpovedali, kakor tistemu bogatemu revežu v svetem evangelji. Gospod Vencelj s svojo hčerjo, fajmošter, star oficir v penziji in šolmašter, ti so obljubili. Marijana in njegovega očeta so sicer tudi vabili, a ni se vedelo, ali prideta ali ne, ker sina že dalje časa ni bilo blizo, stari pa je imel svoje odurne navade.
Sosebno stari hišini Urši je bilo tolikanj čez glavo, da letos najboljih gostov ne bode. Dva večera jej je ta huda preglavica spanec jemala. Seštela je namreč umna žena, da jej to nič menj škode ne prizadene, ko cele tri šmarne petice. Vse božje leto se je veselila na gospodov god, da jej bo ta ali ta kaj okroglega v pest stisnil, za kar ne bo druzega treba delati, ko malo postreči. Samo to je še varčno ženico tolažilo, da iz njene škode izhaja gospe korist. Koliko se bo namreč prihranilo mesa, zabele, vina in druge take ropotije.
Lepo jasno jutro je bilo na Benjaminovega godú dan.
Marijan je bil zgodaj vstal, poklical psa s seboj in šel čez travnik. Zapalil si je bil pipo tobaka in je ravno prevdarjal, ali bi šel na Slemenice ali ne. Veliko vzrokov je menda govorilo za pojdi, še več menda pa za vrni se, kajti večkrat je postal, pogled v tla obrnil, debelo dima potegnil in zopet nekaj počasnih stopinj storil. Na zadnje pa ni bilo dvomiti, kako se je odločil, kajti pot, ki ga je ubral, držal je proti hosti, tedaj je Slemenice imel za hrbtom.
Tam na robu gozda se vleže znak v senco, natlači v drugo tabaka, in kdor bi ga bil videl tako brez vsega opravka na tak lep dan in še dopoldanšnjo uro zreti samo za sivimi oblački, ktere je malomarno iz ust izpuščal, djal bi bil: to je živo pisana podoba tacih ljudi, ki ne delajo nič, ne mislijo nič.
Ne moremo terditi, da bi naš gospodič ne bil zares nič mislil. Nasproti se pa tudi današnji dan ne da več dognati, kaj bi mu bilo po glavi rojilo, ali je morda prevdarjal, kako bi se kadilo, ko bi pipi dal novo sreberno okovanje napraviti, ali je pa premišljal, kar poje narodna pesem:
Sinoči je pa slan’ca padla
Po zelenem travniku;
Je vse cvetje pomorila
In vse mlade rožice;
Meni pa nič ni za rož’ce.
Če je slan’ca pomori.
Meni je za dekle moje,
Če me ona zapusti.
Naj bo že tako ali tako; upam, da ne bomo sami ene misli ostali, če rečemo, da je vrlo malo romantičnega pri mladenču, in da ga vsaj malo po slabeji strani obseva ta resnica, da je konci negotove meditacije — trdo zaspal, tako da mu je njegova najzvesteja ljubica, pipa, iz ust padla.
Zbudí se še le, ko ga nekdo s palico podreza. Odpre očí in vidi svojega očeta pred seboj.
“Ali se nisi po noči naspal?” praša ga stari malo osorno.
Sin vstane, pobere pipo in klobuk, pa ne odgovorí nič. Oče se obrne proč in hoče zopet svojo pot iti, ker veliko še s sinom navadno ni govoril. Pa kakor bi se nekaj domislil, vrne se, nekako ostro pogleda sina in vpraša: “Kaj, da ne greš danes med ljudi? Ali te niso vabili?”
“Ne grem!”
Stari malo molčé postoji, potem pa pravi: “Sin! vidim nekaj dni sem, da si več doma, ko si imel navado biti. Vem tudi, da se ti je nekaj zgodilo, naj bo že kar hoče, da si se tako spremenil. Povedi mi, kaj ti je?”
Marijan tacega vprašanja od svojega vedno tihega očeta ni pričakoval. Da-si je bil tudi glas nekako nenavadno mehek in očetovski, mladeneč ni bil vajen razkrivati srca očetu, ki se vsaj na videz ni pečal za njegovo djanje in nehanje, zató je tudi zdaj odgovoril: “Nič mi ni, motite se, če menite, da sem se spremenil. Na Slemenice zdaj ene dni nisem šel, ker se mi ravno ne ljubi. Danes pa bode tako dovolj ljudí gori, mene lehko pogrešajo.”
“Od kedaj te lehko pogrešajo?”
“Jaz le tako mislim, da grem lehko drugo pot gori, ne ravno danes.”
“Fant! ti nisi odkritosrčen! Praviš, da ti ni nič. To lehko rečeš kmetu, ki zna pet šteti in ne dosti več. Tvoj oče pa je videl svet in pozná človeka, kakor ne želí tebi, da bi ga poznal. Mene ne boš preslepil z besedo; ne motim se tako brž, kakor meniš. Ker ti meni nečeš povedati, povedal bom jaz tebi, kaj ti je. Vsa ta otožnost izvira iz tega, ker ti ena ženska — imena nečem imenovati — ni po volji. Ali ni res?”
