Jaz mislil sem, da nam bo zet
Naš sosed, ki je lep in vrl.
M. Valjavec.
Na Slemenicah je nekaj dni potem že precej pozno zvečer pospalo staro in mlado, razun gospodarja in njegove žene, ki sta v spavnici pri užgani sveči še pomenkovala se o raznih rečéh, ki zadevajo gospodarstvo in družino. Tikoma njune spavnice je spala Manica. Zunaj je bila pomladanska noč precej mrzla.
“Ne vem, kaj je, da Marijana ni več blizo,” pravi gospodar Benjamin.
“Meni se to tudi čudno zdi. Morda smo se mu kaj zamerili. Manica je tako čudna proti njemu, da je ne morem razumeti,” odgovori žena.
“Prašal ga bom enkrat, kaj je, da več ne pride. Meni to ni nič všeč. Za Manico bi jaz ne vedel kje boljega ženina zbrati, kakor je on. Čeravno bi si ga jaz za nektere reči drugačnega želel, vendar mi je še najbolj po volji. Menim, da bi se naredil, kedar mu leta pridejo. Tacemu je ne smemo dati, ki nima nič. Zato sem bil óndan prav vesel, ko me je prašal, ali bi mu jo dal kedaj ali ne.”
“Silila je pa vendar ne bova, saj je sama pametna. Jaz tega že ne pustim, da bi jej kedaj rekel: moraš ga vzeti. Saj veš, da zet v glavi in v sercu prinese največo in najlepšo doto. Jaz tudi nisem prinesla kdo ve kaj k tvoji hiši, pa nisi zdaj nič slabejši, kakor bi bil drugače.”
“Jaz se bojim, da boš še priliko imela zares storiti, kar zdaj samo govoriš. Ali to ti povem, da jaz ne bom nikdar dovolil v kak tak zakon.”
“Zakaj se bojiš?”
“Mislil sem že vse te dni, zakaj se Marijan nas ogiblje, in na mari mi je prišlo, da bi kaj sumil na našega učenika Kvasa. Opazoval sem potlej njega in Manico. Nisem ničesa mogel videti, da bi mi bilo čisto potrdilo to misel, vendar se mi malo nevarno zdi za-njo. Videti je, da prav rada govori ž njim. Fant je sicer res pameten, ali mlad je in to je dovolj.”
“E, beži! to že ni nič!”
“Tudi jaz želim, da ne bi bilo, ali z nimar ne smeš pustiti vsega. Mene večidel ni domá. Ti moraš gledati, da ne prideta na samem vkup in da nimata prilike govoriti. Daj jej vedno kaj posla.”
“Naša Manica zopet ni tako neumna! Kar prvemu se ne bo na vrat obesila. Saj vé, kdo je ona in kaj je naš učenik.”
“Saj veš, kaj je mladost. Ko si bila ti mlada, tudi vem, da nisi imela bog ve kaj modrosti.”
Žena se zasmeje in odgovorí: “No, posebnih neumnosti in norosti mi menda ne moreš očitati iz mojih prejšnjih let. Premalo premisliš, kaj izrečeš.”
“Živa si bila ko večina žensk.”
“Pa bi bil iz manjšine eno mrtvo izbral. Jaz te nisem snubila, saj si ti mene,” reče ženica smejé se.
“Nič se ne huduj, žal mi ni bilo nikdar, da sem te snubil. Na Manico pa moraš paziti, da bo tudi ona lehko enkrat enako rekla.”
“Ko si si že enkrat v glavo vzel, kar upam, da ni nič, bodem gledala in kmalo boš izvedel, da ni nič.”
“Pa dekletu ni treba ničesa praviti. Ako bi bilo kaj res, odpravil ga bom z lepo in tiho od hiše, dasi ga imam prav rad. Fanta prav dobro učí, in uboga ga skoro bolj ko mene. Zato prav želim, da bi bil mladeneč pameten.”
Rekši pogasí gospodar luč in se spravi spat. Dolgo pa sta še oče in mati ugibala o otrocih, o družini in druge enake reči, predno sta zaspala in so nju popustile vsakotere skrbí.
