Bodo te ljudjé srečevali,
Pa te bodo popraševali:
Kod si hodil, kje si bil?
Kje si čevljičke rosil?
Narodna pesem.
Med tacim premišljevanjem je prišel Lovre blizo grada. Namesto naravnost domú, ubere stransko pot navkreber čez senožet proti zaraščenemu hribu, na kterem so stali škrbasti ostanki stare razvaline. Vedel je tam za klopico pod starim orehom sred brinja, od kterega je imel človek lep razgled daleč po vzhodnoseverni strani čez polja in loge tjekaj do daljnega porobja sneženih gorá. Tam pod orehom je bil njegov najljubši sedež, tam se je v lepih pomladanskih dnevih učil, tam je dostikrat ž njo v pogovoru sedeval, tam je nektero uro — mislil, veliko mislil.
Po senožeti je že jela trava odganjati in zeleneti; trobentice in zvončki, v obleki nedolžnosti, so tu in tam pripičeli iz mehkih tal; tam v zabrežji, v osoji[1], ležal je še zadnji sneg pol komolca na debelo. “Vé lepe prilike upapolne, vesele in neskrbno srečne mladosti! — mislil je Kvas, — v vsi stvarnikovi krasoti ste razcvele, in slana ene noči vas lehko oveneli, vam lepoto in življenje ob enem pogoltne. Tako je tudi z menoj!”
[1] Osoja je kraj, kamor solnce ne posije.
Ko pride vrh hriba in se zavije okoli prvega grmičja, zagleda svoj oreh in svojo klopico in na klopici — noga mu nehoté zastane, prijetna čut mu vse ude spreletí, oko se zbistri in lice zarudi od veselja — na klopici vidi Manico sedeti s knjižico v rokah.
Tiho po prstih se jej od zadej približa in na lehko položi roko na njeno ramo. Deklica se zgane, obrne in ljubo okó se sreča z očesom.
“Ti porednež, ali ne moreš drugače priti? Ali me moraš tako ustrašiti?” kregala ga je deklica, pa mehki ljubeznjivi glas in smehljej je pričal, da so te besede vse pred kakor nevolja.
“Samo zató sem te ustrašil, da bi bila malo huda, ker vem, da ti to prav dobro pristova,” odgovorí Lovre, vsede se zraven nje in jo prime za roko.
“Čudna navada je to, svojo ljubezen skazovati! — Zdaj mi pa najprvo povedi, kje si bil, potlej te bom še le dalje karala. — Stoj, popred še poglej, kje je Balček, z menoj je gori prišel in doli po rebri leta.”
Lovre pogleda za dečkom in vidi, da daleč doli v dolini sedí in nekaj veže. Vsede se zopet k njej in pravi: “V vasi sem bil na ženitovanji. Zdaj pa povedi, kar ti je na sercu; oštevaj me, kolikor hočeš, zakaj če me kregaš, imam te najrajši, menda zató, ker vidim, da me ne znaš in ne moreš.”
“Če je pa tako, naj ti prizanesem, da-si ravno nisem bila nič kaj vesela, ker te nisem dobila tukaj, kjer si sicer vedno, kedar te doma ni. Prizanašam ti to malomarnost tolikanj —”
“Nikar me ne žali Manica —” prosi Lovre.
“Daj mi besedo izgovoriti! Pravim tolikanj rajši, ker vem, da si bil ta čas med srečnimi ljudmí — srečen in vesel.”
“Ne, nisem bil, in zató sem šel sem. Tukaj sem še le srečen, da tebe vidim.”
“To tako na ušesa bije kakor kak poklon.”
“Pusti šalo z nimar, pomeniva se kaj resnobnega. — Z Marijanom sem govoril. Prašal me je, zakaj se ga tako ogibljem in —”
“To te tudi jaz prašam, da-si ravno vem, kaj mi boš odgovoril. Sicer pa sva se že o tej reči, menim, zadosti zmenila, zató nikar ne govoriva o njem. Imam te za prepametnega, da bi si zavoljo njega glavo belil. Kar sem ti že dostikrat pravila, to ti poterjujem še zdaj, naj ti bo dovolj. Mislim, da si me dovolj spoznal, ali vsaj želim, da bi me bil, da mi priznavaš toliko trdne volje, kolikor mi je bo v najinih okolnostih potreba.”