Marijan je očeta debelo gledal. V tem trenutku bi bil skoro sam sin verjel, kar so ljudjé ugibali, da v starem čmerikavcu tičí nekaj vražjega, kajti živi duši ni sam ničesa o tej reči govoril. Kako je oče zvedel?
“Odgovori, če te prašam!” pravi stari, in nevoljen nabere čelo.
“Res je res,” pravi Marijan pol tiho. “Manico sem ljubil, pa zdi se mi —”
“Že vem, kaj se ti zdi; pa pameten bodi. Kedar boš starši, hvalo mi boš vedel, da sem te prav učil. Če te ženska neče, pusti jo, še bolj je prav. Tako ne boš imel prilike pustiti je sam. Svet je velik, na ta kôt pa nisi navezan. — Zdaj pa pojdi v grad med ljudi!”
“Danes ne grem rad.”
“Jaz pravim: pojdi! Dokler si mlad, bodi vesel in vživaj! Kedar boš star, tedaj se boš plazil okrog.”
Marijan se tacemu povelju ni mogel ustavljati. Komaj pak je dvakrat prestopil, pokliče ga oče nazaj in pravi: “Ker že ravno govoriva, naj ti še to povem. Če imaš kaj hvaležnosti v sebi, šel boš po moji smrti od tod. Šel boš kam, kjer tvojega očeta niso poznali. Zató se ne zmeni veliko, naj te imajo ženske tu rade ali ne. Zdaj pa le pojdi!”
Kakor da bi bil več izgovoril, kot je mislil, korači starec naglo ob robu hoste proti domu, Marijan pa prek polja proti Slemenicam. Kaj bi bil mladeneč dal, ko bi bil mogel v tem hipu razjasniti si očetove besede! Bil je ta razgovor z očetom najdalji; nikdar mu ni več povedal. Zakaj ne bi tukaj smel ostati? Nehoté mu je prišla misel, da morda oče ni popolnoma zdrave pameti; ali greh se mu je zdelo kaj tacega misliti, in našel je več reči, ki so mu naravnost kazale, da so vse besede očetove premišljene. Da si je stari nekako prizadeval ostro govoriti, bilo je vendar zlasti v poslednjih besedah nekaj serčnega, prosečega in očetovskega, in ravno zato, ker sin tega ni bil vajen videti pri očetu, ganilo ga je tolikanj bolj. Čeravno ni mogel razumeti razlogov, zakaj mu oče velí, malo meniti se za ljubezen tukajšnjih ljudí, namenil si je vendar že iz hvaležnosti ravnati se po njegovem svetu in celó — ta namen je bil malo težek — Manico pozabiti.
Ko pride na kolovozno pot, ki drží do Slemenic, zasliši voz za seboj.
“Počasi, počasi, prijatelj! Saj vas komaj s konjičem dohajam po tem kamnitem potu. Boste se malo obesili in pogovorila se bova kaj!” Tako je klical zdravnik Vencelj, ki se je peljal na svojem malem vozičku in zdaj pa zdaj zarentačil, da Slemeničan ne da pota popraviti. Marijan se vsede tik njega.
“Kam ste pa Maričko deli, da je ni z vami, gospod Vencelj?” vpraša Marijan.
“Saj je že dva dni tu gori pri Manici! In vi ne veste tega? Včasi so mi ljudje pravili, da ste vedno pri sosedovih — več ko domá,” pravi zdravnik.
“Zdaj že več dni nisem bil in tudi danes nisem bil namenjen tje.”
“Ne? Tako je ta reč! A že vidim, že vidim, kje je rana. Malo ste se z Manico — svojo nevesto, le dovolite, da tako rečem, — razprli in to vam je nekaj muh v glavo dalo. Pa to nič ne dene, malo prepira med dvema, ki se ne vidita težko, to je ravno tako, kakor kakova majhna bolezen. Človek ne vé, kaj je zdravje, dokler ni bolán. Solnce zvečer zato zaide, da se ga človek ne naveliča: vsako jutro se mu še lepše zdi. Tako je tudi prepir v ljubezni, ha, ha! jaz vem, sam sem bil ravno tak v svojih lepših letih. Kaj ne, da sem uganil?”
“Ne, razprtja ni bilo nobenega,” odgovorí Marijan.
“Tedaj vas pa že ne presodim, zakaj bi bili tako samotarski postali. Dvomim, da bi vam bilo doma tako kratek čas. Pa le majhno počakajte, ko prideva v Slemenice, potlej sva že vkup, precej bom vedel, ali sem prav mislil ali ne. Kaj pa, kaj počne gospod Kvas?”
Pri tem imenu je Marijan zarudel. Zdravnik je to opazil.
“Ne vem nič,” pravi mladenič.
“Zdaj vas imam še le, prijatelj!” smeje se Vencelj. “Takó, s Kvasom sta si navskriž! Le tiho, le tiho! To pa že ni prav. S poštenim prijateljem pa ne sme prepira biti. Le čakajte, jaz bom vaju spravil, če le zlomek ni. Dolgo me že ni bilo tukaj gori. Glejte no, da se še taka mirna duša, kakor je ta Kvas, more skregati s kom, ki je zopet tako neškodljiv ko vi, tega bi ne bil verjel.”