Tam v drugi sobici pa je čulo mlado uho vsako besedico. Deklica, o kteri sta se skrbljiva roditelja pogovarjala, ni spala. Ko sta stara dva utihnila, pritekla jej je iz lepega očesa grenkobna solza ter kanila na belo rjuho, solza, ki jo je rodila in ožela ljubezen, vir sladkega veselja in britke bolečine. Misli so se jej podile po vroči glavici in skrb je s tesnim preveslom objemala boječe srce. Malo pred dnem še le so se stisnile trudne oči, in v sanjah so se čudovito razpletale reči, kterih je bila glava polna.
Drugo jutro je bil lep solnčni dan. Drevje po vrtu je bilo v belem cvetji, bučelice so šumele po njem. Lehka sapa je gibala in osipala tam pa tam z vej bela cvetna peresca.
Lovre Kvas se je šetal po ozeleneli travi prek vrta. Zagleda Manico daleč pri ulnjaku, kjer je ravno prej bral. Bil je tam samoten kraj, za njega tolikanj imenitneji, ker so se prijetni spomini prvega spoznanja na-nj vezali. S precej hitrimi koraki jo krene Lovre tjekaj misleč, da bode zopet imel priliko, vsaj tri besedice pregovoriti ž njo. Prišedši do tje deklice ne najde. Ob drugi strani je bila odšla v grad. Njegove bukve, ki je je bil prej tam popustil, ležale so še na klopici na solncu. Zazdelo se je Lovretu, da so premaknjene in vedoč, da je je ona v rokah imela, poprime je Lovre z nekim prijetnim čutom.
Ko knjigo odpira, pade majhen listek papirja iz nje. Naglo ga pobere in razvije. Bila je njena pisava, v hitrici s svinčnikom začrtane besede: “Preljubi! varuj se. Oče in mati nekaj sumijo. Pazijo na té in na mé. Ne išči me in ne govori z menoj veliko. Vsako svoje obnašanje premisli prej. Ne skrbi pa nič, vse se bo s časom dobro izteklo. Še malo let!”
Roké so se mladenču tresle, ko je to malo pismice bral in zopet bral. Česar se je dolgo bal, bilo je tukaj. Že je videl svojo besago navezano, že je menil slišati resnobno besedo gospodarjevo, ki mu pot kaže od svoje hiše, od njegove ljube v daljni svet. Ne vedóč kam, obrne se proti vzhodu čez vrt in travnik proti potoku. Misli so se križale po možganih, a druga je drugo pobijala, sam ni vedel za nobeno, ni mislil nič.
Prišel je doli do potoka in tam taval po stezici ob vodi.
Vsede se tam na travo in zre v šumečo vodico. Počasi se umiri. Zamaknjenemu v sé in svojo bližnjo okolico, bilo mu je pri srcu kakor pesniku, ki je pel:
Sem v mislih sédel pri potoku,
Igranje gledal sem vodé,
Kak valčeki v veselem skoku
Dirjáje se naprej drvé.
Sem šepetanje čul, šuménje,
Ljubezni sladko govorico:
Al meni tako govorjenje,
Le meni kráte to pravico
Ljudjé krivični, svet nemil.
Sem videl lahno pripogniti
Cvetico v znožji se do tal,
Vodico videl poljubiti,
Poljub jej val nazáj je dal:
Le za-me, za-me ni poljuba,
Skrivaj dobiti ga ne vem,
Očito vzeti ga ne smem.
In vrbo gledal sem pijano
Od rádosti, voden’ga hlada,
In v srcu bilo mi je znano:
Življenja veseli se mlada.
A meni žálost se rodila,
Osoda kriva namenila
Mladosti cvetje neveselo.
Pismice, ki ga je v rokah imel, padlo mu je bilo na tla. Ni čul človeka, ki je prišel tiho po stezi ob potoku, postal za njegovim hrbtom in vidé, da ga ne vidi, sklonil se po strani in tiho pobral papirček.
“Lep dan je danes, prijatelj!”
Po tem ogovoru se Lovre ozre in vidi Mrtinka za seboj.
“Kaj tako žalosten ždiš, kakor bi te zima in mrzlica tresla. Solnce sije in še božji volek je vesel, ki nima več uma in pameti od Boga, kakor da na prag svoje luknjice izleze, kedar je solnčni dan. Ti si pa učen in uma imaš ko devet druzih in te ni sram tu sedeti, kakor da bi bil lačen in žejen. Hej! poskočen bodi in vesel! Tisto pismice, ki ondukaj na tleh leži, ki ti ga je tvoja ljubica pisala, poberi in shrani! Že veš, kam se devajo take reči, ki od nje zahajajo. V zglavje, da se človeku kaj pridnega in prijetnega senjá!”