“Da, predraga Manica! spoznal sem te, vem, da tvojega srca jaz še vreden nisem,” — reče Lovre in živeje stisne njeno roko.
“V svoji lastni pravdi človek ni pravičen sodnik. Zató le meni prepusti razsojo, ali si vreden ali nisi. Kaj meniš, da jaz sebe in svoje serce tako malo čislam in cenim, da bi ga bila dala človeku, ki ga ne bi bil vreden? Tebi sem ga dala. Želela bi ti boljše deklice kakor sem jaz, ravno ker vem, da je zaslužiš.”
“Druge bi mi želela? Za tako željo se ti ne bom nič dobro zahvalil. Če je še kje blaže bitje od tebe, bilo bi za-me preblago, ne mogel bi ga razumeti in ravno zató ne ljubiti. Če mi hočeš dobro, želi mi samo sebe, druge ne maram, tudi ne ko bi mi jo ti izbrala in zatrdila, da je boljša ko ti.”
“Ne, tako do idealne ljubezni se ne morem povzdigniti,” reče smehljaje se Manica. “Ne vem, ali si me napek razumel, ali sem jaz napačno govorila, hotela sem samo reči, da si želim boljših lastnosti, da bi te bila še bolj vredna.”
“Ali kaj, če te ravno jaz nesrečno storim, če —”
“Tega ne smeš!” seže mu smejaje se Manica v besedo. — “Kaj ti na misel pride! In še ne bojiš se kaj enacega naravnost z oči v oči povedati! Še dve taki, pa bi se bilo bati, da vere na-te ne izgubim.”
“Nikar me ne razumej ravno na robe, ali mi vsaj prizanašaj s svojo nagajivostjo tako dolgo, da izgovorim. Jaz sem djal: kako se me boš potlej spominjala, kedar boš videla, da sem jaz kriv, da si morda nesrečna, kedar ti morda jaz ne bom mogel pomagati in sama ne, kedar ti bodo starši očitali, da si se tako spozabila in si govorila s človekom, ki —”
“Naj bo dovolj tega tvojega črnogledega naštevanja. Odgovorim ti le to, da jaz ne bom nikdar nesrečna. Tudi ko bi se res zgodilo, da bi oče ne dovolili, tudi če tebe ne bom imela, ne bom nesrečna — razumej me prav — zakaj spomin na tebe mi bo potem tako drag, kakor si mi ti zdaj. Starši moji mi res lehko kaj dovolijo ali ne dovolijo, siliti me pa ne morejo v nobeno reč in me ne bodo. Sicer pa ti mojega očeta še malo poznaš, če si vedno najhuje reči o njem domišljaš. Jaz mislim, da bi boljega očeta ne mogla imeti. Gotovo ne želí on meni in tebi druzega ko srečo in zato se kdaj ne bo tako ustavljal mojim prošnjam. To se vé, da zdaj mora najino znanje ostati skrivnost, oče in mati bi me ne sodili prav, ker mene in tebe premalo poznajo. Pa kedar čez majhno let prideš zopet na Slemenice in te bomo že za dr. Kvasa klicali, potlej smeš brez skrbi pred svet stopiti, najprej pa pred mojega očeta, ki so premoder mož, da bi človeka sodili le po premoženji in ne po poštenji in notranji pravi ceni.”
“Jaz bi te v zvezde vkoval in poslušal do zadnjega dne. Tako me utolaži tvoja beseda, da se bom res za vselej skesal in te nikdar za zamero prosil, da sem ti svoje srce razodel. Govori mi še dalje, jaz bi te najrajši poslušal.”
“Le čakaj, saj nisem še pri kraji. Če me res tako rad poslušaš, preljubi moj Lovre, naj se te pa tudi moja beseda toliko prime, da se boš ravnal po njej. Že večkrat sem te opominjala očitno in skrivaj, da ne bodi tako otožen.”