Marijan je sprevidel, da bi ga gospod zdravnik v gradu lehko v zadrego pripravil, ko bi govorico napeljal na reč, o kteri še mislil ni rad, nikar da bi moral še govoriti. Zato je menil, da je najbolje, če mu vse pové.
Gospod Vencelj je čudé se poslušal Marijanovo pripovedovanje.
“Ali pa dobro veste, da je to vse res? Ali se niste motili?” praša mladenča.
“Slišal sem nekaj besedi v njunem pogovoru, pač težko bi bilo, da bi se motil,” odgovori Marijan.
“Verjetno je verjetno! Mladost je mladost, ne premisli, je-li mogoče to ali to, ali se da izpeljati ali ne. Sicer je prav pameten mlad mož, jaz sem ga precej rad imel, ko sem ga spoznal; ali če je taka, zdi se tudi meni, da je previsoko pogledal. Svet je že tak. Človek v vaših letih meni, da se od ljubezni živi, da za življenje ni druzega treba ko malo srca! Pa tiho zdaj, tukaj sva, naproti nama gre celo krdelo; le pamet, le veseli bodite, vse se bo dobro napravilo.”
Ko se je vozič ustavil pred veliko grajsko lopo, bližali so se z vrta sem gospodar Benjamin s fajmoštrom, Manica s starim dosluženim vojakom gospodom Grašičem in Lovre z zdravnikovo hčerjo. Za vso družbo pak je repil dolgi učitelj Zmuznè, kteri je sam sebi tovarševal, ker je iz žalostne skušnje vedel, da se ne more nikjer v pogovor mešati.
Po navadnih pozdravilih prime gospodar svojega prijatelja zdravnika za pod pazduho in ga pelje proti hiši.
Marijan si je sicer prej za terdno namenil, da se bode Manice in Kvasa kolikor moči ogibal in z druzimi govoril. Ali ko jo videl deklico pred seboj, s ktero je prve mladostne igre igral, pri kteri kakor deček sedeval neskrben in vesel, za ktero se je nevedé kedaj kakor mladenič vnel in srečen bil v tihi ljubezni, ki si je še skoro sam v svesti ni bil: ko jo je videl pred seboj, pozabil je očetove besede, in nekako milo se mu je storilo. Zdaj še le je videl, da je Manica lepa, da on lepše ne najde.
Lovreta tedaj še pogledal ni, ko ga je pozdravil.
“No, Marijan, kaj pa je tebi,” ogovori ga domača hči, “ali smo se ti kaj zamerili, da te ni več videti? Bala sem se celó, da nas še danes ne boš razveselil, vendar smo tako srečni, da te še enkrat vidimo. Mislili smo, da si zbolel, pa ljudjé so te povsodi videli, samo na Slemenicah ne.”
“Tudi na Slemenicah bi me bili videli, ko bi bil vedel, da ni nikomur neprijetno, če pridem, da najdem...”
“Veš, da si veliko izgovoril,” pravi Manica resnobno. “Mene sicer ne moreš tako naglo razžaliti, vendar opomniti moram na tvoje besede, da si bil v naši hiši zmerom dobro sprejet. Zatorej ne razumem, zakaj tako govoriš.”
“Nič bolj vesel bi ne mogel biti, kakor ko bi vedel, da me res ne razumeš. Pa ti bom že še izpovedal se naravnost, tako da se ne boš mogla izgovarjati z nevednostjo. Lej! ta v ... je nama že za petami, rad bi poslušal menda. Tega imam jaz v želodcu. Pa se bova že zmenila, jaz ti bom govoril naravnost in menim, da bom tudi od tebe resnico zvedel.”
Predzadnje besede so zadevale Kvasa, ki je, kakor se je videlo, bil v živem razgovoru z Maričko.
Zdaj še le je Manica sprevidela, da je tudi Marijanu znano, kar bi bila rada vsaj nekaj časa še prikrivala pred svetom. Pomislila je, da bi se prav lehko zgodilo, da bi Marijan ali očetu reč razkril ali pa z Lovretom kaj opraviti imel, in barva po lepem licu se jej spremení in oči pobesi v tla. Sklene pri prvi priliki z Marijanom govoriti.
Prav sreča je bila, da je bil ravno stotnik Grašič k Marijanu pristopil in ga s celo vrsto prašanj zamotil, da ni zapazil spremembe na dekličinem obrazu. Rad ali nerad zapleten je bil Marijan kmalo v pogovor od zajcev in lesjakov in celo šolmošter Zmuznè je ktero vmes zinil, dopovedovaje gospodu stotniku, ki je marsikaj po svetu skusil, da boljega lovca ga ni, kakor je Marijan. In kakor je bil ta naš mladi znanec vajen resnobneje reči hitro obdelati, bil je tudi zdaj kmalo ves v govoru, pozabljivši “deklice nezveste” in tekmeca in vseh očetov na svetu, razen starih zajcev, o kterih je veliko pravil, kako mu jo je tukaj pa tukaj kteri upeljal kožo in življenje.