“Kako veš, od kod imam to pismo?” praša čudé se Lovre.
“Oj, ti ljuba učenost in dobrota ti!” odgovorí Mrtinek. “Kaj ne veš in še zdaj ne veruješ, da sem jaz pravi deseti brat. Desetim bratom pak je Bog toliko več vídnosti in védnosti dal, kar se enkrat v mavho dene.”
“No, če kaj veš, povedi, kaj je tu v pismu?” praša Lovre.
“Mrtinek Spak, deseti brat, vé nektero, ki je ti, moja učenost in dobrota, ne veš. V pisanji se bere takó, da za-te ni nič dobra na Slemenicah, da ne smeš Bog ve kaj za svojo hoditi. Jaz pa tako rečem in pravim, če boš ti pameten, nikdar je ne bo imel Marijan, vrag ga jemlji! Pamet imej in še nekaj časa tod okoli bodi, pa boš videl in slišal take reči, kakoršnih še bral nisi, nikar že doživel. Videl boš, kaj se pravi “deseti brat”. Le meni zaupaj, pa brez skrbi bodi.”
Lovre se zasmeje.
“Ti! varuj se, da se mi ne zameriš. Jaz sem že nekaj skusil. Ti si pa še mlad prevrát, vse bi rad naglo storil, kakor lačen pes, ki ga hišna mati v golido k pomijam spusti!”
“Povej mi po pravici, Martine, kaj si prav za prav in kaj si bil. Deseti brat nisi, tega ne verjamem. Vidim pa, da si poseben človek,” pravi Lovre.
“Ne verjameš, da sem deseti brat? Kakor hočeš! Vera je taka zver, da je še modri Bog ne more nikomur v rejo dati, ampak vsak jo ima, če rad hoče.”
“Vidiš, to si tudi tako povedal, da moram verovati, da si se nekdaj učil,” pravi Lovre.
“Kaj sem se učil in še marsikaj, tebi nič mari. Zató me ne skušaj, ni ne izprašuj! Če boš živel in če mene kakov pust ne brcne, bodeš še veliko zvedel. Da boš troho več vere imel, povedal ti bom še eno. Ti, namreč ne ravnáš po zapovedih, ki so ti dáne, in modro ravnaš.”
“Zakaj praviš to?”
“Tvoja ti je odsvetovala, da se nikar ne pečaj veliko z menoj.”
“Kako to veš?” praša Lovre in se še bolj čudi.
“Jaz sem deseti brat, hudir! Trdoglav si! Pa v svetem pismu se tako bere, da babnice niso za gospodarstvo. Poslušaj jo babo tačas, kedar ti prav veli, sicer pa ne sezuj hlač, da bi je ona nosila. Zamerim jej nič, saj ne vé, kaj beseduje, kedar o desetem bratu govori. Ali tebi bom pa zameril, če se me boš ogibal, in proč bo s tvojo srečo. Ti si se mi bil prav prikupil, zató sem se pa zagovoril, da me moraš pomniti.”
Rekši se Mrtinek obrne, in kakor bi ga kdo podil, hitro koraka po stezi naprej.
“Počakaj malo, greva vkup!” kliče Lovre za njim.
“Le sam hodi, sam, vesel bodi, muhe zapódi, pa zapój, — vpije deseti brat nazaj, — če druge pesmi ne znaš, pa kakovo dolgočasno zatrobi, kakor je ta-le:
Ustanite dekleta!
Ura je deveta,
Ubogajte očeta,
Zapovedi so pa tud le-té:
Ubogajte še matere.
Le to zapoj, grdo na debelo zahrešči in če imaš gino ali ktero drugo bolezen v grlu, vse to bo minilo.”
Lovre se napotí domú. Med potoma sreča strica Dolfa, ki je bil namenjen v vas k Obrščaku na glažek brinovca. Moral ga je precej dolgo poslušati, ker pravil mu je na novo, kako je nekdaj, ko je bil še v latinskih šolah, prepijal in bil vesel s svojimi pajdaši in vinskimi brati.