“To je v moji natori.”
“Že dobro. Jaz sem tudi take natore. Ali tebe sem svarila le, da ne imej vedno tacih otožnih, kakor sem popred rekla, črnogledih domišljij o najini prihodnosti. Čemú to? Samo zadovoljnost človeku kalépomagajo mu nič. Da se nisi poboljšal, priča to, da si otodi spet o tem govoriti začel. Glej danes je vesel dan, vse je vedro in svitlo, razvedri se še ti. Za jutri in za pozneje bo že Bog skrbel. Jaz va-nj zaupam in ti moraš tudi. Ljudjé so samo po podobi božji ustvarjeni in vendar so nekteri dobrega serca, koliko dober mora še le Bog biti! Torej dobrih ljudí ne bo zapustil. Jaz molim vsak dan za tvojo srečo in nikdar me ne obhajajo take misli, kakor tebe terpinčijo ven in ven.”
“Moraš mi oprostiti, kar se poboljšati ne dá.”
“To bi jaz hotela prašati, če se res ne dá. Shakespeare sicer nekje pravi, da ste zaljubljenost in modrost dve sestri, ki se zlasti pri moških nikdar ne vjemate, temuč ste v vednem razprtji, kjer je ena, druge ni. Ali čeravno jaz tudi spoznam, da je ta mož svet in človeka poznal, vendar nimam take vere na-nj, da bi menila: vse, kar je on djal, je brez izjemkov gola resnica. Človek ima srce, ima pa tudi um.”
“Ko bi bila ti na mojem mestu, ljuba moja, trdila bi, da je mož resnico govoril skozi in skozi. Spoznala bi, da se mora um le predostikrat udati srcu, da človek takih reči želí, ktere mu um postavlja pred oči, kakor nemogoče.”
“Kakor ti govoriš, nisi vreden druzega, kakor da bi te malo ozmerjala. Jaz pa pravim, da blago srcé v svojih željah manjkrat zaide, kakor oster razum. To tudi menda ni posebno pridno, če človek vedno misli in misli. Razum, če predaleč zaide in napačne pote najde, pripravi človeka ob vsako vero. Ne veruje na Boga, ne sam na sebe, niti da so še dobri ljudjé na svetu. In da ti naravnost povem, za tebe sem se tudi bala, da ne bi tako zašel.”
“Prav vesel sem, da praviš: sem se bala, zakaj to dokazuje, da se zdaj več ne bojiš. Pa tudi prav govoriš. Ti si moj angelj váruh. Kedar jaz ne bom molil, boš ti za-me in ko bi že vsemu svetu ne zaupal, ko bi mislil, da so sami goljufi, tatovi, lažnjivci, da drug druzega pehari, kar je ljudi na svetu: na te bom imel zmerom vero.”
“Premalo mi obljubiš. Pa ne govoriva več o tem. Nekaj druzega bi ti rada povedala. Ali je bil doli v vasi Mrtinek, deseti brat?”
“To se vé, da je bil! zakaj pa to prašaš?”
“Jaz sama ne vem. Nekaj čuden se mi ta človek zdí, in jaz menim, da ni to, kar se na oči vidi. Jaz sem ga že videla, ko je bral, vem, da razume tudi nemški jezik, vem da hodi v Polesek in da se nekaj skrivnostno obnaša, kedar meni, da ga nihče ne vidi. Vse to pa on tají. Videla sem že, da se veliko pečá za té. To mi pa, da ti po pravici povem, ni nič po volji, da-si ga imam sama rada, kedar pride v grad. Povem ti tedaj, da se ga ogiblji.”
“Lastnim svojim načelom nisi zvesta. Veliš mi tu nekaj, ki ni vredno, da bi človek v misel vzel. Mari mi je berač! On je edini, ki ve, kar bi midva sama imela vedeti, najino ljubezen, predraga moja! Ne smem se mu tedaj zameriti, če nočem, da bi me izdal in bi te po tem morda nikdar ne imel prilike, tako gledati in poslušati ko zdaj. Samo enega človeka se mi je bati, in ta je Marijan!”
“Pozabil si že, kaj sva popred govorila!”
Zdajci prileti glasno klicaje prek rebri Balček. Lovretov učenec prestriže ljubimcema pogovor. Z eno roko se obesi za komolec svojega učitelja, z drugo se prime sestre in vsi trije gredó s hribca doli proti domú.
Komaj odidejo izza grmovja, stopi Marijan na plano in se vsede tjekaj na klop. Bil je žalosten, kakor se mu je bralo na licu. Sibovec, ki ga je bil menda kje v meji za kratek čas odrezal, pade mu z rok, glavo z dlanjo podpre na kolena, in zjoka se na glas. Ko bi ga Lovre tu videl, tako sedečega, kako je solza za solzo kapala z mladega, sicer zmerom veselega in jasnega lica, spoznal bi bil mladenča še od druge strani.
“Njega tedaj ljubi, ne mene!” tako je vzdihnil in še bolj so ga solze zalile.
“Zdaj še le sem uganil zastavico! Kje sem imel oči! Ali ne bi bil tega lehko videl že, kar je ta pritepenec tukaj? Stoj! še ni izgubljeno. Jaz mu bom povedal, kaj in kdo je in mu pot pokazal. O, Manica! ko bi ti vedela!”
Nekaj zašumí, Marijan se ozre, deseti brat stojí za njim z nekim porednim smehom.
“Kaj gledaš nazaj s solznimi očmi, starega lesjaka sin, kakor svetega Roka pesek?” zavpije Mrtinek.
“Spravi se! ali ti bom posvetil!”
“O kaj še! Sam pojdem od tukaj! Bojim se te pa ne, še tisto uro se te ne bom bal, ko mi bo duhoven smrtno popotnico prinesel. Poskusi se me s tistim šibovcem zdaj-le samo dotakniti, in tako gotovo, kakor te ne bom nikdar na posodbo prosil, dobiš pri tej priči pol grunta pod ježo namesto tvojega zdanjega bogastva. — Pa kaj se to menim! Le povedati sem hotel, kako tacemu močnemu mlademu možu slabo pristova, če se po babje in otročje joka zató, če se mu babnica skuja. Ne boš je imel te Manice, jokaj ali ne jokaj. Tvoja ne bode, ko bi bil tako bogat, da bi kupil nebeško kraljestvo, tako lep ko breskov cvet in tako prebrisan, da bi vedel, koliko je vernih duš v vicah, vseh tistih, kar jih na pratiki gole glave naprej tišči. He, he, he!”
“Povedal sem ti že, da te težko vidim in da mi je najljubše, če se pobereš od mene. Klical te nisem!”
“No, no, to je že drugo govorjenje. Vidiš, vidiš, ti očetov sin! če človek po svetu hodi in nas pametne ljudi posluša, nauči se počasi govoriti in še marsikako drobnjav. Vso svojo jezico boš skril, kakor gad noge skriva in tají. Tvojo ljubico bo drugi dobil, ti se boš ustil in boš sam ostal doma, ko berač na žegnanji. Ali vse te bo minilo, ko starega konja dirjanje.”
Marijan vstane in odhaja. Deseti brat se zakrohotá in stopa nekaj stopinj za njim.
“Hoj, kam?” vpije za njim. “Deseti brat kako modro zine in resnično. On ti bo pravil lepe in prave, ti pa nastavljaj in pobiraj. Ribničan je za pečjó sedel in je poželjivo na mizo v skledo gledal. Majhno je manjkalo, kar mi niso jest rekli, djal je in je bil vendar lačen. Majhno je manjkalo, da te ni marala, pa je vendar ne boš imel; vse je manjkalo! Vidiš, kaj deseti brat zná, ki te ima tako rad ko trn v peti!”
Marijan je bil že daleč v dolini. Lehko bi bil še slišal veselo smejanje Mrtinkovo, ko ne bi bil imel druzih misli. Deseti brat je dolgo stal gori na robu hribca. Ko se pa stori mrak, popravi svoje prevezane čevlje na ramo in gre na levo stran, izgubí se v grmovji in neko robato pesem zapoje, da se daleč po dolini razlega.